Dan pred Marijinim vnebovzetjem med pogovorom z mamo o vikendaških planih prileti sms: "Čist ad hoc, bi šel jutri plezat?" Primernosti trenutku nisem mogel oporekat, vedel sem že namreč, da je Primož Urh super soplezalec po tem, ko sva kak mesec in pol nazaj skupaj napadala eno izmed smeri na Košutnikovem turnu, skrbelo me je malo samo malo stanje mojega gležnja, ki se je na eni gozdni epopeji malo obrnil proti meni in šel po svoje. Par dni prej se je v Vranji peči se je izkazal za dobrega, gor bom že prišel, najboljše da se kar slišiva... Sledil je telefonski klic:

T: "Jow Urh, jaz bi šel, malo bolj uizi, predvsem me skrbi sestop, ker sem si malo skeglal gleženj. Počasen bom."

U: "Jaz imam nek opravek zvečer, kaj če greva kam na Vršič, tko bl na hitr? Dostop praviš, da boš zmogel, sestop pa je tudi fajn, kaj praviš?"

T: "Bomba, grema."

U: "Bomba."

Naslednji dan, Marija gre v nebo, midva pa za njo...

Najina super ideja se je izkazala za precej generično, družbe na dostopu ni manjkalo, avto pa sva v strahu pred prekratkim dostopom pustila par serpentin nižje od prelaza. Zagnala sva se na potko, za katero se je kar hitro izkazalo da je najbrž pot na na WC za tapogumne, ampak sva, ker pravi moški ne zgubljajo višinskih metrov, kar nadaljevala potko proti hudourniškemu melišču, nekje levo. Kot prava moška sva si pot najverjetneje podaljšala za kakšnih 15 minut v prebijanju skozi jesenovja, ampak po nekaj izzivalnih metrih prišla na pot, po nekaj sto metrov poti do vratc in že sva bila pod severno steno. Senčka naju je hladila, Urh mi je mentorsko predal nalogo iskanja vstopa v smer in kot bi mignil sva bila pod steno. 

Gleženj je dober, paše tudi sendvič, nekje ene 3 raztežaje nad nama Marija že v zajedi...

Ko sem še enkrat ošvrknil skico in videl, da smer že od začetka ne špara s težavnostjo in za aperitivo servira V+ platko sem prosil Urha če lahko mogoče on začne. Z veseljem mi je ugodil. Dobro sva se prebila čez prvi raztežaj. Počasi a gotovo se je Urh prebijal čez dobro varovanje, jaz pa precej zadovoljen, da so se mi noge tresle ob varovanju od zgoraj (Urh je skrbel za gotovost, Marija je kazala pot). Moj prvi raztežaj naprej - štirica brez posebnih orientacijskih posebnosti je šel gladko in že je bil na vrsti Urh. Podal se je čez platko, preplezal previs in se pogumno spopadel z začetkom kamina. Nekje na sredini je postavil štant in me počakal. Brez večjih težav sem ga dohitel. Poplezal sem do njega, šel naprej po kaminu in v zmedi, ko nisem vedel kam točno gre smer naprej prosil kolega, če se mi pridruži da skupaj pogledava. Sledila je rahla orientacijska zagonetka, malo sva plezala levo, pa desno, se pogovarjala če je to res že konec kamina, nadaljevanje je namreč zgledalo ogabno in na koncu končno našla pot naprej. Štartal je Urh, jaz za njim in ko sva prišla na štant, me je Urh opomnil: "Zdaj pride detajl..." Mogoče je bil to namig, da lahko bratsko prepustim še enoraztežaj kolegu. Namiga nisem prepoznal in že sva bila navezana. Varujem, plezam. Psihiranje ob vedenju, da je to višja ocena, kot sem jo kadarkoli plezal naprej sta botrovala dobra skala in veliko število klinov. Samo gor. Za Marijo. Psiha je delala, noge tudi, gleženj se je še enkrat izkazal. Prišel sem do visečega štanta in z veseljem pripravil sidrišče. To je bil najlepši podri varovanje v življenju (do zdaj). Urh je naglo prišel za mano, mi čestital in se prekobacal preko in štartal proti zloglasni zajedi. Od njega so odzvanjale grde besede (takšne, ki res ne sodijo v edini nacionalni park v Sloveniji...). Prišel je na vrh, in še sam sem se podal v prvo podrtijo slovenskih Julijcev, ki jih alpinisti tako zelo radi opevajo. Zadovoljen, da sta Urh in Marija nad menoj sem se skobacal preko. Po opravljenem sem preplezal še predzadnji cug, prečko po gamsji potki. Še zadnji cug razplezavanja in evo. Na vrhu naju je pozdravil sonček in neka hrvaška naveza, ki je plezala sosednjo smer. Mariji pa se je zgleda mudilo naprej in že je solirala naprej proti nebesnemu svodu.

Čudovit dan in prva prava hribovska izkušnja sta napolnila tečajniško srce in ves vikend nisem utihnil z zgodbami tega čudovitega dne. Marijo sva šla iskat še na jezero Jasna, pa razen debelih nemcev, ki so božali svoje maltežane ni bilo veliko pobožnih likov... 

V tretjem vikendu januarja smo na odseku izvedli 5. tečajniško turo. Pot nas je tokrat vodila na vzhod, prek Črnivca do Solčave in gor do koče na Grohatu. Ob šestih štart, ob osmih zbor. Ure že začenjajo dišat po alpinizmu in vse nas je zanimalo kako nam bo dišala teta zima, s katero se pač po tečajniško bolj poznamo na sankah ali alpskih smučeh. Razdvojeni med dilemo ali bo svinjsko mrzlo ali mrzlo ko svija smo spakirali vse gate svojih omar (duge, kratke, srednje, sexy-puhaste) in se odpravili na dogodivščino. Tura je bila tura razdeljena na dva dni. 

Po zboru v koči smo se velikih oči, da bomo prvič videli prave snežne razmere podali na flanko nad bajto in začeli polniti svoje radvedne glave z znanjem. Metek nas je podučil o varni hoji z derezami, nas obul in akcija. Hitro smo pri izdelavi profila videli, da je snega bolj za vzorec in, čeprav da zgleda fajn tam, kjer se sneg nabere, grape izgledajo bolj šodrasto… So pa vsaj testi pokazali, da nas ne rabi bit pretirano strah plazov. Do četrte popoldanske smo za tem še izkali žolno, ki jo je Barbari vsake 10 minut uspelo izgubit nekje v snegu, postavljali smo osnovna sidrišča v snegu in sidrišče na gobi (na zelo vprašljivi količini snega - a vendar so nas držale!). Prijetno premraženi smo grande finale izobraževalnega dneva zaključili z padcem po klančini in poskusom ustavljanja s cepinom (uspešni. Mogoče je bil ključ do uspeha prhek sneg, ki zares ni v nobenem pomenu svoje biti drsel, mogoče pa smo tečajniki letos zares nadarjeni!)

Zadovoljni smo se vrnili v kočo. Glede na večerno dogajanje v koči je potrebno izpostaviti predvsem eno stvar. Večerjo. Vsak hod (ja, bili so hodi) je v naših tečajniških jezičkih sprožal neopisljive sinfonije okusov. Mislim, da je Jona, ko so na mizo prinesli meso, spustila solzico sreče. Čudovit večer smo zaključili z družabni igrami, ta-jaki so vdarli tarok, posebna omemba gre Metku in Lizi z opravljenim valatom, brihtni mlajši pripravniki so svoje sive celice vadili z kvizom - navdušenja vredna sta bila recimo Matevž in Igla s svojim zavidljivim poznavanjem umetnostne zgodovine pa seveda žalostna zgodba o Joštu in njegovih propadlih nogometnih sanjah. Tečajniki smo se bolj po otroško raje igrali Activity (hitri Activity). Brez konkurence je zmagovala zelena ekipa - Jona, Eva in moja malenkost. 

Po noči prežeti s Solčavsko nabitim gostoljubjem smo se podali na zadnji del naše ture. Oprtali smo si žolne, preverili ali vse deluje kot mora in se podali proti najbližjemu dvatisočaku - Raduhi. Plazovina pod Durcami, ki je bila sicer večinsko zasnežena od nas ni terjala potrebe po uporabi dveh cepinov na nobeni točki, tudi precejšnjega mraza zares nismo občutili. Zares je bil vzpon v največji meri prvi trening hoje z derezami, ker so bile razmere pač primerne količin v zrak izpuščenega CO2 v zadnjih desetletjih. Zima pač ni bila to, kar bi si za eno takšno turo želeli a vseeno smo na vrh prišli nasmejani in posončeni. Tudi spust je potekal gladko, kolikor vem smo se vsi celo vrnili z neraztrganimi hlačnicami. Tik nad Grohatom smo se še enkrat ustavili s cepini (zopet uspešno) in se v kočo vrnili prijetno utrujeni. 

Bil je čudovit vikend, sicer rahlo zaznamovan z ne-najbolj-zimskim-stanjem, ki je v glavi pustil odzvanjanje starega alpinističnega mačka Prezlja, ki je nekoč dejal: “Na koncu pri alpinizmu ugotoviš, da ni glavna poanta kam greš ali kakšne so tam razmere. Najvažneje je s kom si tam.”