Dan pred Marijinim vnebovzetjem med pogovorom z mamo o vikendaških planih prileti sms: "Čist ad hoc, bi šel jutri plezat?" Primernosti trenutku nisem mogel oporekat, vedel sem že namreč, da je Primož Urh super soplezalec po tem, ko sva kak mesec in pol nazaj skupaj napadala eno izmed smeri na Košutnikovem turnu, skrbelo me je malo samo malo stanje mojega gležnja, ki se je na eni gozdni epopeji malo obrnil proti meni in šel po svoje. Par dni prej se je v Vranji peči se je izkazal za dobrega, gor bom že prišel, najboljše da se kar slišiva... Sledil je telefonski klic:

T: "Jow Urh, jaz bi šel, malo bolj uizi, predvsem me skrbi sestop, ker sem si malo skeglal gleženj. Počasen bom."

U: "Jaz imam nek opravek zvečer, kaj če greva kam na Vršič, tko bl na hitr? Dostop praviš, da boš zmogel, sestop pa je tudi fajn, kaj praviš?"

T: "Bomba, grema."

U: "Bomba."

Naslednji dan, Marija gre v nebo, midva pa za njo...

Najina super ideja se je izkazala za precej generično, družbe na dostopu ni manjkalo, avto pa sva v strahu pred prekratkim dostopom pustila par serpentin nižje od prelaza. Zagnala sva se na potko, za katero se je kar hitro izkazalo da je najbrž pot na na WC za tapogumne, ampak sva, ker pravi moški ne zgubljajo višinskih metrov, kar nadaljevala potko proti hudourniškemu melišču, nekje levo. Kot prava moška sva si pot najverjetneje podaljšala za kakšnih 15 minut v prebijanju skozi jesenovja, ampak po nekaj izzivalnih metrih prišla na pot, po nekaj sto metrov poti do vratc in že sva bila pod severno steno. Senčka naju je hladila, Urh mi je mentorsko predal nalogo iskanja vstopa v smer in kot bi mignil sva bila pod steno. 

Gleženj je dober, paše tudi sendvič, nekje ene 3 raztežaje nad nama Marija že v zajedi...

Ko sem še enkrat ošvrknil skico in videl, da smer že od začetka ne špara s težavnostjo in za aperitivo servira V+ platko sem prosil Urha če lahko mogoče on začne. Z veseljem mi je ugodil. Dobro sva se prebila čez prvi raztežaj. Počasi a gotovo se je Urh prebijal čez dobro varovanje, jaz pa precej zadovoljen, da so se mi noge tresle ob varovanju od zgoraj (Urh je skrbel za gotovost, Marija je kazala pot). Moj prvi raztežaj naprej - štirica brez posebnih orientacijskih posebnosti je šel gladko in že je bil na vrsti Urh. Podal se je čez platko, preplezal previs in se pogumno spopadel z začetkom kamina. Nekje na sredini je postavil štant in me počakal. Brez večjih težav sem ga dohitel. Poplezal sem do njega, šel naprej po kaminu in v zmedi, ko nisem vedel kam točno gre smer naprej prosil kolega, če se mi pridruži da skupaj pogledava. Sledila je rahla orientacijska zagonetka, malo sva plezala levo, pa desno, se pogovarjala če je to res že konec kamina, nadaljevanje je namreč zgledalo ogabno in na koncu končno našla pot naprej. Štartal je Urh, jaz za njim in ko sva prišla na štant, me je Urh opomnil: "Zdaj pride detajl..." Mogoče je bil to namig, da lahko bratsko prepustim še enoraztežaj kolegu. Namiga nisem prepoznal in že sva bila navezana. Varujem, plezam. Psihiranje ob vedenju, da je to višja ocena, kot sem jo kadarkoli plezal naprej sta botrovala dobra skala in veliko število klinov. Samo gor. Za Marijo. Psiha je delala, noge tudi, gleženj se je še enkrat izkazal. Prišel sem do visečega štanta in z veseljem pripravil sidrišče. To je bil najlepši podri varovanje v življenju (do zdaj). Urh je naglo prišel za mano, mi čestital in se prekobacal preko in štartal proti zloglasni zajedi. Od njega so odzvanjale grde besede (takšne, ki res ne sodijo v edini nacionalni park v Sloveniji...). Prišel je na vrh, in še sam sem se podal v prvo podrtijo slovenskih Julijcev, ki jih alpinisti tako zelo radi opevajo. Zadovoljen, da sta Urh in Marija nad menoj sem se skobacal preko. Po opravljenem sem preplezal še predzadnji cug, prečko po gamsji potki. Še zadnji cug razplezavanja in evo. Na vrhu naju je pozdravil sonček in neka hrvaška naveza, ki je plezala sosednjo smer. Mariji pa se je zgleda mudilo naprej in že je solirala naprej proti nebesnemu svodu.

Čudovit dan in prva prava hribovska izkušnja sta napolnila tečajniško srce in ves vikend nisem utihnil z zgodbami tega čudovitega dne. Marijo sva šla iskat še na jezero Jasna, pa razen debelih nemcev, ki so božali svoje maltežane ni bilo veliko pobožnih likov...