Zadnje dve leti se zelo dobro plezalsko ujamem s Klemnom Kastelicem, zato sva že v začetku skalne sezone začela načrtovati turo za višek skalne sezone. Okno v katerem bi izvedla to turo je bil nekje od 26.7. – 16.8. cilj pa plezati v severni steni Jorassov. Bolj se je bližalo to okno, bolj so bile razmere zimske v severnih stenah najvišjih vrhov Alp. Zaradi pomanjkanja izkušenj v takšnih razmerah sva bila primorana cilj prilagoditi. Nekaj je bilo govora o legendarni Civetti, na koncu pa sva pristala na ledeniku pod sateliti Tacula – verjetno najbolj priljubljen kraj med alpinisti v tem območju.

V petek 8.8. dopoldan sva počasi krenila proti Courmayerju in zvečer v avtomobilu prespala na enem od parkirišč. V soboto sva se s prvo gondolo ob 6:30 vzpela do zgornje postaje in počasi krenila po ledeniku do znamenitega Grand Kapucina, kjer sva postavila šotor za naslednje 3 noči.

Adolphe Rey -  Bettembourg-Thivierge (6b, 200m)

Za prvo turo sva izbrala najnižjo izmed igel Tacula – Adolphe Rey. Sprva sva mislila v največjo klasiko te stene – Salluard, vendar sva bila prepričana, da bo v tej smeri veliko navez zato sva se odločila za sosednjo smer - Bettembourg-Thivierge. Zaradi konstantnih sprememb ledenika je vstop smeri drugačen kot original. Tega sva iskala kar nekaj časa, saj je tisti, ki je opisan v vodničku kot »lestev« svedrovcev po katerih prideš do originalnega vstopa, izgledal precej težji od 6b, poleg tega pa se je »lestev« začela po nekaj 10 metrov pretežno gladke granitne plošče. Tako sva ubrala drug vstop v smer, ki pa bi mu glede na sledeče raztežaje višje v smeri, pripisala težavnost 6b. Naprej je smer vrhunska - plezanje po zajedi z dobrimi počmi vse do vrha. Smer sva nekoliko podcenjevala in vstopila v njo čim bolj »light« s slabimi 0,7l vode za oba, tako da sva bila do vrha smeri že močno dehidrirana. Super prva tura za aklimatizacijo.

Mont Balanc Du Tacul – Gervasutti pillar (6a, 850m) POSKUS

Po prvi smeri sva se počutila dobro, nazaj do šotora sva prišla zgodaj, tako da sva se lahko v miru najedla, čim bolj hidrirala in dovolj zgodaj šla spat. Zato sva se odločila, da naslednji dan poizkusiva z glavnim ciljem – Gervasutti pillar v Taculu, vendar tisti dan je šlo preveč stvari narobe. Zjutraj štartava ob 6:30 iz šotora in ob 8:00 stojiva pod steno, kar je za takšno smer čisto prepozno. Vstopiva v smer nekje po snegu in drobirju granita, nekako prestopiva krajno zev in stojiva na prvem sidrišču, kjer se na ne najboljši polici preobujeva v plezalnike in začneva s smerjo. Prvi raztežaji so napeti in lepi, plezanje je večinoma po počeh s kakšnim krajšim prečenjem po ploščah. Prideva do prvega lažjega dela smeri in po treh urah, zadovoljna s tempom, narediva krajšo pavzo na udobni polici. Klemen vzame iz nahrbtnika litrsko čutaro, ki pa je prazna !?!? Zatem potegne ven še puhovko, ki pa je čisto premočena. Po dobri četrtini smeri ostane samo še z dobrim 0,5l vode in premočeno puhovko (bivak v smeri odpade). Skleneva da nadaljujeva, bova že nekako, upava, da bo višje v smeri, kjer se združi z supercouloirjem, tekla voda. Smer nadaljuje po sistemu zajed cca 120m, nato pa tehnični del čez plošče. Svetujem mu naj gre pogledat za vogal in res, za vogalom je čudovita zajeda, po kateri Klemen spleza nekje 45m. Nato se zajeda spremeni v žleb, kjer je še nekaj snega in tekoča voda. Sumljivo, saj naj bi se po 60m zajeda postavila bolj pokonci, tu pa je ni bilo več. Vseeno plezam po tem žlebu in potegnem slabih 100m, dokler dokončno ugotovim, da sva totalno zgrešila smer. 150m sva plezala po napačni strani stolpa. Vidim na vrhu roba, kje gre originalna smer, vendar ne najdem prehoda. Strm sneg ali pa gladke strme plošče. Obračava. Kjer sva potegnila 100m štajerca je bilo potrebno še urediti vmes sidrišče za spust. Nazaj do police tako izgubiva več kot dve uri. Ostala sta nama samo še dva klina, kar pomeni, da ne smeva več zgrešiti smer, če želiva varno priti čez. Ker sva izgubila veliko časa nama bivak sredi smeri ne uide, Klemen pa bi s premočeno puhovko verjetno preveč trpel čez noč samo z bivak vrečo. Razočarana sprejmeva odločitev in se po smeri spustiva nazaj pod steno in poklapana odideva nazaj do šotora. Naslednjič se vrneva bolj pripravljena na smer.

Grand Kapucin - Kombinacija Švicarske in O Sole Mio  (6b+(6c), 300m)

Za zadnji dan (ponedeljek 11.8.) se odločiva, da si ga vzameva bolj na »izi« in greva plezat najbolj oblegano smer v tem območju – Švicarsko smer v kombinaciji z O sole mio, kar je v navadi večini plezalcev, se mi zdi. Odločiva se da vstopiva relativno pozno, saj so v smeri prve naveze že okrog 6:00, ko je v steni še senca in temperature okoli ničle. Sprejmeva dejstvo, da bova plezala v vlakcu in bo veliko čakanja. Vstopiva v smer okrog 9:00 in prve naveze so že precej visoko, naveza Hrvatov pred nama pa je šla po neki vstopni varianti, tako, da imava začetek smeri sama zase. Zaradi podnebnih sprememb je tudi v teh smereh vstop prilagojen in plezaš nekoliko težje prve raztežaje, mestoma opremljene s svedrovci, dokler ne prideš do lažjega terena. Tam potegneva dva štajerca do prvega težjega mesta v smeri. Na tej točki tudi ujameva »ta zgodnje« naveze. Čudovit prvi raztežaj 5c prevzame Klemen. Naslednji raztežaj ima dve varianti – direktno po ozki, zaprti poki ali okoli po širši, globoki poki. Seveda se zaženem po direktni varianti, ki se mi je zdela precej težka za 6a. Kasneje ugotovim, da gre za 6b varianto. Sledita dva lažja raztežaja do police, kjer se sreča Švicarska smer z O sole mio. Na tem sidrišču se nas nabere za 4 naveze, ki ne vedo po kateri varianti bi nadaljevali (sami telički). Midva ubereva varianto, kjer ni bilo navez, torej O sole mio. Prideva do detajla te smeri (6b+, nekateri ji namenijo 6c) in zopet dve navezi pred nama ugotavljajo, kje gre lažja varianta. Klemen ima precej višji plezalni nivo od mene zato mu z veseljem prepustim detajl, ki se začne najprej po plošči, nato pa preči v gladko zajedo brez pravih grifov ali stopov, zaključi pa s strmo počjo (6a+). Na tem mestu Klemen pred vsemi navezami pokaže svojo plezalno superiornost in prosto opravi z zahtevnim raztežajem, medtem ko ga naveza Špancev in Nemcev opazuje in se čudi. Kot drugi sem imel več težav s tem raztežajem, sicer gibe sem opravil, vendar sem moral dvakrat obviseti na kompletu, da sem dobil nazaj kislino v podlahti. Na vrhu raztežaja sem prišel totalno izsušen, vode pa sva imela samo že za vzorec, kakšne dva deci. Nadaljujem smer s čudovitim 6a raztežajem najprej po plati nato po poči, Klemen pa zaključi težave s prav tako čudovitim 6a raztežajem po plati. Sledi še 60m lažjega poplezavanja do vrha Grand Kapucina, kjer izmučena slediva Hrvatoma po »abzajl pisti« do vznožja stene.

Za zaključek lahko povem, da je bila to čudovita izkušnja plezanja težkih smeri na visoki višini (relativno) v »stress free« okolju, kjer so večinoma navrtana sidrišča opremljena z rinkami za spust. Vsekakor pa ne gre podcenjevati teh smeri, saj gre za konstantno napeto plezarijo, večinoma po počeh, kar ni velikokrat praksa v naših hribih. Je pa zagotovo varnejše plezanje, kot pri nas, saj si lahko vmesno varovanje večinoma urejaš z metulji in zatiči, v katere ne dvomiš. Zagotovo se še vrneva, če ne drugega po revanšo.