Matic Dolinšek

Matic Dolinšek

V torek 21.06.2022 sva bila z Miho Močnikom - Gres dogovorjena, da opravim izpitno turo za starejšega pripravnika. Predlagal mi je smer Juvan-Šteblaj, vzhodni raz v Luknji peči. Luknja peč je gora visoka 2249m, katere sevarna stena se strmo dviga nad triglavsko dolino kot in leži med Dimniki in bolj znano Rjavino. V sami steni ni veliko znanih smeri in tudi ni veliko plezana.

Dostop do smeri poteka po označeni planinski poti iz doline kot na Rjavino, nato pa se pri studencu pot odcepi levo pod steno luknje peči. Najina smer se začne na vzhodnem delu stene. Za dostop sva rabila kakšnih uro in 15 minut. Vstop je iz snežišča, kjer sva šla midva okoli njega pod njemu (bolj jasno na sliki).  Prvi raztežaj sem začel s prečko v desno, nato pa po mešanici trave in skale navzgor do raza. Sledita dva raztežaja plezanja po razu z strmejšimi odstavki. Sledi kratka prečka v levo in po prečki v zajedo, katera velja za detajl smeri. Zajeda se začne s previsom dobre skale in dobrih oprijemov, nato pa nadaljuje navzgor po zajedi še naprej z dobro skalo in zelo lepo plezarijo. Sledi raztežaj bolj položnega in naloženega sveta in pa prečko v levo, za njo pa spet previsen del, kjer sva zagledala prva dva klina v smeri. Naslednji raztežaj naj bi veljal za lažjo zajedo oziroma plošče z oceno IV-, vendar pa sem očitno nekje zgrešil ta lažji del in zašel v težave, katere bi se po mojem mnenju lahko približale težavnosti VII-, v kolikor dvomite zraven prilagam še vris kjer sem šel, na koncu detajla sem pustil klin. S tem detajlom je bilo tudi konec težav in sledili so še trije raztežaji lažjega plezanja do grebena med Luknjo pečjo in Dimniki. Atraktivni smeri je sledil še atraktiven sestop po poti PP do podstene Rjavine, katera je mestoma zelo izpostavljena in je lahko ob napačnem gibu tudi usodna. Ko sva sestopila iz poti PP na označeno planinsko pot naju je je dobil dež, vendar h sreči ne prehudo.

V celotni smeri so bili štirje klini, štiri kline sva pustila v smeri, saj Gres res dobro zabija kline s katerimi me je dodobra namučil ko sem jih izbijal. Ko sva prispela do avta sem dobil še potrditev za opravljen izpit in nato sva krenila še do "firerja" in proti Ljubljani.

V nedeljo 27.03. smo se dogovorili Dino Cesar, Rok Mihovec, Rok Janežič (AO Ljubljana-Matica) in jaz, da se odpravimo na prvo skalno smer v sezoni. Odločimo se za Kogel (2100m), ki leži v kamniško savinjskih alpah direktno pod Skuto (2532m) in vse njegove smeri ležijo na južni strani, kar je idealno za pomladno plezanje v hribih. Avto pustimo v Koncu v Kamniški Bistrici in po dobri uri in pol dostopimo pod mogočno steno Kogla, kjer je potrebna previdnost, saj je v tem času še kar precej snega pod steno in dereze ali vsaj mestne derezice niso odveč. Odločimo se za smer Češnovar-Srakar, ki se začne pod značilno zajedo nekje na sredi stene in je usmerjena nekoliko v levo. 

Po navezah smo jaz in Dino ter Rok in Rok. Prva dva raztežaja (IV) združim v enega in v primeru 60m dolge vrvi se ravno izide. Smer se nadaljuje po zelo ozkem kaminu (V), katerega je najbolje splezati po njegovi levi strani. Četrti raztežaj (V) vsebuje dve varianti in sicer naravnost nad sidriščem med dvema previsoma ali pa po desni mimo previsov. Mi smo ubrali varianto med previsoma, kjer mogoče sama težavnost nižja od opisane, vendar je pa na tem mestu precej slaba skala in malo že zabitih klinov, tako, da sem vmes zabil klin, katerega smo pustili v smeri. Peti raztežaj (III+) predstavlja prečko v desno, nič posebenega. Naslednji raztežaji predstavljajo najtežji del smeri. Šesti raztežaj (V) je bilo potrebno nekaj akrobatskega plezanja v pokončni zajedi levo od sidrišča. Naprej po zajedi se nadaljuje sedmi raztežaj (V+), po mnenju soplezalcev najtežji. Zadnji, osmi raztežaj (V-VI) se nadaljuje naprej po pokončni zajedi do travnate police (vmes navrtano sidrišče, katerega boljše izpustiti, saj je pet metrov višje še eno sidrišče narejeno iz klinov). Od tu naprej se razvežemo in nenavezani poplezamo še zadnji del smeri (II) na vrh kogla. Sama smer je odlično opremljena, sploh zadnji, najtežji raztežaji imajo veliko že zabitih klinov, možnosti pa še dovolj za vmesno varovanje z metulji. V teh zadnjih raztežajih je skala odlična in plezanje predstavlja pravo uživanje.

Sestop v tem času predstavlja precej težav, saj je na severni strani kogla še precej snega, tako, da smo najprej naredili dva spusta po vrvi na skaljni rogelj do vrha Virensove smeri. Za ta dva spusta smo porabili kar precej pomožne vrvi in pri drugem spustu našli profilni klin, katerega je zob časa že kar precej obrabil, do te mere, da ga je polovico manjkalo. Od vrha Virensove smeri naprej so spusti logični, saj so sidrišča vsa navrtana in pripravljena za spust. 

 

© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si