30 oktober 2022, 19: 23

Monte Rosa Izpostavljeno

Napisal

Monte Rosa je gorski masiv, ki se nahaja v vzhodnem delu Peninskih alp med Švico in Italijo. Čeprav Rosa kot tudi Rose pomeni "roza" v italijanščini in francoščini, je takšen prevod napačen. Ime namreč izhaja iz francosko-provansalskega narečeja rouese, kar pomeni "ledenik". Z najvišjim vrhom imenovanim Duforspitze (4634 m) spada med drugi najvišji vrh v Alpah in zahodni Evropi poleg Mont Blanca. Masiv je večinoma pokrit z večnim snegom in ledom, razen njegovih vrhov, kateri predstavljajo kamnit greben usmerjen iz zahoda proti vzhodu in ta greben je sestavljen predvsem iz granita in gnajsa.

Povabilu Gašperja in Nine sem se takoj pozitivno odzval in zraven v navezo povabil še Dinota, ki je bil tudi brez zadržkov za. Iz Ljubljane smo krenili v četrtek 27.10. ob 23:00 in okrog 6:30 naslednje jutro prispeli na smučišče v Gressoney Staffal. Ob 9:00 nas je taxi peljal po zelo strmih makedamskih cestah skoraj do vrha smučišča na višino 2976 m. Od tu naprej smo nadaljevali peš proti koči Gnifetti na nadmorski višini 3611m. Takoj se je poznal redek zrak na višini in napredovanje proti koči je bilo precej zahtevno. Sprva smo želeli še isti dan osvojiti vrh Vincent-Pyramide (4215 m) vendar smo prepočasi napredovali, poleg tega pa je mene in Dinota verjetno zaradi kombinacije dehidracije, sonca in nadmorske višine začela boleti glava. Tako smo se odločili, da se še sprehodimo nekoliko nad kočo po ledeniku, da se čim bolj aklimatiziramo oziroma prilagodimo višini na kateri se nahajamo. V koči smo počakali sončni zahod se najedli odlične večerje na nivoju kakšne prestižne restavracije in pričakujoč naslednje jutro odšli spat. Še pred sončnim vzhodom smo krenili proti Vincent-Pyramide in sicer po JZ grebenu, kateri je predstavljal čudovit ne prezahteven mix. Z vrha smo nadaljevali najprej spust po normalki do sedla in se nato vzpeli na vrh Balmenhorn (4167 m), kjer stoji bivak in kip Jezusa. Od tu smo pot naprej kljub prepričevanju nadaljevali brez Nine in se najprej želeli vzpeti na vrh Corno Nero (4322 m), vendar pa je bil pristop na ta vrh prevelike naklonine in pretežno leden, mi pa smo imeli s seboj le en cepin in bi bilo napredovanje zelo zahtevno. Tako smo se odločili za alternativo in dosegli vrh Ludwigshohe (4341 m). Ko smo stali na vrhu nas je močno zamikalo, da bi se povzpeli še na vrh Parrotspitze (4432 m), ki je zgledal zelo blizu, vendar pa bi se s tem le še bolj oddaljili od koče in bi bili tako zelo na tesnem s časom, tako da smo se odločili, da si ga prihranimo za drugo priložnost.

Sledil je sestop po ledeniku do koče, kateri je bil zahteven, predvsem zaradi zelo slabega snega in celoten ledenik je bil poln lednih razpok. Na tej točki bi se rad zahvalil vodniku iz Italije, ki je zjutraj pelajal dva klienta čez ledenik in nam tako shodil pot med vsemi lednimi razpokami. V koči smo pobrali svoje stavri in se odpravili nazaj do smučišča, kjer nas je že čakal taksi, da nas pelje do doline.

Za naju z Gašperjem je bila to prva tura po ledeniku in nasplošno pristop na takšni višini, tako da nisva vedela kaj pričakovati, predvsem kako se bo naše telo odzvalo na taki višini. Ugotovil sem kako je zares pomembna prilagoditev telesa na taki višini in kako težko je napredovati, če se ne aklimatizraš. Super tura v odlični družbi.

Nazadnje urejano na 30 oktober 2022, 21: 55

2 komentarji

Prijavite se za komentiranje
© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si