Sončne strani Julijcev v preteklosti nisem prav pogosto obiskovala. Lansko leto pa sem se odločila, da raziščem tudi to stran in se podala na planinsko raziskovanje privlačnega grebena, pravzaprav zahodni del t. i. Spodnjih Bohinjskih gora, ki segajo od Črne prsti do Bogatina. Svet je nabit z estetiko in vonja tisoč in ene cvetlice ne pozabiš kar tako. Zelo priporočam. V vseh teh vrhovih pa so tudi različno zanimive plezalne smeri.

Ko sem letos pregledovala knjigo Moderne večraztežajne mi je v oko padla slika že videne gladke, plošče, ki oblikuje južno steno Vrha nad Škrbino. Plošča je južno usmerjena in zaradi sončne lege običajno hitro skopni, zato je pripravljena za plezanje že zgodaj pomlad in tako idealna za začetek kopne plezalne sezone ali pa njen zaključek. V poletnih mesecih ni priporočljivo plezanje, saj se na njenih »radiatorčkih« zagotovo spečeš.

Škrbinska plošča ponuja repertoar plezalnih smeri težavnostne stopnje III, III – IV z detajli V. Po predstavitvi ideje dobim simpaterja Škrbinske plošče in z Jelenkotom hitro splanirava pot. Možnosti je veliko – spanje v bivaku na Planini Kuk v jamarskem bivaku, na Koči na planini Razor ali v času zaprte koče, v njeni zimski sobi, ki ponuja 10 ležišč.

Ker so bile napovedane popoldanske nevihte se z Jelenkotom odločiva za zimsko sobo pri Koči na planini Razor. Dostopiš lahko iz Tolminskih Raven (1 – 1,5 ure lahke hoje, višinska razlika 390m) ali s Planine Kuk (slaba 1 ura hoje in 165 višinskih metrov). Zaradi delnih zapor ceste na Tolminske Ravne izbereva slednji varianto. Večer je bil res nevihtno razpoložen in kar vesela sva bila, da sva imela streho nad glavo.

Dostop: Naslednje jutro jo že zgodaj mahneva proti steni po markirani poti proti Škrbini in v slabi 1 uri se že navezujeva.

Izpolnjena želja (V/III-IV, 250 m) je smer, ki sva jo izbrala in je opremljena s svedrovci in vrvnimi zankami, ki pa so lahko že dotrajane, zato pozor. Klinov in kladiva ne potrebuješ le kakšnega metulja in 8 kompletov. Smer ponuja plezanje po razčlenjeni steni z nekaj gladkimi prehodi, katerim pa se je mogoče izogniti z manjšimi obvozi. Detajl omenjene smeri (V) pa je prehod čez gladko ploščo v četrtem raztežaju, ki se mu seveda lahko izognemo po okoliških počeh. Seveda je bilo prvo plezanje samo na trenje preveč mikavno, da bi to storila. Kljub temu pa sem četrti raztežaj prepustila Jelenkotu.

Sestop: Ob vzhodnem robu plošče nazaj pod steno ali po vzhodnem robu proti markirani poti za na Vrh nad škrbino in nazaj proti planini Razor.

Predlog: Za ta velike pa sosednja Meja ponuja dve navrtani smeri in sicer Žarki, 200m, 5a (4a obv.) in Zvezda, 200 m, %c (4a obv.) ali Tolminski Migovec z veliko bolj zapletenimi smermi. Skratka na majhnem koncu veliko ponudbe.

Lokacija dogajanja je bila na, za mnoge nezanimivem, Velikem vrhu na Dleskovški planoti. Z velikim veseljem Veliki vrh obiskujem tako s turnimi smučmi kot plezalno, saj je zaradi svoje oddaljenosti v notranjost oaza miru in spokojnosti. Dostopa je za dve uri lahke hoje, tako s Planine Ravne kot Planine Podvežak. Lansko leto smo, v lahkotnem jesenskem vikendu, s Petro – Cigo in Jelenkotom v sklopu bivakiranja napadli JZ steno. Splezali smo smer Smer mimo oken IV/III-IV, 120 m in Smer nad breznom IV/III-IV, 120 m. Za kaj več se nam zaradi prelepega prostora za bivak in želje po druženju ob tabornem ognju ni dalo. Ker je ostala na drugi strani Velikega vrha tudi že začrtana smer nepreplezana sem letos predlog zopet predstavila, tokrat v duhu mojega napredovanja. Predlog je bil s strani Jelenkota sprejet in že sva šibala, tokrat v V steno.

Plazala sva smer Vzhodna, IV-/II-III, 230 m. Cilj je bil plezanje kot prvi v navezi, postavljanje vseh mogočih varoval in sidrišč, skratka učna ura. Seveda moja, ne Jelenkotova ?. Jelenko je bil zelo potrpežljiv in poln koristnih nasvetov, ko pa je prišel na svoj raztežaj pa ga je nekoliko začinil s pristopom »gremo mi po svoje«, da mu ni bilo dolgčas.

Veliki vrh je idealen za prve korake v samostojno plezanje kot prvi v navezi, v izpolnjevanju postavljanja vseh mogočih načinov varovanj in sidrišč. Skratka smer je odličen poligon za učenje, saj ni izpostavljen in ga močno priporočam alpinistični šoli ali prvim korakom v plezanju v navezi kot prvi. V Velikem vrhu ti ni dolgčas, saj ponuja tako platke kot borbo z ruševjem, prijeten sestop in bivakiranje. Ponuja ti celo smer ocenjeno s VI+/V Zlata maturantka. Za bolj napredne pa je sosednji Črni vrh, kjer najdeš smeri z detajli do VI-.

"Svetujem vam, da začnete delati tiste stvari, za katere čutite, da bi jih lahko storili, če se ne bi bali poskusiti. Lotite se prav teh stvari." (William Walker Atkinson) Vdih svežega gorskega zraka v Koncu je bilo tisto, kar me je zjutraj zbudilo. Na koži sem začutila mehak, prijazen hlad in okoli sebe mogočne bukove gozdove. Počutila sem se sproščeno in odlično. Dva koraka in usmerjen pogled nekoliko višje mi odpreta pogled na Kogel in njegovo zračno steno. Sproščenost in odličnost se prevesita v strahospoštovanje in zelo visok pritisk, ki se je višal in višal s počasnim bližanjem zastavljenega cilja. Dostop do stene je potekal v sopihajočem enakomernem ritmu, ki je pripeljal do sveže gorske studenčnice. Ravno rojena s snežišča, vsa mrzla in živa se je vila med cvetjem in bila je odličnega okusa. Takoj po osvežitvi se je začel poizkus naskoka prvega za vstop v smer. Enako misleči so imeli vseeno preveliko prednost, poleg tega so izbrali strategijo najmočnejšega člena, ki potegne. Treba je bilo najti varno mesto pod steno, kar je vzelo nekaj časa. Ali so letele bombe iz zraka – in ni jih bilo malo ali pa jo je nekdo spustil pod steno. Slednja je morala imeti res globoki pomen, saj je bila tik na vstopu v Zupanovo smer. Obetalo se nama je daljše čakanje. Nič hudega bilo je zelo zanimivo - od poslušanja dveh navez v Virensovi smeri, do spogledovanja s čakajočo in avstrijskih kamikaza v Kamniški smeri, ki so imeli nekakšno skrito misijo očistiti steno vseh nestabilnih delov. Dogajalo se je res veliko, a za vrhunec je vsekakor dosegel velik vriskajoč neznani leteči predmet. V sekundi smo se začeli umikati v zaklon v drugi pa ugotovili, da vpitje, vriskanje,… izraža evforijo, čisti adrenalin, pristno veselje, base jumperja. Njegov skok v globino je vsekakor še dvignil moj pritisk, ki je naraščal vse do drugega raztežaja, ko sem skoraj nehala dihati. Davidov pogled na trenutno stanje je odprlo pljuča in do vrha sem že skoraj uživala. Na vrhu smeri so me pričakali nasmejani obrazi in čestitke sem sprejemala z velikim ponosom. Zelo na hitro se David dogovori s prijaznim Samom, Andrejo in Matijo iz AO Rašica za skupni spust in že letimo po steni. Za razliko od plezanja pa mi je spust bil v velik užitek in otroško veselje. Vsem skupaj je bil spust prehiter, zato smo za zabavni skupni del poskrbeli še Pri Juriju v Kamniški Bistrici. "Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga. (Nelson Mandela) Sicer se za pogumno še ne čutim, vsekakor pa se počutim pogumnejša. Posebne zahvale za to tudi Davidu.