Zimske radosti so zapustile dolino, pridni nabiralci rožic za Jegermaister že orjemo ledine in nabiramo prve znanilce pomladi. Čeprav se zima iz dolin in južnih pobočij poslavlja, pa se snegoljubi nadobudneži še vedno lahko navdušujemo nad alpinističnimi avanturami. Krivec tokratne dogodivščine je Foška, ki je enkrat v prejšnjem tednu poklicala, rekla: “Zdravo, čuj, treba it trenirat za Chamonix… “ (ali nekaj takega, jaz sem bil itak kupljen že po Zdravo čuj).
Zbudila sva se ob 4h, štartala ob 5h. Občutek je pravi, čeprav imava oba pomisleke, malo strahu in že hitro v avtu se začneva bodrit, da eh, sej bo fajn, kaj in zakaj je strah in druge rešitve za psihološke cake. Pot naju je vodila za Raduho, kjer smo se v koči na Grohotu dobili z Ježem in Lizo. Napadli bomo vetrne police, prijetno zimsko smer, najbrž eno klasiko severnih sten male Raduhe. Pot je tekla brez problemov, po lepo shojeni poti smo se dvignili do sedla, kjer se začne grapica in prvi skok, ki smo ga brez posebnega problema preplezali. Ob rahlo prhlem snegu smo spoznavali alternativne možnosti zatikanja za majhne macesne in pikanja v travice, in po premagani prvi strmini pičili dalje. Tik pod vrhom se smer spet povzpne bolj navpično in Jež je predlagal, da spleza na vrh in nas iz vrha povaruje. Na tem mestu sem zbral pogum še jaz in rekel, da bi tudi kaj splezal naprej. Z Ježem sva plezala vzporedno, pokazal mi je kako cako plezanja zimskih smeri, zabila sva par lednih klinov in snežno sabljo. Po preplezanem raztežaju sva prištimala varovanje za Lizo in Foško, ki sta prav tako brez težav priplezali do in mimo naju, na vrh in čez čez opast. Sledil je spust čez Durce in analiza ture v koči na Grohotu.
Analiza ture je privedla do edinega logičnega zaključka:”Najboljše še eno noč prespat…”, naslednji dan je namreč potekal 62. tradicionalni spust iz Raduhe. Skočil sem nazaj do Bukovnika po smuči. Tu se je malo zapletlo, neki Korošci so me namreč poskusili spraviti na kriva pota z nekimi pločevinkami zlate osvežilne pijače in vedel sem, da se moram zbrani družbi dokazati kot častivreden fant, brez ekipe namreč spusta iz Raduhe ne bo. Pa tudi za pravila in taktike bi potreboval nasvet ali dva. Ko je bilo vse sklenjeno in sem že razumel kako poteka tekma, šli smo nazaj na Grohot in v kotu bajte se je zasvetila rešilna bilka. Mikrofon ansambla po tehnični vaji je sameval. Pevca ansambla sem vprašal, če lahko nekaj povem na mikrofon, premaknil je knof na mišpultu in čez 2 minuti sem imel partnerja za jutrišnjo avanturo turnega smučanja. S Štefanom bova s štartno številko 12 napadala laskavi naslov 62. Spusta iz Raduhe. Po večeru spozavanja sotekmovalcev in druščine nasploh smo padli v spanec.
Tekma poteka v dveh rundah, najprej srednji čas, ki služi bolj kot ogled proge in nato še tradicionalni spust. Štart se začne z abseilom čez kake 8 m visoko skalo, tekom do smuči in potem navezan v dvojici po progi. Razmere so bile za dotično tekmovanje odlične, trda podlaga je zdržala cel dan. Prepričan sem, da bi z Štefom ujela stopničke, če se mi nebi na prostor, kjer smo obuvali smuči vsejala neka nesnaga z go-projem in lovila moje (ne)preciznosti hitrostnega obuvanja smuči na pine… Mislim, da sem nama tam priboril kakšno minuto zaostanka, pritisk je bil enostavno prevelik, sicer sem pa itak prepričan, da so Korošci pač vedeli, da veliki pokal pač ne more it v roke Avstrijskokoroško-štajerske naveze in nama nastavili past. V vsakem primeru sva s Štefanom odigrala vrhunsko, na cilju pojedla ciganski golaž (o radostih vrhunske kuhinje na Grohotu sem pa itak pisal že v prejšnjem članku) in se, zadovoljna z 10. Mestom (zlata sredina), poslovila do naslednje tekme.
Foška in Jež sta bila že pripravljena na naslednji izziv. Mišina smer v Lanežu. Pregledal sem vodniček in ugotovil, da bo treba smer napast s smučkami, vedel sem namreč tudi, da je smer čez Durce odlična za spust po riti, ampak to smo obdelali že včeraj. Jež in Foška sta me sicer na dostopu konkretno našibala, strm dostop do travnatega roba mi je delal težave pri obračanju s turnimi smučmi, podlaga je bila rahlo trda, drselo je, pa tudi nožice so po dveh dneh že čutile kanjček utrujenosti. Vse je bilo lažje, ko smo prišli do grape, namestil sem si smuči na nahrbtnik in že smo pikali. Sneg je bil, glede na popoldansko uro in nekoliko drugačno ekspozicijo stene boljši kot včeraj. Brez problema smo premagali grapico. Na vrhu sem si nadel smučke in odšibal po odlični trdini čez Durce do Grohota.
Poti domov se je lotila Foška, za kar ji bom večno hvaležen, moja glava je po nagradi v Zmajevi votlini že blizu Mozirja nehala delovat in nekontrolirano padala v senj. Zvečer pa se javi Tim s sporočilom, da se gre jutri po šihtu v Centralno grapo na Begunjščico…
…in šiht je minil kot bi trznil, z Nacetom smo se spakirali v Subaruja in brez bremz pa duge luči proti Ljubelju. Tam pa težavica. Psi so ostali nekje na sušečem mestu doma. Jebiga, bo treba nosit. Itak smo vsi štartali v čevljih, sneg se seveda začne nekje na polovici poti do zgornje postaje Zelenice. Naprej je šlo pač malo bolj počasi, a noge so še kar nesle, tako da se za pozabljen kos opreme nisem preveč sekiral. Tudi pancarje je šlo lepo zatikat v trd snegec in hitro smo bili pod grapo. Nataknili smo dereze, pograbili cepine. Cel čas te 35° in več strme grape rahel strah nabija pulz, predvsem pri vedenju, da sledi tudi spust po tej ozki strminici. Vrh smo osvojili brez večjih težav. Moje smuči so bile že naštelane, nisem se zamujal s snemanjem psov in obračanjem avtomatov in še prehitro sem zrl strmemu žlebu v goltanec. Tu in tam kak zavoj, veliko abručanja, ker je strah pred zdrsom pač prevelik. A trda podlaga in novo nabrušene so zagotavljali občutek gotovosti in varnosti. Najnižji del grape je tudi najožji in najstrmejši, naklon se tam najbrž približa 45°. Počasi, a gotovo smo ga premagali, Tim celo z nekaj obrati. Svaka čast vsem trem. Široka flanka, ki se razprostre po grapici nas je nagradila s super smuko, šlo je že skoraj za karvanje po široki rahlo zaledeneli flanki, ki je prekrila čisto vsako skalo, ki raste na širinah nekdanjega zeleniškega smučišča.
Čudoviti trije dnevi so me nagradili z musklfibrom v nogah in čudovitimi spomini.
Na ojštre zime!
