Z Dinotom sva plezala Severni raz v Trentskem Pelcu (IV/III, 550 m) kot mojo turo za napredovanje v starejšega pripravnika. Smer ima divji dostop in dolg sestop (s štopom), ponuja pa lep izziv pri iskanju najlažjih prehodov in večinoma kompaktno skalo, v kateri lepo zapojejo klini.
Po celotnem poletju slabih vremenskih razmer ali pa splošne zasedenosti z drugimi obveznostmi v življenju, sva septembra z Dinotom končno ujela izjemno lep vikend in se odpravila v Cmir plezat smer bratov Mihelič. To naj bi bila moja tura za starejšega pripravnika. Ko sva ob 5.30 prišla pred rampo za v Vrata, naju je pozdravila kolona desetih stoječih avtov in tabla, da je dolina že polna. To so ta tradicionalna septembrska romanja Slovencev na Triglav. Tudi prav. Plan sva na hitro spremenila, se odpravila čez Vršič v Zadnjo Trento in se zapodila proti Trentskemu Pelcu. Časa bi morala imeti še ravno dovolj za dostop, smer in sestop. Ali bo to severni ali severozahodni raz pa se bova odločila, ko bova bolj podrobno videla steno.
Najhitrejši, a še vedno dolg pristop, je skozi Klomski žleb in nato desno po grapi na razbit greben (glej naslovno sliko in D na vrisu: https://www.primorskestene.com/?mod=catalog&action=productDetails&action_id=68&lang=en). Odsvetujeva krajšanje dostopa po prvih manjših hudourniških žlebih, ker je na koncu treba prečit gosto ruševje v Klomskem žlebu. Dostop od žleba navzgor poteka v celoti bolj po desni strani in zahteva previdno stopanje ter plezanje po zelo razdrobljeni skali. Po cca 2,5 h sva bila pod glavno steno in od tam je severni raz deloval bolj kompakten. Hitro sva našla vstop (možni sta dve varianti, izbrala sva bolj levo), se odločila za izmenično plezanje in štartala v steno.
Ker je bila to tura za starejšega pripravnika, sem nase brezveze naredil nek pritisk in bil v prvem raztežaju živčen, kar prej še na nobeni turi nisem bil. Dino mi je dal par spodbudnih besed (hvala ti!) in ko je plezanje steklo, sem se tudi jaz sprostil in samo še užival v divjem ambientu, plezanju in dobri družbi. Do 4. cuga sem že pozabil, da je to tura za napredovanje in našel notranji mir v izjemnih razgledih na slovenske skalnate velikane.
V smeri prevladuje dobra skala, ki jo vseeno prekinjajo lažji odseki vsem tako ljubega slovenskega krša in travic. To še posebej velja za raztežaja 3 in 7 ter celoten vršni del. Kjer je skala kompaktna, se ponuja izjemno lepo, lahko in razgibano plezanje, kjer kraljuje varovanje na kline in občasno na frende. Meni sta kot izjemno lepa ostala v spominu 5. in 8. raztežaj. Smer je zelo redko plezana, kar je več kot očitno v njeni (ne)opremljenosti. V celi 550 metrov dolgi smeri sva našla 2 stara, ampak dobra klina, sama pa sva temu dodala še 5 klinov novejše izdelave.
Če koga vse to ne prepriča, naj povem, da je razgled z vrha izjemen. Res si v osrčju vseh najvišjih slovenskih gora in kar ne veš, v katero smer bi gledal. Na sever greben Mojstrovk z Jalovcem, zahodno Pelci in Bavški Grintavec, proti jugu Lepo Špičje, na vzhod pa Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica in Prisank. Naj dodam še en bonbonček za oboževalce divjine. Celo turo na poti nisva srečala niti ene osebe, slišala in videla pa vse od jelena in merjasca do planinskega orla in belke.
Turo sva zaključila s sestopom preko Stare Utre v Trento, saj je pot lažja in nisva želela potencialno abzajlati v temi proti Zapotoku. Edino odprto vprašanje je bilo še, kdo nama bo ustavil na štop v temi nazaj v Zadnjo Trento. Strah je bil odveč, saj sta naju 20 sekund po prihodu na asfaltno cesto pobrala bivša alpinista iz AO Radovljica, nama ponudila jabolka in zapeljala direktno do najinega avta. Večna jima čast in slava!
Tako se je zaključila tura, ki je sicer imela manjše zaplete, ampak je vsebovala vse, kar se pritiče dobro preživetemu dnevu v gorah, in bila odlična popotnica za naprej. Vsaj dokler se ne bo treba tudi na Vršiču boriti z mlini na denarčke. Nasvidenje pred naslednjo rampo.
