Z Rokom sva v sredo, 11.10.2023, plezala Kratkohlačo (desna varianta) in ob izjemnem oktobrskem vremenu dvakrat iskala pravo smer. Sonce je dodalo svoje in enostavno nisva mogla bit slabe volje. Skala je večinoma dobra, smer je nabita, res pa je treba bit pozoren pri iskanju začetka 3. raztežaja na gredini med lopami.

Napovedan je bil še zadnji topel in lep teden pred pravim oktobrskim vremenom in z Rokom sva se strinjala, da bi moralo biti z zakonom prepovedano take dni preživet v pisarni. Takoj sva se strinjala, da iščeva nekaj v KSA, ker so dnevi že kratki, in se po nekaj brainstorminga odločila za Kratkohlačo v Planjavi, ki bi jo lahko potencialno podaljšala do vrha.Štartala sva iz Ljubljane še v temi, prišla na parkirišče pri Jermanci ob svitu in pospešeno začela švicat v klanec do Pastirjev. Temperature so bolj spominjale na avgust kot pa na sredino oktobra in kmalu sva iskala najlažji prehod do smeri v kratkih rokavih. Po pričevanjih drugih na ferajnu sva se pravilno odločila in našla pot skozi ruševje na zadnjem ovinku pred balvanom (na sliki narisano s polno črto), saj je gazenje po melišču od dna navzgor veliko manj prijetno.

Hitro sva se odločila, da prvi raztežaj plezam jaz, in po parih metrih sem že opazil prvi klin, pa potem še drugega, tretjega in tako vse do konca raztežaja. Smer je do prehoda skozi okno večinoma res dobro opremljena. Začetek drugega raztežaja je Roka segrel s prvim detajlom smeri, potem pa je preko trav povlekel vrv vse do stene z lopami na diagonalni rampi oz. gredini. In tu so se najine težave začele.
Opis smeri omenja dve lopici, ampak teh lopic je vsaj ene pet in nisva bila prva, ki sva zašla preveč v desno in zgrešila ta pravi dve lopi. Tako je Rok postavil štant levo od edinega drevesa na gredini in jaz sem začel plezat 3. raztežaj (VI oz. III). Hitro mi je ratalo jasno, da to ne more bit VI, čeprav so klini kar na gosto nabiti, saj sem hitro prišel v vedno manj plezljivo pokočno zajedo, v kateri je še hitreje zmanjkalo vseh stopov. Se je pa pred mano pojavil štant iz treh klinov in že navezanih vrvi... Zelo jasen znak, da je to napačna smer in da bo treba abzajlat nazaj na gredino.
Po nekaj iskanja desno in navzgor po gredini sva našla nove kline za štant in se locirala v desni varianti Kratkohlače, katero sva z veseljem sprejela kot najino nadaljno smer. V izogib vsem bodočim plezalcem Kratkohlače, podajam podroben vris 3. raztežaja:
Rdeča – Kratkohlača
Zelena – desna varianta Kratkohlače
Vijola – napačna smer se začne levo od edinega drevesa (obkroženo) in je po zajedi od X naprej neplezljiva (3 klini in vrvi za abzajl nazaj na gredino)

Ta desna varianta je sicer malo manj nabita in je zahtevala malo več postavljanja frendov in jeb, ampak sva naslednja dva raztežaja napredovala hitro in brez težav. In potem sva po lahkem, travnatem grebenčku in malemu spustu (tu je celo svedrovec) po lastni neumnosti namesto desno zavila levo in spet pol ure zabila za iskanje okna, skozi katerega je speljana smer.
Od okna dalje sva povlekla do vrha grebena še dva lažja raztežaja in pustila v smeri še en klin na začetku zadnjega raztežaja. Kljub dvakratnemu iskanju smeri sva malo pod markirano potjo vesela zagrizla v sendviče in uživala v soncu, razgledih in popolnemu miru. Vseeno sva imela celo Planjavo čisto zase.
Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva poskusila najti še začetek Septembrske. Po enem neuspelem poskusu plezanja cca 10 m sva ugotovila, da si časovno ne moreva privoščit ponovnega iskanja smeri, veter in zahajanje sonca pa sta samo še potrdila najino odločitev. Vseeno sva se dobre volje in zadovoljna, da sve izkoristila super dan, spustila nazaj v dolino in pri avtu končala ravno ob zahodu. Oktobrski dnevi so res kratki.

Za konec se nauk najine zgodbe: Vedno sledi opisu, ampak ne ga pa jemat 100 % resno. Zdaj si pa pomagaj, če si lahko. :D