Za uvod v sezono skalnih oprimkov sva z Mašo Vertot (AO Pot) od 11. do 12. aprila plezala v Arcu. Ogrela sva se s smerjo Via La bellezza della Venere (V-, 320 m), nato pa splezala smer Via del Boomerang (VI/V-IV, 850 m) in po desetih urah na vrhu smeri uspešno ujela zadnje sončne žarke.

Vse se je začelo že prejšnje leto z idejo, da greva z Mašo en podaljšan vikend plezat v Arco. Takrat so se nama plani zaradi dežja obrnili v smer proti jugu in sva šla raje v Paklenico. Letos sva po zimski sezoni, med katero sva kar dobro stopnjevala formo in psiho v grapah in slapih, skalno plezarijo v Arcu zastavila že v aprilu, da imava možnost prestaviti podvig na poznejše datume, če se vreme spet sfiži. Že prvi planiran vikend je bila napoved primerna in sva jo zato z veseljem izkoristila. Pot tja je hitro minila v pričakovanju dobrih smeri in suhega vremena, prvi večer pa v izbiranju smeri, ki bi jih rada preplezala.

Za prvi dan sva si zadala Via La bellezza della Venere (V-, 320 m, https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/via-la-bellezza-della-venere-cima-alle-coste/) kot ogrevanje in navajanje prstov s plastike in cepinov nazaj na apnenec. Smer ima hiter dostop in sestop, drugače pa sledi lepi logični liniji vse od vznožja do vrha. Sidrišča so ali navrtana ali na drevo, težji raztežaji pa so opremljeni s svedrovci ali gosto nabiti. Smer bi bila res čista uživancija, če ne bi bila na vseh težjih delih popolnoma zlizana, še posebej v platah. Popoldan je bil preživet v nastavljanju sončnim žarkom ob jezeru in obisku vseh trgovin s sladkarijami – se opravičujem, plezalno opremo – v Arcu. Zvečer sva se dokončno odločila, da greva naslednji dan splezat Boomerang, pa tudi če vmes obračava, čeprav so nekateri YouTube posnetki te smeri v nama zasejali več vprašanj, kot pa dali odgovorov. Predvsem sva se spraševala, kje se v tej plati lahko sploh česa držiš.

Vstala sva relativno zgodaj, bila za sončni vzhod na parkirišču, pojedla preostale palačinke in se z vso opremo (haha… wait for it…) odpravila iskat dostop po opisu. Via del Boomerang (VI/V-IV, 850 m, http://www.klettern-sarcatal.com/boomerang.htm) ima dve možni kombinaciji dostopa in sestopa. Midva sva izbrala varianto s krajšim dostopom in predvsem sestopom, ki je tudi opisana na tej skici. Parkirala sva pri San Giovanni (https://maps.app.goo.gl/5R5p9Q1mmPTm9NN78), sledila pohodni poti 425, zavila na navadno gozdno pot in na koncu s pomočjo možicev in rdečih puščic našla spust preko stene do melišča spodaj. Ta vključuje zelo strm in mestoma naložen gozd, ki se na koncu zaključi z abzajlom preko skoka na navrtano sidrišče, nato pa preko melišča in gozdička do vstopa v smer. Ker sva bila malo bolj počasna, sva od parkirišča do smeri potrebovala dve uri, ampak definitivno za to ni potrebna samo ena ura, kot piše v opisu.

Opremo sva dala nase, nakar je Maša ugotovila, da je mogoče pozabila lučko v avtu, ampak »Sej bova do sončnega zahoda na vrhu smeri, ne? Valda, da bova!«  Tako sva raje brez obotavljanja začela plezat, da naju to slučajno ne bi teplo po glavi. Dogovorila sva se, da najtežje raztežaje splezam v naprej jaz, drugače pa sva se izmenjevala preko cele stene. Tako je meni pripadla čast preplezat 3. raztežaj, kjer je detajl smeri in se prvič resno občuti karakter skale – plate, majhni grifi, še manjši ali neobstoječi stopi. Na splošno pa skala dobro grabi in zahteva veliko iznajdljivosti in mirnih živcev, ampak presenetljivo malo moči. Od 6. do 11. raztežaja si sledi biserni nabor vseh možnih variant ocene V v plati, obema pa je bil daleč najbolj zahteven 8. raztežaj, kjer je treba it v prečko s podprijemom in stopanjem na trenje na plato, in bi mu dala oceno VI-. Tako opevana »nepozabna« prečka dva raztežaja naprej je v primerjavi s tem prehodom res enostavna. Serija petk se zaključi direktno na pol smeri nad znanim Boomerangom in ponuja super sidrišče za malico, razglede na dolino reke Sarca in razmišljanja o prijateljstvih v stenah ter medsebojnem zaupanju v navezi.

Sledi serija raztežajev po travnati rampi v desno po diagonali gor, ki se zaključi s sprehodom skozi gozdiček. Smer zavije v levo in preči s travami poraslo plato, kjer je plezarija najslabša v celotni smeri. Če bo kdo to plezal in z enega dreveščka dobi dol dolgo črno dyneema zanko, jo lahko obdrži kot suvenir. Midva sva jo pustila tam, ko sva iskala smer in zavila preveč navzgor namesto v levo. Za konec smeri sledi še druga serija petk (18.-21. raztežaj), ki jih lahko označimo kar za športne, ker so na gosto nabite s klini, skala je kompaktna, plezanje pa razgibano in precizno. Za konec smeri je tak izziv sicer malo naporen, ampak sva ga sprejela z nasmehom in v njem res uživala. Za zadnji raztežaj bi še dodal, da se lahko ustvari res veliko trenja in je mogoče smiselno že vmes štantat pri vpisni knjižici. Preko celotne smeri so vsi štanti prenovljeni in navrtani ali pa so na drevesa. Prostora za varovanja na frende ali jebice ni veliko, je pa v težjih raztežajih zabitih kar nekaj solidnih klinov. Smer psihično skoraj nikoli popolnoma ne popusti, a kljub več 100 metrov plat pod ritjo ne deluje preveč zračna, razen v zadnji levi prečki. Jo pa predlagam predvsem ljubiteljem plat in preciznega stopanja.

S smerjo sva opravila v točno 10 urah in na vrh prišla ob sončnem zahodu. Luči za plezanje nisva rabila, plan je uspel do potankosti! Ampak kaj, ko je bilo treba najti pot do avta z eno lučko na glavi in eno na mobitelu obešenem okoli vratu. Na najino srečo imam jaz nos za iskanje poti ponoči (zahvala gre vsem nočnim orientacijam po vseh možnih in nemožnih slovenskih terenih), po nekaj 100 metrih pa se začnejo tudi rdeče oznake na drevesih in skalah, ki se jim samo sledi nazaj do poti 245 in parkirišča.

Sledila je vožnja do apartmaja, več kot zaslužen tuš in trdno spanje v jutro. Naslednji dan sva se zbudila v deževno vreme, ki je odplaknilo vsakršno plezanje, zato sva ga raje izkoristila za ponovno naslajanje nad vso (ne tako zelo znižano) opremo v trgovinah. Ob vožnji nazaj v Ljubljano se nama je v mislih končno usedlo spoznanje, da nama je Boomerang ratal že na začetku sezone in to točno tako, kot sva si ga zamislila! Za oba je to neka nova stopnja, v katero sva vlagala preko zime kar nekaj časa in truda, in nama je zato ta vzpon še toliko več pomenil. Da bi se letošnja kopna sezona samo nadaljevala tako, kot se je začela! :D