Prejšnji petek sva z Rokom šla potestirat najino tečajniško znanje na lažje večraztežajke na Beli Peči. Preplezala sva Katastrofula (4a), JZ-raz (4b) in Šleparsko (4c). Vse smeri so gosto navrtane ali opremljene s klini, z dokaj kompaktno skalo in plezanje je šlo kar samo od sebe.
Prvi junijski petek je bil enostavno preveč mamljiv, da ga z Rokom ne bi izkoristila. Čez teden sva spremljala napoved, če bo okoli Tržiča napovedano sonce ali se bo zaprlo z nevihtami, in v četrtek je bila napoved za sončno vreme z možnimi popoldanskimi nevihtami. Itak da greva, bova pač malo bolj zjutraj štartala. Ob 6ih sva se dobila pri ferajnu, pobrala zvilinga, frende in nekaj klinov (Vesna, hvala za nasvet! ;) ) in se zapeljala do Tržiča. Od Tržiča naprej je makedamska polovica poti, kjer je potrebno za dostop plačat 2 € in tudi za sestop 2 € (mej v kovancih!) in ki pripelje skoraj direktno pod steno. 10 minut hoje in že sva gledala v vodniku, kje se začne najlažja smer v steni. Lokalen vodnik s še več smermi in opisi je pri vpisni knjigi pod steno (na internetih ga na žalost ni več).
Za ogrevanje sva tako udarila eno 4a (Katastrofula), na kateri sva v enakovredni navezi povadila varovanje in sidrišča, smer pa naju je navdušila z lepimi razgledi na severno steno Storžiča. Smer je res preopremljena in je bolj primerna za vajo kot pa za kaj drugega. Spustila sva se nazaj pod steno in zagrizla v JZ-raz (4b), kjer je kakšen detajlček že zahteval nekaj pozorne plezarije. Vmes sva se celo spraševala, če greva pravilno, saj so na enem sidrišču odšraufane ploščice in noter zabiti klini. Ampak smer je bila prava in kmalu sva se po sidrišču na dreveščku povzpela na vrh Bele Peči in pojela zaslužene sendviče. Sonce so ravno prav zakrivali oblaki, da ni bilo preveč vroče med plezanjem, ampak še vedno prijetno toplo med zihranjem. Za vsak slučaj sva preverila radarsko sliko in vse je kazalo, da v zgodnjem popoldnevu še ne bo padavin za Storžičem, in se zato odločila, da zagrizeva še v zadnjo izmed treh štiric v steni. Spet sva se spustila pod vznožje, prečila travnato pobočje na polici (še najbolj nevaren del dneva) in začela s plezanjem Šleparske (4c). Šlepanja ni bilo ravno veliko, saj je bil nivo plezanja zelo konstanten in smer ni ravno popuščala, tudi ko je vstopila v kamin. Sva pa pred kaminom ponesreči iz prvega štanta najprej štartala direktno desno preko plošč in hitro ugotovila, da poskušava splezat eno 6a... Pa če ne bi preveč razmišljala, bi jo mogoče z nekaj matranja celo splezala, ampak sva se dovolj zgodaj ustavila, zavila nazaj levo in vstopila v kamin.
Na vrhu sva še zadnjič pogledala proti KS Alpam, kjer se je vreme že veselo kuhalo, se spustila do avta in odpravila proti Ljubljani. Med celim plezanjem nisva srečala ali videla niti ene žive duše, samo par glasov s planinske poti se je slišalo. Stena je bila res samo za naju. In kot da bi se zmenili še za rezervacijo vremena, naju je šele v Ljubljani ujela poletna nevihta, nama pa se je samo smejalo, kako dobro se je vse skupaj poklopilo. Drugič pa napadeva tiste 6a, ki so naju že skoraj zmamile.
