Vesna

Vesna

Ta vikend je bila planirana še zadnja skupna tura v sklopu AŠ in sicer plezanje v hribih.
V petek zjutraj smo se z ogromnimi ruzaki prvopristopniki z nasmehi na obrazu podali proti Korošici. Glede na vremensko napoved smo se odločili, da tabor iz Petkovih njiv prestavimo na Korošico. Če bo dž mamo streho, pa še voda je bližje.
Napakiramo plezalno robo Barbi in Maruša letita v Lepo smer, midva z Rokom pa v Črno jamo. V prvem raztežaju nas ujame nevihta zato midva z Rokom odabzajlava in odhitiva v base camp, Barbi in Maruša pa počakata pod previsi v smeri da preneha. Ob 6ih popoldne Roku uspe s čokolado prepričati vse tri dekleta, da se ponovno navežemo in splezamo prvotni plan. Tokrat nam je uspelo.
Zvečer počasi prihajajo ostali plezalci, postavljamo šotore, študiramo smeri, kurimo ogenj, pečemo klobase, gledamo zvezde, se smejemo. Lepo je.
Zjutraj železničarji kar kapljajo in v trenutku j epod stenami gneča. Tečajniki plezajo svoje prve metre v vodstvu, čuti se evforija, veselje, navdušenje, strah, spoštovanje. Slišim besede : tole je pa kr zares ; joj kok je dobr; a gremo pol še eno; lej te nagrade na vrhu smeri(razgledi, kozorogi).. Skratka, namen šole je dosežen, si potiho rečem. Zvečer se eni prej eni kasneje naslikajo do baze, hrane je preveč, vsi jemo od vseh, vse je naše. Za hidracijo so poskrbeli tečajniki, za hrano vsi, za ogenj Maruša, Žličko, js in ostali. Vzdušje je popolno. *Za prihodnje tabore si vsi železničarji želimo, da bi bila prisotna tudi kitara, skromna ampak srčna želja vseh članov, v razmislek gospod načelnik(no pressure). Skratka še ena kratka noč in že je bila nedelja. Pitje kave, štriki, klini, naveze.. vse smo uskladili in tečajnike spustili v svet vertikale popolnoma samostojne(ampak še vedno pod budnimi očesi inštruktorjev). Vsi so se izkusili v plezanju enakovrednih navez, zabijanju klinov, iskanju štantov, branju skice, ustvarjanje prvih zgodb, prvi padajoči kamni, utrujenost, sreča.
Še enkrat bi se zahvalila vsem ki ste se tabora udeležili(tekom vikenda se nas je nabralo 30 železničarjev).
Tečajniki, vi pa le tako naprej. Vajina starša, Dino in Vesna ?

Splezane smeri v Vršičih: Lukmanova smer 130m IV+/III, Preložnikova smer 110m V-/III-IV, Rekrutska smer 120m IV, Knez-Planinšek 140m IV/III, Črna jama 130m IV/II-III, Lepa smer 130m IV/III, Smer mimo votline 100m IV/III

V Vežici: SZ Raz vežice 220m V+/IV+, Geršak-Grčar z Tik pred dvanajsto 390m V+/VII

16 september 2022, 08: 26

9.tradicionalni ŽAOŽ na Korošici

Kljub grožjam z neba v obliki vode, nas je 7 deklet(pet železničark, Nataša iz AO Matice in Emira iz PSD Energoinvest) v soboto zjutraj zdrvelo na Korošico. Hitro smo pozdravile oskrbnika Filipa, odložile opremo v naš bivalni kontejner in pred dežjem skočile na Ojstrico. Sprva smo poskušale po skrajno podrtem terenu pririniti na greben Ojstrice vendar smo malce zgrešile in bile brez opreme primorane obrniti. Potem je padla na goro še megla mimo Barbare pa nekaj kamnov, zato smo se soglasno odločile, da se povzpnemo kar po markirani poti. Naredile smo luštno krožno pot čez Malo Ojstrico.
Dežja še kar ni bilo, zato smo dve uri igrale nogomet(guzice :D) naslednji dve uri pa pod streho čakale da se nebo izjoče.
Večer je bil precej hladen, ampak sila zabaven. Štiri vztrajne smo dve uri čakale vzhod lune(Nina: pa kaj mate vi s to luno?) ostale pa so v zavetju bivališča reševale svet. Nastala je tišina in ob 11.ih smo v toplih spalkah že vse sladko spale.
V nedeljo smo se v intervalih zbudile v jasno jutro, oskrbnik je poskrbel za zajtrk, me pa smo skovale plezalni načrt. Tako smo se v dveh trojnih navezah podale v Vršiče splezati Lukmanovo(Nataša, Nika S., Barbara) in Lepo smer(Emira, Nika K., Vesna), Nina pa se je čez vse okoliške hribe počasi odpravila v dolino. Med hojo smo par minut razmišljale zakaj nas bolijo mišice na najbolj nenavadnih delih telesa in prišle do ugotovitve da je to od nogometa :D.  Sklenile smo, da je včasih fajn nekam it, čeprav brez velikih načrtov in se samo dobro imet, če pa zraven splezaš fletno smerco pa je še toliko lepše. 
Hvala punce za ples, smeh, zabavo in plezanje. <3 
Se vidimo drugo leto :)
Naj živi ŽAOŽ!
18 oktober 2020, 09: 26

Iz poletja v zimo

Če sm prejšnjo soboto pretegovala ude v južni steni in se sprehajala v kratkih hlačah je bila ta sobota čisto nasprotje.
No, pred poslabšanjem vremena sva se z Gašperjem 10.10 odpravila v Bele vode pogledat če je Diretissima res tako lepa kot vsi pravijo. Pa se kar strinjava. Bele vode res ne razočarajo edino prekratke smeri imajo. Zjutraj na dostopu se je sonce še sramežljivo skrivalo za oblaki, ko pa sva spravljala opremo nase je začelo lepo segrevat steno. Ker ne maram prvih cugov ga z veseljem predam Gašperju. Potem pa dolomitska strmina, šalce do komolcev, še en cug in je resne plezarije konc. Sicer pa tudi poplezavanje II postreže z izvrstno skalo in kmalu sva na vrhu. Ker je popoldne napovedano poslabšanje, mene nekako ne mika v še eno smer, oblaki pa tud že zakrivajo sosednje vrhove raje sestopiva nazaj do avta. Rahlo žalostna ampak vesela, da sva izkoristila zadnje lepe dni za plezanje v skali. Fajn je blo.
Naslednja sobota pa v znamenju zime. Načelnik je zavrnil moje povabilo na Malo mojstrovko ker ni prišel v svojo Martuljško rezidenco, regije pa so se zaprle. Oh kako je fajn bit gorenc:).Pokličem Sebata, pa reče-ja pa pejva in popoldne kreneva proti Vršiču. Presenetljivo mirno je, skor nikjer nobenga. Zaženeva se gor po melišču, js skor crknem Seba pa še kr gon k da ma turbo pogon. Vmes pogruntava da ni šans za smučat, edin če čš dile uničt, pa z grebenca vrževa uč na pripravniško, eh tle tut ne bo še nč. Sneg je južn, derez ne rabva, cepin je za oporo, zahaklaš ga lah pa sam v melišče pod snegom. Na vrhu vsak s svojo čutarco šnopca rešujeva svet, gledava kaj bo letos vse treba presmučat, kaj nama ni ratal splezat letos, vmes prleti še en fantič, ki je žou zamudu sončn zahod potem pa začne bit mraz pa temno in sestopimo. No za dol je šlo hitrej, po rit skor do podna. Men se je kar smejal pa vriskal k sm pogruntala da je zima spet nazaj. Juhej. Prava zima sicer še pride(upam), je pa fajn občutek tišine in mira v gorah, pa skoz te mal zebe, pa lepo je.
No, neki sm mogla napisat k je taka revšna tle gor. Če bo pa kdo po gorenjskem vandral nej pa le pokliče ? Se ga!

Pa je le prišel vikend, lepo vreme in z njim že kar 7.tradicionalni ŽaoŽ tabor. Nekaj komplikacij na začetku seveda mora biti, tako da sva z Vesno Iršič začeli z dostopom šele v petek ob 8ih zvečer, Jana in Borja pa pol ure pred nama. Težki ruzaki, polni vode, domačih dobrot in plezalne opreme, so nas upočasnili, zato smo ob 10ih zvečer utrujene popadale na mehko travo zraven bivaka. V bivaku smo si sposodile vsaka eno deko, pozdravile tri fante iz AO Kamnik, ki so ravno tako imeli tabor in odšle spat. 

Nebo, polno zvezd, ženski smeh, luna, ki nam je celo noč nabijala v glavo in zvesti nočni spremljevalci kozorogi, so zaznamovali nočne ure. Jutro je bilo seveda popolno, mudilo se nam ni. Po zajtrku je bil čas za plezanje. Dostopa praktično nismo imele. Jana in Borja sta se zapodili v Severni raz (IV+/III-IV, 250m) Visoke bele špice, naveza Vesna&Vesna pa v Malo lojtrco, smer Ive–Piemontese(IV+/III-IV, 250m). Od daleč je bila linija jasna, vstop pa napačen (če pa kej, znamo pa falit :D). Tako da sva tam izgubili slabo uro, eno dobro zataknjeno jebo in se smeri priključili v drugem raztežaju. Smer je res lepotica. Za vriskat. Opremljena je zelo dobro, je pa vseeno fajn imet kakšnega frenda s seboj. Vmes se je slišalo vriskanje in klepet Jane in Borje z druge strani, za kakšno sekundo pa tudi tišino. Iz najine smeri pa se je slišalo večinoma: Vesna podri, Vesna podrto, Vesna varujem, Vesna plezam :D. Na vrh smo obe navezi prišli v isti minuti, zavriskale, si pomahale, sestopile in prišle nazaj do bivaka v isti minuti. Tajming pa mamo. Čas za malico in potem naprej. Jana in Borja sta šli v smer Ive-Piemontese, kjer sta splezali prvi cug, potem rekli, da se ne mislita več matrat, in odšli na kosilo. V nedeljo na sestopu smo ugotovile, da sta tudi onidve vstopili tam kot midve, le da sta se zapodili v smer Bulfoni-D'eredita. Ja, falit pa znamo:D. Midve z Vesno pa sva krenili v Severni raz. Nekje na sredini sva ujeli navezo Kamničanov, zelo podjetno zamenjali izgubljeno magnezij vrečko za pivo zvečer, in odhiteli naprej. Malce utrujeni, a zadovoljni, sva po dveh urah in pol stali na vrhu. 

Večer je mineval počasi, barve so se spreminjale, vsaka druga beseda pa je bila, ohh kako je lepo. Dan se je prevešal v noč, dnevni TV program pa je zamenjal nočni. Sprva hotel s sedmimi zvezdicami je kmalu postal milijon zvezdic, luna je pokukala izza Jalovca, Kamničani so prinesli obljubljeno pivo, debata je tekla. Malo o smereh in o plezanju, malo o življenju. Spet smo prijetno utrujene popadale v spalke in ko smo naslednjič odprle oči, se je že danilo. 

Za skupni nedeljski izlet smo si izbrale lahkotno poplezavanje v odlični skali v Veliki lojtrci. Kljub napovedanim popoldanskim ploham zjutraj nismo hitele, kajti naša vremenska veza iz doline nam je zjutraj poslala sms z natančno prognozo. Ob 8ih smo vstopile v smer. Plezale smo Vzhodno rampo+ Vzhodni greben(IV-/II-III,360m). Po dveh urah smo stale na vrhu, čakal nas je ''samo'' še sestop, kjer je potrebna previdnost, mestoma se najde krušljiva skala, iskanje prehodov in plezanje II. stopnje navzdol. Ko smo prišle do sestopne grape, smo zabile dva klina in naredile svoje sidrišče, ker na prislonjeno lusko s prusikom naokoli pa človek res ne želi abzajlat. Sledil je seveda prvi zataknjen štrik, pa potem drugi, pa tretji. Grapa se namreč prekinja s skoki, kjer se vedno najde kakšna špranjica za štrik zataknit. Štanti so narejeni, na nekaterih pa smo dodale še svoje prusike. Zihr je zihr. Po treh urah sestopanja smo bile nazaj pri bivaku, kjer smo si privoščile še bogato pojedino in skuhale kavo.(Naj še dodam, da sem v petek zvečer obljubila, da če nam zmanjka vode, jo grem iskat jaz. Več sreče kot vode smo imele, pri bivaku je bila deževnica :D).Potem pa presenečenje! Neža in Meta sta prišli na obisk, pozdravit žaožjevke! Skupaj smo sestopile do avta, vmes rešile svet, v potoku osvežile noge, Jana pa je celo zaplavala. Ravno ko se je zadnja udeleženka usedla v avto, so padle prve kaplje. Analizo smo opravile pri Jožici ob čebulni juhi, pici in pivu ter kovale načrte, kam na naslednji ŽaoŽ!

Kljub skromni udeležbi je bilo vzdušje vrhunsko, vreme popolno, plezarija uživaška, družba perfektna. Hvala in se vidimo naslednje leto!

NAJ ŽIVI ŽAOŽ!

 

24 avgust 2020, 13: 11

Kaprica v Kranjski Rinki

Trije železničarji smo se že v petek zvečer odpravili na Ledine kjer je potekal alpinistični tabor Nejca Zaplotnika. Večer se je v prijetni družbi in klepetu kar zavlekel. Od preigravanju misli kaj bi mi plezali, smo se odločili za smer Kaprica V-/III-IV, 350m, katero sta 97' splezala zakonca Relja. Seveda je bilo prvo vprašanje od nadobudnih Kranjčanov, če je navrtana :P.

V soboto je bilo napovedano lepo vreme, zato ni bilo potrebe po hitenju in zgodnjem vstajanju. Po eni uri smo pod smerjo, na levem delu Koroške rinke opazimo navezo treh, pod Belim pajčolanom pa še navezo dveh. Z Lizo si razdelive smer na pol, nadobudni tečajnik Bojan pa pridno za nama. Začne Liza in po podrti, razbiti steni napreduje do polovice smeri. Na vstopu smo pustili klin. Potem štafeto preda meni. Detajl je res podrt, doneče luske pa niso zaupanja vredne, pa še gams je nagajivo pogledoval proti meni in me bombardiral s kamenjem. Tu zelo prav pridejo frendi vseh velikosti. V naslednjem raztežaju sta ostala še dva klina. Vmes mi je helikopter v sosednji smeri nagnal strah v kosti. Upam da ni bilo kaj hujšega.

O smeri pa...Orientacija ni težka, pač se držiš raza, slediš opisu, iščeš prehode, sama smer pa nas ni navdušila. Res je podrta in zahteva visoko koncentracijo tudi v lažjih delih. Po dobrih 6ih urah stojimo na vrhu, utrujeni a veseli.  Čaka nas samo še zahteven sestop po zavarovani poti iz Koroške rinke. Po 10ih urah smo nazaj na Ledinah. Tam se nam pridruži še druga železničarska naveza (David, Vid, Tine), ki je plezala bojda pravo smer, ampak v napačni steni. Važne so zgodbe, al kako že.

David ostane z nami, ostala dva pa v dolino. Večer se je seveda spet zavlekel. Naslednji dan pa smo se zaradi večernih tekočih zadev, logistike, in nestanovitnega vremena soglasno odločili, da gremo raje malce frikat v Preddvor, na kavo in domov. Hvala AO Kranj za vabilo in soudeležencem za super vikend.

28 julij 2020, 14: 47

Andrejka v Mangartu

Mater, tale Slavc je bil pa od hudiča, sem si mislila, ko sem se basala čez streho.

Pa sva šla, s Sebatom (AO Kranj), po dveh mesecih odlašanj zaradi vremena,nečasa, itd... Zjutraj standard lokacija, Lesce Lidl via Mangartsko sedlo. Že od daleč se razveseliva da točno na vstopu ni nobene zaplatice snega. Dobre pol ure in sva pod steno. Žreb določi da začne Seba. Desno okoli previska v nekakšno poč(klin), čez trave do prve zajede. Cel prvi raztežaj je bil kar siten, sploh po travah ker je bilo vse mokro in blatno. Pod zajedo(do tam 60m) sva pustila en klin. Tam mi je za 8 sekund padel mrak na oči, ko je moj ATC dobil krila. Ampak nič ne de, bo pa dan za polbiča in gardo, ter seveda krotovičenje vrvi. Nadaljujem po zajedi gor, na vrhu je star klin, potem pa po naslednji zajedi do naslednjega starega klina in navrtanega sidrišča(Mgla?). Od tam plezaš levo navzgor po polici proti nezgrešljivi luski, kaminu. Pod njim je star klin in snežna sablja. Kamin je res lepa plezarija, kot tudi prejšni dve zajedi, zato se je Seba malo pritoževal nad njegovimi mokrimi in travnatimi raztežaji, da to pa ni fer. In glej ga zlomka, naslednji raztežaj s travami je spet pripadel njemu. Ta polica ocenjena z II je dolga 60m, da prideš do pod strehe pa ti zmanjka 10m vrvi. Tam spodaj je ostal še en klin. Pod streho urediva sidrišče, Sebatu predam vodstvo in že se zažene. Frendi gredo lepo notri, malo študiranja in že je čez. Ko prestopiš iz strehe imaš super skalno uho, višje klin, težavnost za malenkost popusti, ampak daleč od tega da bi se sprehajal. Hop okoli druge strehe do pod tretje, kjer je en klin. Do tam 50m in viseči štant. Zadnja streha je prestop čez plato in basanje po kaminu, kjer na vrhu le tega uzreš vpisno knjigo(Briljantina). Od tam naprej sva naredila še en raztežaj po kaminu, ki je skupen z Briljantino. Po 7 urah si s prešernimi nasmehi čestitava za preplezano smer. S seboj sva mela kar veliko opreme, 15 klinov, prijateljev cel komplet(podvojen), zelo prav pride tudi trojka, pa jebe tut. Cel dan je pelo kladivo, prijatelji so leteli v poke, jebe so se zatikale. Smer je lepa, konstantna, je pa potrebna pazljivost, ker skala ni povsod dobra. O oceni smeri pa sva mnenja, da je malenkost nizka. Je pa tudi res, da nisva neka strokovnjaka za ocenjevanje.

Ker so zaradi daljše časovnice velikopotezni plani za naslednji padli v vodo, sva v zadnjih minutah ujela trgovino in pivo v Bovcu, šla v Trento pod balvane prespat, naslednji dan pa splezat Kranjsko poč v NŠG. (hvala Klemen za ATC!)

Poletje je zakon :D

 

13 julij 2020, 07: 15

Herletova smer

Če smo bili primorani skrajšati dolomite in it v petek domov zaradi slabega vremena, je blo treba v nedeljo nekaj splezat v naših hribih. Pa sva z Urošem izbrala Herletovo smer. Na Klemenči jami ob pitju kave sva pogledovala proti mokri steni Ojstrice in razmišljala če ne bi raje zavila v Krofičko. Ampak Uroš je izbiro prepustil meni, kar se je izkazalo za pravilno(baba ma zmeri prou). Pri balvanu pod steno se opremiva, poplezava do gladkega praga(mokro) in se naveževa. Potem po rampi levo gor(malce krušljivo), nakar smer zavije desno po polici in že sva v Herletovi votlini. Spet algast moker previs in potem do vrha stolpiča, kjer uzrem Herletovo prečnico. Uroš jo lepo in elegantno prepleza, jaz za njim malo manj. Naprej brez posebnosti, prečka na dol v levo, čez plato do kamina ki je bil moker, kakopak, pa malo pod vrhom je smer bogatejša za en klin. Plezalke pa sva si vsake par minut brisala ob hlače in na koncu smeri zgledala kot da bi prišla iz jame. Skratka lepa smer, orientacijsko nezahtevna in sploh ne tako krušlijva. Ojstrica, see you soon :)

Po soboti, ko tiščiš cel dan noge v luft, se je bilo v nedeljo na mestu malo pretegnit. Z Neli sva zjutraj na parkirišču pri Koči na gozdu v sekundi spremenili plan, ker se je izkazalo, da mi včasih zelo prepričljivo prileti iz ust kaj, kar se mi samo zdi. Tako da sva jo mahnili pod Prisojnik. Plezali sva Slap pod Hudičevim žlebom in nadaljevali v Hudičev žleb. Razmere so bile večinoma zelo dobre. Edino slap se mi ni zdel najbolj optimalno ojačan in kot kaže bo v naslednjih dneh stanje še bolj bogo. Sestopili sva po isti smeri in zadnji abzajl ujeli v temi. Bila je super avantura. 
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si