Z Vidom sva planirala splezati Skalaški steber (V-) v Škrlatici, na koncu pa se iz stene povlekla po desni varianti Škrlatiških gredah (III+) malo pred sončnim zahodom.

Na praznični četrtek, 15.8., sva se odpravila proti Krnici, avto pustila pri Ruskem križu in se mimo plezalnega tabora Klin podala na pot proti bivaku I v Veliki Dnini. Pri koči sva dobila informacijo, da načeloma v bivaku ni nobenega (za Čehe in Poljake pa »ne morejo garantirat, ker ti itak nikoli nič ne sporočijo«), tako da sva v hitrem tempu zavila z markirane poti v suho strugo, se dvignila pod ostenje Škrlatice in Rakove špice in preko melišča prišla do praznega (!) bivaka ravno ob zahodu. Vrhunsko! Ko sva se že odpravljala spat, sva zagledala dve lučki, ki se vzpenjata proti bivaku. Čez pol ure sta se nama v bivaku pridružila dva kranjska alpinista, ki sta naslednji dan plezala v Rakovi špici.

Zjutraj sta Kranjčana ob sončnem vzhodu že odšla steni naproti, midva pa sva pol ure kasneje sledila njunemu zgledu. Plan A je bil plezanje Skalaškega stebra v SZ steni Škrlatice. Naračunala sva si, da bi morala biti ob petih popoldne na vrhu stene z vsemi rezervami, če ne bo vmes kakšnega izjemnega dogodka. Ha ha, ob petih, malo morgen… Smer se začne točno nad »Zvonom«, ki je jasno viden, ampak je do njega treba najprej priti preko polic in vseh grap pri vznožju stene.

Smer se prične z melišča direktno preko razločne diagonalne grede v desno (70 m), po zgornjem robu grušča (100 m) in preči prvo grapo (II, navrtana sidrišča). Tu se levo navzgor odcepi smer Škrlatiških gred. Dostop proti stebru se nadaljuje pod steno preko konkretno gruščnatih polic (na pol melišče) do sistema grap in razov. Midva sva tukaj na različne načine trikrat poskušala vstopiti v smer (preko polic in preko grap), ampak nama nikakor ni uspelo in nisva edina, vsaj glede na opise od drugih plezalcev. Grede, ki naj bi vodila do vrha Zvona in ki jo opisuje Mihelič, nisva uspela najti, pa sva bila 30 m razdalje od začetka smeri… Mogoče sva bila prenizko...

Po 3 urah iskanja sva sprejela odločitev, da greva nazaj do Škrlatiških gred, se po njih dvigneva in se višje priključiva nazaj na Skalaški steber. Potek gred je jasen diagonalno desno pod masivno steno. Vmes je snežišče, ki pa je imelo že dovolj veliko krajno zev za lahek prehod, nato pa krajše težje mesto (III), kjer sva navezana prečila grapo. Na prvem od pomolov je velik možic, ki je viden od daleč, in takoj za njim se z gredami seka smer stebra. Midva sva splezala po smeri en raztežaj, ugotovila, da enostavno nimava dovolj časa za celotno smer in se vrnila na grede, nato pa nadaljevala po njih do konca. Grede prečijo dve grapice oz. kamina, v enem izmed njih je tudi detajl smeri (III+, klini), ki ga predstavlja prestop do velike in res zelo razmajane luske (Vid pravi, da je celo nekaj zabetonirana na mesto, jaz tega nisem niti opazil). Za tem se smer pri manjšem melišču brez jasnega znaka spusti eno gredo nižje in je zato treba bit izjemno pozoren na možice, ki se pojavijo na spodnji gredi. Po spodnji gredi smer sledi sistemu pomolov in možicev preko zajede in nato preči melišča pod črnimi stenami (I-II) brez spremembe višine.

Tu Škrlatiške grede prekine sistem kaminov, grap in podrtega sveta, zato sva se spet navezala in iskala pot dalje. Nekje na tem območju naj bi smer zavila po kaminu navzgor proti grebenu med Škrlatico in Rakovo špico, ampak pravega izstopa po smeri enostavno nisva našla oziroma je Miheličevem opisu ustrezal samo en izjemno porušen, oranžen kamin. Ker sva prej na naslednjem pomolu z možicem videla kranjsko navezo, sva se odločila jima slediti do vrha. Navezana sva preplezala stolpič (II, klin) in se nato po ploščah spustila do police (klin) in po kaminu navzdol (III) do grede. Sledilo je rahlo tlačenje pod previsno steno nad gredo (II), potem pa po dokaj udobni polici do predzadnjega in zadnjega možica na jasno vidnih pomolih.

Za njim sva se takoj usmerila levo gor in po sistemu dokaj kompaktnih kaminov in skrotja (II-III) ob 19:30 končno pristopila na vzhodni od vrhov Rakov špice. Ker sva se po gredah kar veliko navezovala, je trajala smer veliko dlje, kot sva pričakovala. Po hitrem postopku sva pospravila opremo v in na nahrbtnike in se lotila iskanja sestopa v Zadnji dolek, dokler sva imela še na voljo kaj sončne svetlobe.

Na tem mestu se nama zdi smiselno napisat, kako se z Rakove špice sestopi, saj tega ni nikjer opisanega. Od vrha si po grebenu proti SV sledijo včasih bolj, včasih manj vidni možici. Greben vodi vse do grape med Rakovo špico in Škrlatico, kjer možici za nekaj časa izginejo, nato pa se po spustu v grapo (50 m) in prečenju le te nadaljujejo v smeri proti V. Enega možica sva še dodala, nato pa sestopila na melišče pod Škrlatico in po njemu v Zadnji dolek.

V Slovenskih stenah so Škrlatiške grede opisane kot sestopna smer, so brez skice in tudi sam opis je zelo ohlapen (in napisan v smeri sestopa). Vrisa original smeri na fotografijah sta dostopna tu: https://www.slovenskestene.si/smer/skalaski-steber/ (26 ali 110). Desna varianta Škrlatiških gred, ki sva jo preplezala midva, je po najini oceni dolga okoli 1000 m in ima oceno III+/II-III, za vse naslednje iskalce prehodov pa podajava še skico narejeno po najinem spominu in slikah (upava, da s čim manj napakami). Smeri si sama ne bi upala prehoditi popolnoma brez varovanja in tega tudi nobenemu ne priporočava, sploh pa si ne predstavljala, kako jo v free solo stilu uporabiš za sestop. Vsaj trenutno za to nimava ne izkušenj, ne česa drugega…

V glavnem, tura je bila zelo poučna, saj sva bila primorana sprejemati (pravilne) odločitve, preklopiti na plan B in nato na plan C, si vzeti čas za počitek, vodo in hrano, ko je bilo to potrebno, in na koncu z vso opremo in cela priti preko Kriške stene in skozi Krnico do avta brez kakšne vmesne krize v soju naglavnih lučk. In ravno to, da sva se znala prilagoditi, se nama zdi najbolj pomembno, ne glede na to, da sva se odpravila plezat Skalaški steber, opravila pa sva »samo« s Škrlatiškimi gredami, pa še to ne orignalom. Naslednjič pa nekaj, kar ima bolj jasen dostop do smeri.