Vreme konec junija (21.6.–25. 6.2025) je obetalo veliko. Gužve v Dolomitih naj še ne bi bilo, čeprav se tudi to že konkretno spreminja. V že zelo uigrani navezi sva z Mašo Vertot (AO Pot) 5 dni plezala okoli Falzarega. Preplezala sva Via delle guide – Torre Piccola di Falzarego, (IV+, 210 m), Ibex – Lagazuoi Piccolo (V/V-, 500 m), Via Dibona – Torre Grande di Falzarego (V+ (A0)/V-IV, 300 m) in Spigolo sud – Sas de Stria (IV, 180 m).

1. dan:

Odhod iz Ljubljane je bil v zgodnjih jutranjih urah. V avto sva spakirala kamping in plezalno opremo ter ugotovila, da imava opreme za vsaj 2 tedna. Odpeljala sva se do jezera Misurina, kjer sva mislila kampirat in plezat v Tre Cime, ampak se je osnoven plan podrl, saj so ravno letos spremenili sistem parkirnin in avtobusov do izhodišča pri Rifugio Auronzo. Hitro sva naredila nov plan in se odpravila v Cortino, kjer sva dobila senčno parcelo za šotor. Postavila sva šotor in se odpeljala na Passo Falzarego, da se malo uvedeva v dolomitsko skalo.

Izbrala sva Via delle guide – Torre Piccola di Falzarego, (IV+, 210 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/bergfuehrerweg-via-delle-guide-kleiner-falzaregoturm/), ki ima hiter dostop in zelo očiten vstop v smer. Smer ima 4-5 lepih raztežajev, kjer kar letiš preko plat in raza, vmes pa še ključen detajl IV+, ki pa je za ljudi manjše od 170 cm bistveno težji. V steni se prepleta veliko drugih smeri, ampak je ta najbolj očitna. Pred koncem smeri sta naju še malo pozdravila hladen veter in dež, ki pa sta si hitro premislila in šla težit drugam. Za sestop sta potrebna dva krajša abzajla (drugi je še posebej zabaven) in potem kar nekaj poplezavanja po zajedi med obema stolpoma. Prek vseh skokov se da pomagat z vrvjo (sidrišča so narejena). Uvod opravljen, prsti ogreti.

2. dan:

Obema je padla v oko malo bolj konkretna smer Ibex – Lagazuoi Piccolo (V/V-, 500 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/ibex-lagazuoi/), ki naj bi bila konstantna in kompaktna, predvsem pa do 13ih celotna v senci. Da bi bila prva v smeri, sva na Val Paroli parkirala ob 7ih in bila dobre pol ure kasneje že v smeri. Prva! Za nama pa kmalu še dva Slovenca, potem pa dolgo nobenega. Vstop v smer je označen z vpraskanim napisom na steni. Smer se začne v kompaktnih skalah, kjer je kar nekaj svedrovcev in gurten v skalnih ušesih. Sidrišča so vsa že pripravljena (včasih samo na en svedrovec…). Po 4kah v platah se začnejo 5ke v platah in v kotih, ki se nadaljujejo 4 raztežaje in ponujajo izvrstno skalo ter še lepše, neizpostavljeno plezanje. Da o razgledih in udobnih, sedečih štantih niti ne začnem. Smer se zaključi z razgibanimi 4kami in 3kami, ki jim sledi široka diagonalna polica, po kateri se samo sprehodiš na vrh. Razgled na vrhu je tako kot cela smer: vrhunski! Najina ocena celotne smeri je čista petka v vseh pogledih.

Sestop je prav tako zelo udoben, saj se dvigneš par 10 m do vrha in nato po označeni poti direktno do avta. Je pa kar žalostno, kaj vse vidiš lazit v te A ferate, pa s kako opremo in motoričnimi (ne)sposobnostmi… Boga mati…

3. dan:

Cilj je bil probat kakšno krajšo petko in izbrala sva si Via Paolo Amedeo – Torrione Marcella (V+, 250 m). Na koncu sva obračala sredi 2. raztežaja, kar sva ponovila še v rezervni smeri Via del camino – Torre Anna (III-IV, 140 m), saj sva bežala pred konkretnim neurjem. Neurje je tudi odplaknilo najin premik proti Moiazzi, zato sva se vrnila v isti kamp v Cortini in upala na nadaljevanje dobrega vremena.

4. dan:

Do jutra so se stene popolnoma posušile in šla sva povohat eno izmed dolomitskih klasik Via Dibona – Torre Grande di Falzarego (V+ (A0)/V-IV, 300 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/dibona-suedostwand-grosser-falzaregoturm/). Za vsak slučaj sva se v steno odpravila bolj pozno, je pa zato opoldansko sonce naredilo svoje in me veselo zažgalo, ker kdo se pa maže s kremo po rokah… Smer je zanimiva, a zobe pokaže na zadnjem štantu na doneči 20 metrov visoki luski/stolpu, s katere je treba prestopit v detajl smeri in se po njem za vrv povleči do plate. Kot prvi dan je detajl tudi tu za ljudi manjše od 170 cm bistveno težji. Opozorilo: skica na bergsteigen ima zadnji raztežaj narobe vrisan, glej raje vodniček za Cortino. Lepemu razgledu z vrha je sledil sestop ob grdem abzajlu, ampak klasika je bila preplezana. Palačinke za večerjo zaslužene.

5. dan:

Zadnji dan je bil plan hitro splezat krajšo in lažjo smer, a sva v Spigolo sud – Sas de Stria (IV, 180 m - http://www.quartogrado.com/volume2_2/relazioni/SASS%20DE%20STRIA_Colbertaldo.htm) pristala v koloni in izgubljeni Nemci pred nama so vse skupaj podaljšali za eno uro. Smer je sicer lepa, ampak zaradi dostopnosti in lažje ocene res zelo zlizana. Sta pa pa vsaj pristop in sestop unikatna, saj dostopaš skozi tunele iz 1. svetovne vojne, za sestop pa slediš oznakam po labirintu izklesanih in naravnih jarkih preko pobočja hriba.

Sledila je vožnja s pico + zasluženim pivom/aperolom in kratkega, ampak zelo uspešnega plezalnega dopusta je bilo konec. Dolomiti, še se bomo videli v juniju! Mogoče z malo več UV zaščite naslednjič.

Zaključki:

• Dolomiti so polni že od srede junija dalje. Kampi so bili tudi čez teden polni, na prelazih pa se je dopoldne še vedno brez težav dobilo parking. Pred 8:00 ni bilo nad 2000 m skoraj nobenega.
• Camping Cortina ne sprejema rezervacij, ampak se splača vprašat, če imajo kakšno prosto parcelo, tudi če jim na vhodu visi znak, da je kamp poln. Če se zelo dobro zazipaš, lahko na eno parcelo spraviš tudi 2 avta, 4 šotore in 8 ljudi z žarom. Najini sosedi Poljaki so to suvereno dokazali.
• Za parkirišče pri Rifugio Auronzo (izhodišče za Tre Cime) so z 2025 uvedli online rezervacije (https://auronzo.info/en/parking-tre-cime-di-lavaredo/) – cena 40 € za 12 ur. Alternativa je avtobus, ki stane 10 € na osebo za cel dan, prvi odpelje šele ob 8:00, zadnji pa že ob 19:00 in je praktično neuporaben, ker je zelo poln. Da slučajno ne bi kdo tega povedal Kranjski Gori, ker bodo tako naredili tudi za Vrata.
• Motorji so vsako leto bolj glasni, močno konkurenco pa jim delajo tudi Čehi in Poljaki, ki se derejo v feratah.
• Junija je vreme že čisto poletno in sonce pripeka 100 na uro, zato so južne stene takoj suhe, tudi če ponoči pada dež, ampak je lahko hkrati peklensko vroče že dopoldne.
• Alpinisti imamo zelo različne poglede na to, kaj je za koga lepa smer. Midva sicer zelo priporočava smer Ibex, pa naj vsak sam presodi, če mu je lepa ali ne. Dibono so nama tudi priporočali kot super klasiko, pa se s tem ne strinjava.
• Plan A vedno pade v vodo, je pa zato plan B ali mogoče celo plan C veliko boljši, če malo improviziraš. Vse se zgodi z razlogom. :)