Z Dinotom sva plezala Severni raz v Trentskem Pelcu (IV/III, 550 m) kot mojo turo za napredovanje v starejšega pripravnika. Smer ima divji dostop in dolg sestop (s štopom), ponuja pa lep izziv pri iskanju najlažjih prehodov in večinoma kompaktno skalo, v kateri lepo zapojejo klini.

Po celotnem poletju slabih vremenskih razmer ali pa splošne zasedenosti z drugimi obveznostmi v življenju, sva septembra z Dinotom končno ujela izjemno lep vikend in se odpravila v Cmir plezat smer bratov Mihelič. To naj bi bila moja tura za starejšega pripravnika. Ko sva ob 5.30 prišla pred rampo za v Vrata, naju je pozdravila kolona desetih stoječih avtov in tabla, da je dolina že polna. To so ta tradicionalna septembrska romanja Slovencev na Triglav. Tudi prav. Plan sva na hitro spremenila, se odpravila čez Vršič v Zadnjo Trento in se zapodila proti Trentskemu Pelcu. Časa bi morala imeti še ravno dovolj za dostop, smer in sestop. Ali bo to severni ali severozahodni raz pa se bova odločila, ko bova bolj podrobno videla steno.

Najhitrejši, a še vedno dolg pristop, je skozi Klomski žleb in nato desno po grapi na razbit greben (glej naslovno sliko in D na vrisu: https://www.primorskestene.com/?mod=catalog&action=productDetails&action_id=68&lang=en). Odsvetujeva krajšanje dostopa po prvih manjših hudourniških žlebih, ker je na koncu treba prečit gosto ruševje v Klomskem žlebu. Dostop od žleba navzgor poteka v celoti bolj po desni strani in zahteva previdno stopanje ter plezanje po zelo razdrobljeni skali. Po cca 2,5 h sva bila pod glavno steno in od tam je severni raz deloval bolj kompakten. Hitro sva našla vstop (možni sta dve varianti, izbrala sva bolj levo), se odločila za izmenično plezanje in štartala v steno.

Ker je bila to tura za starejšega pripravnika, sem nase brezveze naredil nek pritisk in bil v prvem raztežaju živčen, kar prej še na nobeni turi nisem bil. Dino mi je dal par spodbudnih besed (hvala ti!) in ko je plezanje steklo, sem se tudi jaz sprostil in samo še užival v divjem ambientu, plezanju in dobri družbi. Do 4. cuga sem že pozabil, da je to tura za napredovanje in našel notranji mir v izjemnih razgledih na slovenske skalnate velikane.

V smeri prevladuje dobra skala, ki jo vseeno prekinjajo lažji odseki vsem tako ljubega slovenskega krša in travic. To še posebej velja za raztežaja 3 in 7 ter celoten vršni del. Kjer je skala kompaktna, se ponuja izjemno lepo, lahko in razgibano plezanje, kjer kraljuje varovanje na kline in občasno na frende. Meni sta kot izjemno lepa ostala v spominu 5. in 8. raztežaj. Smer je zelo redko plezana, kar je več kot očitno v njeni (ne)opremljenosti. V celi 550 metrov dolgi smeri sva našla 2 stara, ampak dobra klina, sama pa sva temu dodala še 5 klinov novejše izdelave.

Če koga vse to ne prepriča, naj povem, da je razgled z vrha izjemen. Res si v osrčju vseh najvišjih slovenskih gora in kar ne veš, v katero smer bi gledal. Na sever greben Mojstrovk z Jalovcem, zahodno Pelci in Bavški Grintavec, proti jugu Lepo Špičje, na vzhod pa Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica in Prisank. Naj dodam še en bonbonček za oboževalce divjine. Celo turo na poti nisva srečala niti ene osebe, slišala in videla pa vse od jelena in merjasca do planinskega orla in belke.

Turo sva zaključila s sestopom preko Stare Utre v Trento, saj je pot lažja in nisva želela potencialno abzajlati v temi proti Zapotoku. Edino odprto vprašanje je bilo še, kdo nama bo ustavil na štop v temi nazaj v Zadnjo Trento. Strah je bil odveč, saj sta naju 20 sekund po prihodu na asfaltno cesto pobrala bivša alpinista iz AO Radovljica, nama ponudila jabolka in zapeljala direktno do najinega avta. Večna jima čast in slava!

Tako se je zaključila tura, ki je sicer imela manjše zaplete, ampak je vsebovala vse, kar se pritiče dobro preživetemu dnevu v gorah, in bila odlična popotnica za naprej. Vsaj dokler se ne bo treba tudi na Vršiču boriti z mlini na denarčke. Nasvidenje pred naslednjo rampo.

Vreme konec junija (21.6.–25. 6.2025) je obetalo veliko. Gužve v Dolomitih naj še ne bi bilo, čeprav se tudi to že konkretno spreminja. V že zelo uigrani navezi sva z Mašo Vertot (AO Pot) 5 dni plezala okoli Falzarega. Preplezala sva Via delle guide – Torre Piccola di Falzarego, (IV+, 210 m), Ibex – Lagazuoi Piccolo (V/V-, 500 m), Via Dibona – Torre Grande di Falzarego (V+ (A0)/V-IV, 300 m) in Spigolo sud – Sas de Stria (IV, 180 m).

1. dan:

Odhod iz Ljubljane je bil v zgodnjih jutranjih urah. V avto sva spakirala kamping in plezalno opremo ter ugotovila, da imava opreme za vsaj 2 tedna. Odpeljala sva se do jezera Misurina, kjer sva mislila kampirat in plezat v Tre Cime, ampak se je osnoven plan podrl, saj so ravno letos spremenili sistem parkirnin in avtobusov do izhodišča pri Rifugio Auronzo. Hitro sva naredila nov plan in se odpravila v Cortino, kjer sva dobila senčno parcelo za šotor. Postavila sva šotor in se odpeljala na Passo Falzarego, da se malo uvedeva v dolomitsko skalo.

Izbrala sva Via delle guide – Torre Piccola di Falzarego, (IV+, 210 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/bergfuehrerweg-via-delle-guide-kleiner-falzaregoturm/), ki ima hiter dostop in zelo očiten vstop v smer. Smer ima 4-5 lepih raztežajev, kjer kar letiš preko plat in raza, vmes pa še ključen detajl IV+, ki pa je za ljudi manjše od 170 cm bistveno težji. V steni se prepleta veliko drugih smeri, ampak je ta najbolj očitna. Pred koncem smeri sta naju še malo pozdravila hladen veter in dež, ki pa sta si hitro premislila in šla težit drugam. Za sestop sta potrebna dva krajša abzajla (drugi je še posebej zabaven) in potem kar nekaj poplezavanja po zajedi med obema stolpoma. Prek vseh skokov se da pomagat z vrvjo (sidrišča so narejena). Uvod opravljen, prsti ogreti.

2. dan:

Obema je padla v oko malo bolj konkretna smer Ibex – Lagazuoi Piccolo (V/V-, 500 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/ibex-lagazuoi/), ki naj bi bila konstantna in kompaktna, predvsem pa do 13ih celotna v senci. Da bi bila prva v smeri, sva na Val Paroli parkirala ob 7ih in bila dobre pol ure kasneje že v smeri. Prva! Za nama pa kmalu še dva Slovenca, potem pa dolgo nobenega. Vstop v smer je označen z vpraskanim napisom na steni. Smer se začne v kompaktnih skalah, kjer je kar nekaj svedrovcev in gurten v skalnih ušesih. Sidrišča so vsa že pripravljena (včasih samo na en svedrovec…). Po 4kah v platah se začnejo 5ke v platah in v kotih, ki se nadaljujejo 4 raztežaje in ponujajo izvrstno skalo ter še lepše, neizpostavljeno plezanje. Da o razgledih in udobnih, sedečih štantih niti ne začnem. Smer se zaključi z razgibanimi 4kami in 3kami, ki jim sledi široka diagonalna polica, po kateri se samo sprehodiš na vrh. Razgled na vrhu je tako kot cela smer: vrhunski! Najina ocena celotne smeri je čista petka v vseh pogledih.

Sestop je prav tako zelo udoben, saj se dvigneš par 10 m do vrha in nato po označeni poti direktno do avta. Je pa kar žalostno, kaj vse vidiš lazit v te A ferate, pa s kako opremo in motoričnimi (ne)sposobnostmi… Boga mati…

3. dan:

Cilj je bil probat kakšno krajšo petko in izbrala sva si Via Paolo Amedeo – Torrione Marcella (V+, 250 m). Na koncu sva obračala sredi 2. raztežaja, kar sva ponovila še v rezervni smeri Via del camino – Torre Anna (III-IV, 140 m), saj sva bežala pred konkretnim neurjem. Neurje je tudi odplaknilo najin premik proti Moiazzi, zato sva se vrnila v isti kamp v Cortini in upala na nadaljevanje dobrega vremena.

4. dan:

Do jutra so se stene popolnoma posušile in šla sva povohat eno izmed dolomitskih klasik Via Dibona – Torre Grande di Falzarego (V+ (A0)/V-IV, 300 m - https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/dibona-suedostwand-grosser-falzaregoturm/). Za vsak slučaj sva se v steno odpravila bolj pozno, je pa zato opoldansko sonce naredilo svoje in me veselo zažgalo, ker kdo se pa maže s kremo po rokah… Smer je zanimiva, a zobe pokaže na zadnjem štantu na doneči 20 metrov visoki luski/stolpu, s katere je treba prestopit v detajl smeri in se po njem za vrv povleči do plate. Kot prvi dan je detajl tudi tu za ljudi manjše od 170 cm bistveno težji. Opozorilo: skica na bergsteigen ima zadnji raztežaj narobe vrisan, glej raje vodniček za Cortino. Lepemu razgledu z vrha je sledil sestop ob grdem abzajlu, ampak klasika je bila preplezana. Palačinke za večerjo zaslužene.

5. dan:

Zadnji dan je bil plan hitro splezat krajšo in lažjo smer, a sva v Spigolo sud – Sas de Stria (IV, 180 m - http://www.quartogrado.com/volume2_2/relazioni/SASS%20DE%20STRIA_Colbertaldo.htm) pristala v koloni in izgubljeni Nemci pred nama so vse skupaj podaljšali za eno uro. Smer je sicer lepa, ampak zaradi dostopnosti in lažje ocene res zelo zlizana. Sta pa pa vsaj pristop in sestop unikatna, saj dostopaš skozi tunele iz 1. svetovne vojne, za sestop pa slediš oznakam po labirintu izklesanih in naravnih jarkih preko pobočja hriba.

Sledila je vožnja s pico + zasluženim pivom/aperolom in kratkega, ampak zelo uspešnega plezalnega dopusta je bilo konec. Dolomiti, še se bomo videli v juniju! Mogoče z malo več UV zaščite naslednjič.

Zaključki:

• Dolomiti so polni že od srede junija dalje. Kampi so bili tudi čez teden polni, na prelazih pa se je dopoldne še vedno brez težav dobilo parking. Pred 8:00 ni bilo nad 2000 m skoraj nobenega.
• Camping Cortina ne sprejema rezervacij, ampak se splača vprašat, če imajo kakšno prosto parcelo, tudi če jim na vhodu visi znak, da je kamp poln. Če se zelo dobro zazipaš, lahko na eno parcelo spraviš tudi 2 avta, 4 šotore in 8 ljudi z žarom. Najini sosedi Poljaki so to suvereno dokazali.
• Za parkirišče pri Rifugio Auronzo (izhodišče za Tre Cime) so z 2025 uvedli online rezervacije (https://auronzo.info/en/parking-tre-cime-di-lavaredo/) – cena 40 € za 12 ur. Alternativa je avtobus, ki stane 10 € na osebo za cel dan, prvi odpelje šele ob 8:00, zadnji pa že ob 19:00 in je praktično neuporaben, ker je zelo poln. Da slučajno ne bi kdo tega povedal Kranjski Gori, ker bodo tako naredili tudi za Vrata.
• Motorji so vsako leto bolj glasni, močno konkurenco pa jim delajo tudi Čehi in Poljaki, ki se derejo v feratah.
• Junija je vreme že čisto poletno in sonce pripeka 100 na uro, zato so južne stene takoj suhe, tudi če ponoči pada dež, ampak je lahko hkrati peklensko vroče že dopoldne.
• Alpinisti imamo zelo različne poglede na to, kaj je za koga lepa smer. Midva sicer zelo priporočava smer Ibex, pa naj vsak sam presodi, če mu je lepa ali ne. Dibono so nama tudi priporočali kot super klasiko, pa se s tem ne strinjava.
• Plan A vedno pade v vodo, je pa zato plan B ali mogoče celo plan C veliko boljši, če malo improviziraš. Vse se zgodi z razlogom. :)

Za uvod v sezono skalnih oprimkov sva z Mašo Vertot (AO Pot) od 11. do 12. aprila plezala v Arcu. Ogrela sva se s smerjo Via La bellezza della Venere (V-, 320 m), nato pa splezala smer Via del Boomerang (VI/V-IV, 850 m) in po desetih urah na vrhu smeri uspešno ujela zadnje sončne žarke.

Vse se je začelo že prejšnje leto z idejo, da greva z Mašo en podaljšan vikend plezat v Arco. Takrat so se nama plani zaradi dežja obrnili v smer proti jugu in sva šla raje v Paklenico. Letos sva po zimski sezoni, med katero sva kar dobro stopnjevala formo in psiho v grapah in slapih, skalno plezarijo v Arcu zastavila že v aprilu, da imava možnost prestaviti podvig na poznejše datume, če se vreme spet sfiži. Že prvi planiran vikend je bila napoved primerna in sva jo zato z veseljem izkoristila. Pot tja je hitro minila v pričakovanju dobrih smeri in suhega vremena, prvi večer pa v izbiranju smeri, ki bi jih rada preplezala.

Za prvi dan sva si zadala Via La bellezza della Venere (V-, 320 m, https://www.bergsteigen.com/touren/klettern/via-la-bellezza-della-venere-cima-alle-coste/) kot ogrevanje in navajanje prstov s plastike in cepinov nazaj na apnenec. Smer ima hiter dostop in sestop, drugače pa sledi lepi logični liniji vse od vznožja do vrha. Sidrišča so ali navrtana ali na drevo, težji raztežaji pa so opremljeni s svedrovci ali gosto nabiti. Smer bi bila res čista uživancija, če ne bi bila na vseh težjih delih popolnoma zlizana, še posebej v platah. Popoldan je bil preživet v nastavljanju sončnim žarkom ob jezeru in obisku vseh trgovin s sladkarijami – se opravičujem, plezalno opremo – v Arcu. Zvečer sva se dokončno odločila, da greva naslednji dan splezat Boomerang, pa tudi če vmes obračava, čeprav so nekateri YouTube posnetki te smeri v nama zasejali več vprašanj, kot pa dali odgovorov. Predvsem sva se spraševala, kje se v tej plati lahko sploh česa držiš.

Vstala sva relativno zgodaj, bila za sončni vzhod na parkirišču, pojedla preostale palačinke in se z vso opremo (haha… wait for it…) odpravila iskat dostop po opisu. Via del Boomerang (VI/V-IV, 850 m, http://www.klettern-sarcatal.com/boomerang.htm) ima dve možni kombinaciji dostopa in sestopa. Midva sva izbrala varianto s krajšim dostopom in predvsem sestopom, ki je tudi opisana na tej skici. Parkirala sva pri San Giovanni (https://maps.app.goo.gl/5R5p9Q1mmPTm9NN78), sledila pohodni poti 425, zavila na navadno gozdno pot in na koncu s pomočjo možicev in rdečih puščic našla spust preko stene do melišča spodaj. Ta vključuje zelo strm in mestoma naložen gozd, ki se na koncu zaključi z abzajlom preko skoka na navrtano sidrišče, nato pa preko melišča in gozdička do vstopa v smer. Ker sva bila malo bolj počasna, sva od parkirišča do smeri potrebovala dve uri, ampak definitivno za to ni potrebna samo ena ura, kot piše v opisu.

Opremo sva dala nase, nakar je Maša ugotovila, da je mogoče pozabila lučko v avtu, ampak »Sej bova do sončnega zahoda na vrhu smeri, ne? Valda, da bova!«  Tako sva raje brez obotavljanja začela plezat, da naju to slučajno ne bi teplo po glavi. Dogovorila sva se, da najtežje raztežaje splezam v naprej jaz, drugače pa sva se izmenjevala preko cele stene. Tako je meni pripadla čast preplezat 3. raztežaj, kjer je detajl smeri in se prvič resno občuti karakter skale – plate, majhni grifi, še manjši ali neobstoječi stopi. Na splošno pa skala dobro grabi in zahteva veliko iznajdljivosti in mirnih živcev, ampak presenetljivo malo moči. Od 6. do 11. raztežaja si sledi biserni nabor vseh možnih variant ocene V v plati, obema pa je bil daleč najbolj zahteven 8. raztežaj, kjer je treba it v prečko s podprijemom in stopanjem na trenje na plato, in bi mu dala oceno VI-. Tako opevana »nepozabna« prečka dva raztežaja naprej je v primerjavi s tem prehodom res enostavna. Serija petk se zaključi direktno na pol smeri nad znanim Boomerangom in ponuja super sidrišče za malico, razglede na dolino reke Sarca in razmišljanja o prijateljstvih v stenah ter medsebojnem zaupanju v navezi.

Sledi serija raztežajev po travnati rampi v desno po diagonali gor, ki se zaključi s sprehodom skozi gozdiček. Smer zavije v levo in preči s travami poraslo plato, kjer je plezarija najslabša v celotni smeri. Če bo kdo to plezal in z enega dreveščka dobi dol dolgo črno dyneema zanko, jo lahko obdrži kot suvenir. Midva sva jo pustila tam, ko sva iskala smer in zavila preveč navzgor namesto v levo. Za konec smeri sledi še druga serija petk (18.-21. raztežaj), ki jih lahko označimo kar za športne, ker so na gosto nabite s klini, skala je kompaktna, plezanje pa razgibano in precizno. Za konec smeri je tak izziv sicer malo naporen, ampak sva ga sprejela z nasmehom in v njem res uživala. Za zadnji raztežaj bi še dodal, da se lahko ustvari res veliko trenja in je mogoče smiselno že vmes štantat pri vpisni knjižici. Preko celotne smeri so vsi štanti prenovljeni in navrtani ali pa so na drevesa. Prostora za varovanja na frende ali jebice ni veliko, je pa v težjih raztežajih zabitih kar nekaj solidnih klinov. Smer psihično skoraj nikoli popolnoma ne popusti, a kljub več 100 metrov plat pod ritjo ne deluje preveč zračna, razen v zadnji levi prečki. Jo pa predlagam predvsem ljubiteljem plat in preciznega stopanja.

S smerjo sva opravila v točno 10 urah in na vrh prišla ob sončnem zahodu. Luči za plezanje nisva rabila, plan je uspel do potankosti! Ampak kaj, ko je bilo treba najti pot do avta z eno lučko na glavi in eno na mobitelu obešenem okoli vratu. Na najino srečo imam jaz nos za iskanje poti ponoči (zahvala gre vsem nočnim orientacijam po vseh možnih in nemožnih slovenskih terenih), po nekaj 100 metrih pa se začnejo tudi rdeče oznake na drevesih in skalah, ki se jim samo sledi nazaj do poti 245 in parkirišča.

Sledila je vožnja do apartmaja, več kot zaslužen tuš in trdno spanje v jutro. Naslednji dan sva se zbudila v deževno vreme, ki je odplaknilo vsakršno plezanje, zato sva ga raje izkoristila za ponovno naslajanje nad vso (ne tako zelo znižano) opremo v trgovinah. Ob vožnji nazaj v Ljubljano se nama je v mislih končno usedlo spoznanje, da nama je Boomerang ratal že na začetku sezone in to točno tako, kot sva si ga zamislila! Za oba je to neka nova stopnja, v katero sva vlagala preko zime kar nekaj časa in truda, in nama je zato ta vzpon še toliko več pomenil. Da bi se letošnja kopna sezona samo nadaljevala tako, kot se je začela! :D

Z Vidom sva planirala splezati Skalaški steber (V-) v Škrlatici, na koncu pa se iz stene povlekla po desni varianti Škrlatiških gredah (III+) malo pred sončnim zahodom.

Na praznični četrtek, 15.8., sva se odpravila proti Krnici, avto pustila pri Ruskem križu in se mimo plezalnega tabora Klin podala na pot proti bivaku I v Veliki Dnini. Pri koči sva dobila informacijo, da načeloma v bivaku ni nobenega (za Čehe in Poljake pa »ne morejo garantirat, ker ti itak nikoli nič ne sporočijo«), tako da sva v hitrem tempu zavila z markirane poti v suho strugo, se dvignila pod ostenje Škrlatice in Rakove špice in preko melišča prišla do praznega (!) bivaka ravno ob zahodu. Vrhunsko! Ko sva se že odpravljala spat, sva zagledala dve lučki, ki se vzpenjata proti bivaku. Čez pol ure sta se nama v bivaku pridružila dva kranjska alpinista, ki sta naslednji dan plezala v Rakovi špici.

Zjutraj sta Kranjčana ob sončnem vzhodu že odšla steni naproti, midva pa sva pol ure kasneje sledila njunemu zgledu. Plan A je bil plezanje Skalaškega stebra v SZ steni Škrlatice. Naračunala sva si, da bi morala biti ob petih popoldne na vrhu stene z vsemi rezervami, če ne bo vmes kakšnega izjemnega dogodka. Ha ha, ob petih, malo morgen… Smer se začne točno nad »Zvonom«, ki je jasno viden, ampak je do njega treba najprej priti preko polic in vseh grap pri vznožju stene.

Smer se prične z melišča direktno preko razločne diagonalne grede v desno (70 m), po zgornjem robu grušča (100 m) in preči prvo grapo (II, navrtana sidrišča). Tu se levo navzgor odcepi smer Škrlatiških gred. Dostop proti stebru se nadaljuje pod steno preko konkretno gruščnatih polic (na pol melišče) do sistema grap in razov. Midva sva tukaj na različne načine trikrat poskušala vstopiti v smer (preko polic in preko grap), ampak nama nikakor ni uspelo in nisva edina, vsaj glede na opise od drugih plezalcev. Grede, ki naj bi vodila do vrha Zvona in ki jo opisuje Mihelič, nisva uspela najti, pa sva bila 30 m razdalje od začetka smeri… Mogoče sva bila prenizko...

Po 3 urah iskanja sva sprejela odločitev, da greva nazaj do Škrlatiških gred, se po njih dvigneva in se višje priključiva nazaj na Skalaški steber. Potek gred je jasen diagonalno desno pod masivno steno. Vmes je snežišče, ki pa je imelo že dovolj veliko krajno zev za lahek prehod, nato pa krajše težje mesto (III), kjer sva navezana prečila grapo. Na prvem od pomolov je velik možic, ki je viden od daleč, in takoj za njim se z gredami seka smer stebra. Midva sva splezala po smeri en raztežaj, ugotovila, da enostavno nimava dovolj časa za celotno smer in se vrnila na grede, nato pa nadaljevala po njih do konca. Grede prečijo dve grapice oz. kamina, v enem izmed njih je tudi detajl smeri (III+, klini), ki ga predstavlja prestop do velike in res zelo razmajane luske (Vid pravi, da je celo nekaj zabetonirana na mesto, jaz tega nisem niti opazil). Za tem se smer pri manjšem melišču brez jasnega znaka spusti eno gredo nižje in je zato treba bit izjemno pozoren na možice, ki se pojavijo na spodnji gredi. Po spodnji gredi smer sledi sistemu pomolov in možicev preko zajede in nato preči melišča pod črnimi stenami (I-II) brez spremembe višine.

Tu Škrlatiške grede prekine sistem kaminov, grap in podrtega sveta, zato sva se spet navezala in iskala pot dalje. Nekje na tem območju naj bi smer zavila po kaminu navzgor proti grebenu med Škrlatico in Rakovo špico, ampak pravega izstopa po smeri enostavno nisva našla oziroma je Miheličevem opisu ustrezal samo en izjemno porušen, oranžen kamin. Ker sva prej na naslednjem pomolu z možicem videla kranjsko navezo, sva se odločila jima slediti do vrha. Navezana sva preplezala stolpič (II, klin) in se nato po ploščah spustila do police (klin) in po kaminu navzdol (III) do grede. Sledilo je rahlo tlačenje pod previsno steno nad gredo (II), potem pa po dokaj udobni polici do predzadnjega in zadnjega možica na jasno vidnih pomolih.

Za njim sva se takoj usmerila levo gor in po sistemu dokaj kompaktnih kaminov in skrotja (II-III) ob 19:30 končno pristopila na vzhodni od vrhov Rakov špice. Ker sva se po gredah kar veliko navezovala, je trajala smer veliko dlje, kot sva pričakovala. Po hitrem postopku sva pospravila opremo v in na nahrbtnike in se lotila iskanja sestopa v Zadnji dolek, dokler sva imela še na voljo kaj sončne svetlobe.

Na tem mestu se nama zdi smiselno napisat, kako se z Rakove špice sestopi, saj tega ni nikjer opisanega. Od vrha si po grebenu proti SV sledijo včasih bolj, včasih manj vidni možici. Greben vodi vse do grape med Rakovo špico in Škrlatico, kjer možici za nekaj časa izginejo, nato pa se po spustu v grapo (50 m) in prečenju le te nadaljujejo v smeri proti V. Enega možica sva še dodala, nato pa sestopila na melišče pod Škrlatico in po njemu v Zadnji dolek.

V Slovenskih stenah so Škrlatiške grede opisane kot sestopna smer, so brez skice in tudi sam opis je zelo ohlapen (in napisan v smeri sestopa). Vrisa original smeri na fotografijah sta dostopna tu: https://www.slovenskestene.si/smer/skalaski-steber/ (26 ali 110). Desna varianta Škrlatiških gred, ki sva jo preplezala midva, je po najini oceni dolga okoli 1000 m in ima oceno III+/II-III, za vse naslednje iskalce prehodov pa podajava še skico narejeno po najinem spominu in slikah (upava, da s čim manj napakami). Smeri si sama ne bi upala prehoditi popolnoma brez varovanja in tega tudi nobenemu ne priporočava, sploh pa si ne predstavljala, kako jo v free solo stilu uporabiš za sestop. Vsaj trenutno za to nimava ne izkušenj, ne česa drugega…

V glavnem, tura je bila zelo poučna, saj sva bila primorana sprejemati (pravilne) odločitve, preklopiti na plan B in nato na plan C, si vzeti čas za počitek, vodo in hrano, ko je bilo to potrebno, in na koncu z vso opremo in cela priti preko Kriške stene in skozi Krnico do avta brez kakšne vmesne krize v soju naglavnih lučk. In ravno to, da sva se znala prilagoditi, se nama zdi najbolj pomembno, ne glede na to, da sva se odpravila plezat Skalaški steber, opravila pa sva »samo« s Škrlatiškimi gredami, pa še to ne orignalom. Naslednjič pa nekaj, kar ima bolj jasen dostop do smeri.

Z Rokom sva v sredo, 11.10.2023, plezala Kratkohlačo (desna varianta) in ob izjemnem oktobrskem vremenu dvakrat iskala pravo smer. Sonce je dodalo svoje in enostavno nisva mogla bit slabe volje. Skala je večinoma dobra, smer je nabita, res pa je treba bit pozoren pri iskanju začetka 3. raztežaja na gredini med lopami.

Napovedan je bil še zadnji topel in lep teden pred pravim oktobrskim vremenom in z Rokom sva se strinjala, da bi moralo biti z zakonom prepovedano take dni preživet v pisarni. Takoj sva se strinjala, da iščeva nekaj v KSA, ker so dnevi že kratki, in se po nekaj brainstorminga odločila za Kratkohlačo v Planjavi, ki bi jo lahko potencialno podaljšala do vrha.Štartala sva iz Ljubljane še v temi, prišla na parkirišče pri Jermanci ob svitu in pospešeno začela švicat v klanec do Pastirjev. Temperature so bolj spominjale na avgust kot pa na sredino oktobra in kmalu sva iskala najlažji prehod do smeri v kratkih rokavih. Po pričevanjih drugih na ferajnu sva se pravilno odločila in našla pot skozi ruševje na zadnjem ovinku pred balvanom (na sliki narisano s polno črto), saj je gazenje po melišču od dna navzgor veliko manj prijetno.

Hitro sva se odločila, da prvi raztežaj plezam jaz, in po parih metrih sem že opazil prvi klin, pa potem še drugega, tretjega in tako vse do konca raztežaja. Smer je do prehoda skozi okno večinoma res dobro opremljena. Začetek drugega raztežaja je Roka segrel s prvim detajlom smeri, potem pa je preko trav povlekel vrv vse do stene z lopami na diagonalni rampi oz. gredini. In tu so se najine težave začele.
Opis smeri omenja dve lopici, ampak teh lopic je vsaj ene pet in nisva bila prva, ki sva zašla preveč v desno in zgrešila ta pravi dve lopi. Tako je Rok postavil štant levo od edinega drevesa na gredini in jaz sem začel plezat 3. raztežaj (VI oz. III). Hitro mi je ratalo jasno, da to ne more bit VI, čeprav so klini kar na gosto nabiti, saj sem hitro prišel v vedno manj plezljivo pokočno zajedo, v kateri je še hitreje zmanjkalo vseh stopov. Se je pa pred mano pojavil štant iz treh klinov in že navezanih vrvi... Zelo jasen znak, da je to napačna smer in da bo treba abzajlat nazaj na gredino.
Po nekaj iskanja desno in navzgor po gredini sva našla nove kline za štant in se locirala v desni varianti Kratkohlače, katero sva z veseljem sprejela kot najino nadaljno smer. V izogib vsem bodočim plezalcem Kratkohlače, podajam podroben vris 3. raztežaja:
Rdeča – Kratkohlača
Zelena – desna varianta Kratkohlače
Vijola – napačna smer se začne levo od edinega drevesa (obkroženo) in je po zajedi od X naprej neplezljiva (3 klini in vrvi za abzajl nazaj na gredino)

Ta desna varianta je sicer malo manj nabita in je zahtevala malo več postavljanja frendov in jeb, ampak sva naslednja dva raztežaja napredovala hitro in brez težav. In potem sva po lahkem, travnatem grebenčku in malemu spustu (tu je celo svedrovec) po lastni neumnosti namesto desno zavila levo in spet pol ure zabila za iskanje okna, skozi katerega je speljana smer.
Od okna dalje sva povlekla do vrha grebena še dva lažja raztežaja in pustila v smeri še en klin na začetku zadnjega raztežaja. Kljub dvakratnemu iskanju smeri sva malo pod markirano potjo vesela zagrizla v sendviče in uživala v soncu, razgledih in popolnemu miru. Vseeno sva imela celo Planjavo čisto zase.
Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva poskusila najti še začetek Septembrske. Po enem neuspelem poskusu plezanja cca 10 m sva ugotovila, da si časovno ne moreva privoščit ponovnega iskanja smeri, veter in zahajanje sonca pa sta samo še potrdila najino odločitev. Vseeno sva se dobre volje in zadovoljna, da sve izkoristila super dan, spustila nazaj v dolino in pri avtu končala ravno ob zahodu. Oktobrski dnevi so res kratki.

Za konec se nauk najine zgodbe: Vedno sledi opisu, ampak ne ga pa jemat 100 % resno. Zdaj si pa pomagaj, če si lahko. :D

Prejšnji petek sva z Rokom šla potestirat najino tečajniško znanje na lažje večraztežajke na Beli Peči. Preplezala sva Katastrofula (4a), JZ-raz (4b) in Šleparsko (4c). Vse smeri so gosto navrtane ali opremljene s klini, z dokaj kompaktno skalo in plezanje je šlo kar samo od sebe.

Prvi junijski petek je bil enostavno preveč mamljiv, da ga z Rokom ne bi izkoristila. Čez teden sva spremljala napoved, če bo okoli Tržiča napovedano sonce ali se bo zaprlo z nevihtami, in v četrtek je bila napoved za sončno vreme z možnimi popoldanskimi nevihtami. Itak da greva, bova pač malo bolj zjutraj štartala. Ob 6ih sva se dobila pri ferajnu, pobrala zvilinga, frende in nekaj klinov (Vesna, hvala za nasvet! ;) ) in se zapeljala do Tržiča. Od Tržiča naprej je makedamska polovica poti, kjer je potrebno za dostop plačat 2 € in tudi za sestop 2 € (mej v kovancih!) in ki pripelje skoraj direktno pod steno. 10 minut hoje in že sva gledala v vodniku, kje se začne najlažja smer v steni. Lokalen vodnik s še več smermi in opisi je pri vpisni knjigi pod steno (na internetih ga na žalost ni več).

Za ogrevanje sva tako udarila eno 4a (Katastrofula), na kateri sva v enakovredni navezi povadila varovanje in sidrišča, smer pa naju je navdušila z lepimi razgledi na severno steno Storžiča. Smer je res preopremljena in je bolj primerna za vajo kot pa za kaj drugega. Spustila sva se nazaj pod steno in zagrizla v JZ-raz (4b), kjer je kakšen detajlček že zahteval nekaj pozorne plezarije. Vmes sva se celo spraševala, če greva pravilno, saj so na enem sidrišču odšraufane ploščice in noter zabiti klini. Ampak smer je bila prava in kmalu sva se po sidrišču na dreveščku povzpela na vrh Bele Peči in pojela zaslužene sendviče. Sonce so ravno prav zakrivali oblaki, da ni bilo preveč vroče med plezanjem, ampak še vedno prijetno toplo med zihranjem. Za vsak slučaj sva preverila radarsko sliko in vse je kazalo, da v zgodnjem popoldnevu še ne bo padavin za Storžičem, in se zato odločila, da zagrizeva še v zadnjo izmed treh štiric v steni. Spet sva se spustila pod vznožje, prečila travnato pobočje na polici (še najbolj nevaren del dneva) in začela s plezanjem Šleparske (4c). Šlepanja ni bilo ravno veliko, saj je bil nivo plezanja zelo konstanten in smer ni ravno popuščala, tudi ko je vstopila v kamin. Sva pa pred kaminom ponesreči iz prvega štanta najprej štartala direktno desno preko plošč in hitro ugotovila, da poskušava splezat eno 6a... Pa če ne bi preveč razmišljala, bi jo mogoče z nekaj matranja celo splezala, ampak sva se dovolj zgodaj ustavila, zavila nazaj levo in vstopila v kamin.

Na vrhu sva še zadnjič pogledala proti KS Alpam, kjer se je vreme že veselo kuhalo, se spustila do avta in odpravila proti Ljubljani. Med celim plezanjem nisva srečala ali videla niti ene žive duše, samo par glasov s planinske poti se je slišalo. Stena je bila res samo za naju. In kot da bi se zmenili še za rezervacijo vremena, naju je šele v Ljubljani ujela poletna nevihta, nama pa se je samo smejalo, kako dobro se je vse skupaj poklopilo. Drugič pa napadeva tiste 6a, ki so naju že skoraj zmamile.

V nedeljo, 19.3.2023, sva z Julijo pod budnim očesom Metka preplezala Karvavo smer in smer malega Miha na Čaven. Lepa tečajniška plezarija po apnenčastih kockah, ki pa vseeno zahteva nekaj pazljivosti pri iskanju oprimkov in stopov. Pri Krvavi se je potrebno držati bolj leve, saj te drugače nese v sosednjo smer malega Miha.

Prejšnji vikend sva z Julijo pocukala Metka za rokav in ga vprašala, če ima čas za preplezat kakšno lažjo smer ali dve. Ker Metek skoraj vse svoje zadnje vikende preživlja v Vipavi v sklopu izpita za alpinističnega inštruktorja, se je z veseljem strinjal, da gremo odkrivat smeri na Čaven oz. Malo Goro nad Ajdovščino. Če bo že dolina ista, naj bo vsaj stena druga.

Tako smo v nedeljo zjutraj zaradi zaprte hitre ceste po nekaj več ovinkih, kot je bilo predvideno, prišli na izhodišče za smeri nad Lokavcem, kjer smo ob križišču tudi pustili avto. Ker še noben od nas ni nikoli plezal teh smeri, smo bolj kot ne na slepo sledili tekstu za dostop na plezanje.net in tako po nekaj iskanja preko planinske poti in prečenja melišč ter gozda prišli pod steno v začetek Krvave smeri (glej sliko spodaj), kjer je v steni klin.

To smer je eden izmed komentarjev že davnega leta 2008 na plezanje.net označil kot:

»Smer je tudi dobro opremljena in nabita s klini. V svoji kratki zgodovini je smer že pridobila pridih klasike, saj vemo že za vsaj 15 ponovitev.«

Se pravi 15 ponovitev smeri = pridih klasike. Dobro vedet za to merilo. :D

Smer se začne s malo previsnim kaminom za ogrevanje, potem pa se izmenjujejo police oziroma kar travniki in kratki plezalni odseki z veliko opcijami za postavljanje vseh možnih premičnih varovanj. Na lažjih raztežajih je padel predlog, da z Julijo povadiva plezanje v enakovredni navezi pod Metkovim nadzorom, in midva sva se seveda takoj strinjala. Metek je mogoče to odločitev na trenutke oblažoval, ko je opazoval, koliko časa iščeva prave jebice in frende, medtem ko gladko spregledava polovici klinov v smeri. Meni pa je nekako vedno uspelo štante postavit na vetru najbolj izpostavljenem mestu, ampak je bilo pa vsaj sončno in razgledi lepi. Dejansko je vse, kar manjka tej smeri, ena doba skica, česar posledice so bile več kot očitne proti koncu dneva. Kljub najini neorganizaciji opreme na pasu nam je uspelo preplezati smer brez večjih težav in ostal nam je čas še za sosednjo smer.

Najprej smo se še igrali z idejo, da z vrha smeri abzajlamo do melišča in naprej po melišču do planinske poti, ampak smo se na koncu odločili, da vseeno sestopimo preko polic in ob melišču in tako dosežemo planinsko pot. Julija je suvereno izjavila, da je to bil še najtežji del celega dneva.

Pri drugem dostopu smo malo spremenili pot in se držali levega roba melišča do svežega podora, kjer se vidi prve kline smeri malega Miha. Tam smo pojedli malico, potem pa ponovili vajo iz prejšnje. Težje raztežaje je preplezal Metek v vodstvu, lažje pa naju je v izmenjevanju učil postavljanja varovanj in iskanja prehodov čez steno. Če smo mislili, da je prejšnja smer konkretno opremljena s klini, potem je ta skoraj v celoti preopremljena, saj se vmes pojavijo tudi svedrovci. Rabi se samo nekaj zatičev in frednov. Je pa bila kljub lažji oceni na papirju, vsaj meni, težja od Krvave smeri, saj skica mogoče podaja malo prenizke ocene najtežjih odsekov. Na drugi strani pa je vmes spet bilo treba vleči vrv čez travnik kot bedak, ampak če citiram: »Tudi to je alpinizem.«

Smeri se v dveh točkah malo prepletata in to je bilo krivo za našo zmedo, ko smo ugotovili, da smo Krvavo smer v enem raztežaju hibridno spojili s smerjo malega Miha. Ampak v redu, misterij neskladja med skico in smerjo je bil razrešen in Metek je bil takoj pomirjen. Z Julijo sva bila tako fokusirana na preizkušanje postavljanja frendov, jebic in klinov res koristilo, da tega še opazila ne bi. Ob tem pa sva ugotovila še nauk za bolj neučakane plezalce. Če tvoj soplezalec 5 minut išče primeren prostor za postavit jebico, nato še frenda, potem, proba še s klinom, ampak se na koncu odločiš pač it 2 metra gor do že postavljenega klina, je vseeno v steni nekaj pustil oz. zabil: 5 minut. ;)

Z analizo in zasluženo večerjo pa smo zaključili v osmici Černigoj, ki je bila ravno tiste dni po sreči odprta. Super zaključek vikenda!