Na faksu se je izpitno obdobje zaključilo, ARSO pa je obljubljal nekaj dni sončnega vremena. Z Levom (AO Celje Matica) sva se zato odločila, da se odpraviva plezat v dolino Bele vode, ki se nahaja v Italiji, nedaleč od slovenske meje. Zgodaj popoldne sva se odpeljala iz Ljubljane in po slabih dveh urah prispela do izhodišča, ki se nahaja kak kilometer stran od Rabeljskega jezera ob poti proti Nevejskemu prevalu. Od tam sva pot nadaljevala proti bivaku Gorizia. Do bivaka sva s težkimi nahrbtniki potrebovala dobri dve uri, a je pot hitro minila, saj najprej poteka ob potoku, kjer sva si že ogledala tolmun za kopanje ob povratku, nato pa po res lepi dolini, obkroženi s stenami. V bivaku so že kraljevali Poljaki, zato sva se namestila kar v barako v bližini, ki je tudi opremljena z jogiji in odejami. Ker sem vedel, da bova gor dve noči, sem pri kuhanju makaronov varčeval z vodo in pri tem pomotoma izumil zažgano verzijo makaronov alla Matevž, ki so se ponoči s težavo prebavljali v želodcu.

Kljub težavam pa sva se zjutraj hitro odpravila plezat smer Ive-Piemontese (III, IV, 250m) v južni steni Male Lojtrice, ki poteka po najbolj logičnem prehodu čez steno in ponuja lepo in ne pretežko plezanje v skali dolomitske kvalitete. Na začetku smeri sta naju presenetila dva navrtana štanta, vendar pa naprej o svedrih ni bilo ne duha ne sluha. Na štantih so povsod že potrebni klini, vmes pa pride prav tudi kladivo ali pa kak frend. Po zadnjem kaminu v smeri naju je pričakalo še lepo, izpostavljeno poplezavanje tik pod grebenom, ki naju je pripeljalo na konec smeri. Od tam sva splezala še 10m (II), na vrh, ki je zelo špičast in prepaden na vse strani. Nato sva splezala nazaj dol in do travnatega sedla, od koder so naju možici vodili v dolino po sestopni smeri (I). Med sestopom sva ugotavljala, da vreme ni nič kaj jesensko in da nama vode kar hitro zmanjkuje. 

Kmalu sva bila spet pri bivaku. Tam sva pomalicala in se hitro odpravila splezat še najbolj znano smer v okolici -  Severni raz Visoke bele špice (IV+/III-IV, 280m), ki se na srečo nahaja v severni steni, tako da sva se za nekaj časa umaknila ubijalskemu soncu. Ta smer je za te konce precej plezana in ima večina štantov navrtanih.Vmesni klini pa so še vedno kar redki, tako da sva morala uporabiti tudi nekaj svojih. Približno na sredi smeri naju je pričakal tudi zanimiv prehod skozi naravno okno oziroma prislonjen stolpič, ki ga iz doline sploh ni videti. Malo pred oknom sva tudi malo zašla, vendar pa plezanje ni pretežko, skala pa je povsod odlična, tako da sva brez težav prišla nazaj na smer. Po oknu plezaš do vrha po zelo izpostavljenem razu, rokam pa se nastavljajo takšne šalce, ki se jih nebi sramovali niti v PCL-ju. Navdušena sva prišla na vrh Visoke bele špice, iz kjer se nama je odprl razgled na celotno Kaninsko pogorje.  Iz vrha sva se nato po skrotju spustila na jugozahodno stran, dokler nisva naletela na prvi štant za spust (skalno uho, veliko prusikov). Sledili so trije spusti po 30m (vmes je en štant tudi navrtan) do škrbine zahodno od vrha, od kjer sva se nato po melišču spustila do bivaka. Poljakov ni bilo več, zato sva se odločila, da se preseliva v bivak. Zvečer so gor prišli tudi nadobudni italijanski pripravniki, ki so se namenili plezat Severni raz, vendar s seboj niso imeli klinov in frendov, tako da so se po najinem opisu odločili, da bodo šli zjutraj kar v dolino. Pred spanjem sva ugotavljala, da imava še dovolj vode za eno smer naslednji dan, vendar je bilo ponoči tako vroče, da sva jo veliko popila.

Zjutraj sva tako morala najprej do izvira, kjer sva pustila vso robo in se samo s plezalno opremo in vodo odpravila še do zadnje smeri - Bulfon-Perissutti (V, V+, 150m), ki se nahaja v južni steni Rogljiča. Ta smer nama je padla v oči na dostopu predprejšnji dan, saj poteka po zanimivem zobu med Malo Lojtrico in Lepo Glavo. Smer je bila sicer kratka, a v težkih raztežajih ni popuščala. Prvi težji raztežaj je bila prečka v desno (V) po kar dobrih oprimkih in redkih klinih do zajede, ki te pripelje na stolpič, na katerem je zelo izpostavljen štant. Tudi naslednji raztežaj je postregel s šalcami, vendar se mi je zdel zaradi žgočega sonca in visoke naklonine zelo težek, tako da sem bil zelo vesel, da ga je naprej splezal Lev. Potem pa se je stena kmalu položila in do vrha naju je čakalo le še lahko poplezavanje po pakleniških šalcah. Jaz sem prišel na vrh kar utrujen, saj je sonce res nažigalo. Čakal pa naju je še sestop po normalni smeri, kjer koncentracija ne sme popustiti, saj je treba vseh 150 višincev "prepešačiti" navzdol po naloženih poličkah (II). Ko sva s težkim delom sestopa opravila, sva po poti hitro prišla do najine opreme in nato naprej proti dolini. Kot sva si obljubila že dva dni prej, sva se malo pred avtom še skopala v res imenitnih tolmunčkih. 

Najin izlet sva zaključila ob pici in pivu v Ljubljani, kjer sva ugotavljala, da se v ta konec zagotovo še vrneva, saj je smeri še veliko, tako dobre skale pa zlepa tudi ne najdeš! Se slišimo takrat...