Živ!
Prejšnjo soboto(7.8) sva z Ano plezali Črnolasko v Vežici(200m, V/IV), kjer tisti dan ni bilo žive duše. Prvi raztežaj po GG, potem pa sva nadaljevali proti desni. Pol smeri je ubistvu samo prečke, opremljena je kar fajn, skala in izpostavljenost pa je fenomenalna. Je pa fajn met s sabo kakšen klin pa set frendov, ki ti pridejo najbolj prav zgoraj v zajedi. Orientacija v smeri ni težavna, sva pa kar en lep čas hodile gor pa dol po melišču in iskale sestop do Akademske, ampak na koncu sva po borbi z ruševjem le udele pravo pot do abzajla(skor sva že obupale in sestopile čez Vršiče) in se z nasmeški na obrazu vrnile v dolino.
V torek 10.8 sva z Uršo splezali Belač-Zupan(550 m, V/V) v Šitah. Začetek je kar podrt, naprej pa je bolje. Smer je na nekaterih delih precej opremljena, sploh spodnji del, zgornji pa je malce slabši(al sva pa kej falile). Se pa ne strinjava z Miheličevimi slavospevi o tej smeri.., je ves čas potrebno gledat kaj primeš. Pod vrhom sva ušli po polici ven(varianta), tisti kamin se nama res ni zdel privlačen. Po štriku je smer daljša(cca 800m?) in proti koncu res že komaj čakaš vrh. Na vrhu roka, in hiter sestop na Vršič.
Za vikend sva se s Kruhom udeležila tabora v Krnici. V petek sva splezala Centralno smer v Zadnjem Prisojniku(VI+/V 700m). Oba sva se strinjala, da je to najina najlepša splezana smer v naših hribih. Skala je od začetka do konca fenomenalna, stena se res postavi pokonci, edino prečka iz druge police proti levi je krš. V spodnjem delu v detajlu naju je skoraj zavedel prusik na levi strani, vendar je Domen prečil proti desni, kjer je narejeno tudi sidrišče. V smeri tiči kar nekaj klinov, tri sva pustila notri, skala pa je prijazna tudi prijateljem in jebam. Kruha sem cel dan gledala v rit in uživala na štantih, plezanju, tišini, naklonini,... Ko je težav konec te čaka še pol ure poplezavanja(II) do vrha, še vedno po kompaktni skali, dokler ne trčiš na markirano pot in sestopiš na Vršič. In še enkrat, prekrasna smer :)
V soboto se nama je pridružil še Jaša. Glede na kakovost skale dan prej, smo se spet podali v Zadnji Prisojnik, v S steno nad Škednjem, ter splezali Aleksič-Jurca IV, 500m. Dostop poteka po grapi, nato prestopiš na levo na poraščen greben(sleme), se vlečeš za ruševje, plezaš po strmih travah in mokrih skalnih skokih, potem pa si nagrajen s prekrasnim ambientom. Smer kar lep čas poteka po grapi(2 klina), katero prekinjajo skoki, dokler ne prideš do 60m dolgega tunela/okna.. je kar atrakcija ko to zagledaš :D. Od tam naprej dva raztežaja naravnost gor po kaminu(2 klina) do grape, kjer je 100m hoje po šodru, do skoka, kjer prideš na sedelce. Od tam par m proti levi ter navzgor(2 klina), čez podrt previs po grabnu in najlažjih prehodih do vrha, kjer spet trčiš na markirano pot in sestopiš na Vršič.Smer ni tako slaba, tako da če si kdo zaželi mira in prave avanture, samo gas.
V nedeljo nekako ni bilo več motivacije za kaj daljšega in težjega, pa sva se z Dorotejo odločili za eno kratko z nič dostopa. Splezali sva Bitko v NŠG, 130 m, 5a in čez uro in pol že jedli štruklje na KNG. Počasi so prikapljali ostali udeleženci tabora, kjer smo veselo klepetali, v popoldanskih urah pa odrinili domov. Hvala organizatorjem za izvedbo tabora, fajn je blo :)
