Prelepa, a strašna. Takšna se je zdela Piz Bernina po klasičnem Biancogratu najmanj izkušenemu delu odprave. A ga dvomi niso odvrnili. Še dobro. Smer se je res izkazala za čudovito, od strašnosti pa je ostalo bolj malo. Na švicarsko lepotico smo pod Boštovim mentorstvom prilezli vsi: Klobuk, David, Mlaka in Marjeta. "Kompleksna tura brez kompleksne ocene," je opis najbrž najbolje zadel naš mentor.
Kar seveda ne pomeni, da nismo garali. Pesek do izhodiščne Tschierva Hütte se zna dodobra vžreti v ude, nas pa je očitno tako zdelal, da smo ob prvi priložnosti - se pravi ob prvi koči - takoj prostaško raztegnili krake. Prizor je moral biti strašen, a bojazljivost drugih planincev nam je šla na roke in šele urini kazalci so nas pregnali više. Na škrbini Fuorcal Prievlusa so fantje dokazali, da znajo lopato vihteti kot možje, saj je bivak stal še pred večerjo. "Gospodična" si je medtem belila glavo, kako bo z derezami in cepini naslednji dan opletala po napol ometeni steni. "Nikoli ni tako težko, kot kaže sprva," je izkušeno miril Bošt.
Z vsakim korakom je šlo lažje in hitreje. Snega je bilo ravno dovolj, da so dereze in cepini grabili, hkrati pa belina ni prekrila niti večine že navrtanih varovališč in sidrišč niti naravnih možnosti zanje. Tudi med golimi skalami in po nekaj zaplatah ledu je šlo brez bistvenih težav, med precej naravnimi prehodi pa z orientacijo ni bilo sile. In vendar nam je čas povsem ušel izpod nadzora. Nekaj prvotnega obotavljanja, malce kondicijskega izčrpavanja na sicer prekrasni rebri, neubogljiv abzajl in par zoprnih odsekov v obeh detajlih so nam kradli minute, da smo izplezali šele do večera. Ne glede na to smo si za batine dveh novopecenih osvajalcev 4000-tisocakov z veseljem vzeli dovolj casa :D.
Drugo noč smo prebili na koči Marco e Rosa, zjutraj pa zarana po menda nekomu naročeni (beri uhojeni) gazi brez vsakih težav čez ledeniški venec nazaj v dolino. Kondicijsko zahtevna tura, ki se tudi po zaslugi našega mentorja ni končala z nerešljivimi detajli, za kar mu gresta večna čast in hvala!
