V soboto 12. 8. sva se z Dolijem odpravila proti triglavski severni steni, namreč izbrala sva si Bavarsko smer. 

Ura je bila zelo zgodna, saj je smer dolga, kilometrov pa veliko. Tako sva se iz rodnega Zasavja odpravila ob štirih zjutraj. Neprespana se hitro voziva do Mojstrane in nato še do Vrat. Tam nama na parkirišču prijazna gospa hitro vzame parkirnino in naju nažene na parkirišče, ki je polno tujcev, zato je že navsezgodaj veliko dretja in slabe volje (ne z najine strani). Popakirava opremo v nahrbtnika in pohitiva do vstopa. Dostop in iskanje vstopa v smer sta nama vzela približno uro in pol. Ker je bila pred nama še ena naveza, sva še malenkost počakala in pojedla sendvič. 

Opremila sva se in pričela. Doli je šel najprej in hitro sva bila pri prvi navezi, ki sva jo prehitela, zato je potegnil še en raztežaj. Smer je bila prečudovita, tudi ni bila toliko podrta. Klinov je imela toliko, da si lahko dejansko izbral kje bi delal sidrišče. Sem in tja sva vstavila še kakšnega frenda, v nekaterih raztežajih pa je bilo toliko klinov, da sva tudi kakšnega spustila. Smer je bila suha, zato so bili raztežaji res lahki. tudi v raztežajih IV+, ki so imeli "sijajne" prijeme. Napredovala sva neverjetno hitro in že sva bila na Bavarskem turncu. Čakalo naju je še nekaj raztežajev, nato pa se razveževa in prečiva še do Zimmer-Jahnove smeri, katera naju vodi do vrha. pred smerjo se še hito malo okrepčava z bonboni in frutabelami, nato pa pohitiva do vrha. Prve raztežaje sva opravila nenavezana, saj so bili ocenjeni z I in II, za zadnje pa sva se le navezala. Na vrhu sva hitro pospravila opremo in začela prečiti. Do planinske poti se kar vleče.

Za sestop sva si izbrala Tominškovo pot, ki pa je kar zahtevna, zato me je Doli pustil kar za sabo in me na določenih odsekih tudi počakal. Seveda pa ni manjkalo tujcev. Sestopala sva približno dve uri in pol in z bolečimi nogami, polnimi krčev odhitela do Aljaževega hrama na analizo.

Ena najlepših tur letos z odlično družbo in odlično smerjo.