Matjaž kliče če bi šel z njim pa člani AO Rašica v hribe. Vprašal sem kam, pa pa koliko višincov? Pa prav on, da gremo skor na 2600. Jst pa, da ga pokličem nazaj, saj sem mel v mislih kako krajšo turco =). Nič, na koncu smo itak vsi vedli, da bom tudi jaz šel. 

Tako smo se dobil pri AO Rašica z Jerotom in Angiejem in se odpravili v Vrata. Snega v vratih je le za odtenek, se ga pa nekaj nabere do bivaka. Nato smo se začeli vzpenjati na Dolkovo špico, kjer pa seveda snega ni bilo v presežkih, saj sonce nabija direkt teb v butico. Po kakih 2,3 urah smo bili na prvem vrhu brez večjih posebnosti. Nadaljevali smo po grebenu na Dolkovo špico. Na sestopu smo srečali še 3 člane AOR, s katerimi smo nato skupaj sestopili v dolino. Meni je bila tura dolga (8 ur) in ne preveč utrujajoča. Kar mi je delalo največ preglavic, je bil desni gležen naslednji dan. Očitno derez + skale nisem vajen, saj sem rabil 2 dni, da me gležen ni več bolel. Jebiga sem pač štorast. =) 

Razmere: Do bivaka shojeno, sneg se začne nad gozdno mejo. JV raz sneg ima, a tam kjer je potrebno poplezati I/II, je tist sneg sam v napoto. Sestop (tudi slikan) je dovolj dobro zasnežen. 

Jalovc: Tina mi že 2 leti prav da si želi na Jalovčev ozebnik. Jaz kot zgleden partner sem ji ustregel in po 2eh letih sva šla proti tamarju. še dobr da je bla tema ko sva hodila gor, da nisem videl vseh kamnou po cesti. Tudi v gozdu nad kočo ni nič bolš, smučke so sam v napoto. Ok ko pa pridemo nad mejo pa je stvar boljša. Trda podlaga in malo poledenelo =). Ta dan je šlo na ozebnik kar nekaj ljudi še 4je smučarji in 6 pešakov. Razmere za hojo so super. Se ne udera ravno prav da se naredijo stopnice. Seveda sta bila pred nami dva nadubudna mladeniča, ki sta vse lepo zgazila =). Na vrhu pa sonce, brezveterje, skratka kič. 

Imela sva namen, da bi se morda odpravila tudi na Jalovc (pot po levi je zgažena, kamin je suh) ampak sva se odločila, da je za ta dan dovolj. (jaz sem jamral, da me boli gležen. Če ne jamraš nis taprav slovenc). Smuka skozi Ozebnik je bila vrhunska. pod njim malo slabše a glede na zimske razmere zadovoljiva. 

Stamperfwand: V originalu sva mislna it turistično na Aignerhohe al neki tazga. Pol prideva na ''vrh'', ki ga sploh nebi klical vrh ampak neka planina. se odpre pogled na Stamperfwand in seveda je blo treba it gor. Smuka obrnjena na južno stran in po pravici povedano sva bila kar pozna za to smuko. Vroče je blo za znoret ampak motivacije več kt pameti. Vzpon je bil varen saj sva hodila po ''kopnem'' grebenu. Že, ko sva hodila po grebeniu sva videla napoke na vrhu do trave. ker sva ta dan imela namen it na izi na turizem nisva imela sabo nič, ne derez, ne cepina. Prideva na vrh in se čim prej odpraviva na smuči in stran od sončnega pobočja. Smučanje je bilo OK ampak precej težek sneg. Nauk: drži se osnovnega plana. 

Vršič za popoldan: 1x se me je usmilu Poli in me peljal v Severni raz III-IV, drugič Bost v Tandaro - mandaro IV/V+. Severni raz je bil meni osebno zelo všeč, nič težkega in hitro plezanje. Na delu kjer je bil podor je Poli reku naj se ne derem to je pa tut vse. Skratkta super turca. Sestopila sva po Hanzovi.

Tandara-mandara pa je bila Boštova izbira. Itak ga nisem zastopu po telefonu kam greva (tandara-mandara). Lahko bi ga 20x vprašal da ponovi ime smeri =). Drugi rastežaj je bil malo podrt nato pa zame kar napeto plezanje v naslednjih 2eh rastežajih. Na vrhu naju je že ujel veter in oblačnost. Hitro sva sestopila po melišču.