Z Barbi sva se že drugi ponedeljek popoldne zapored podali v skalo. Prejšnji teden sva splezali Kiklopa V+, 140m v Begunjščici. Smer je zelo krušljiva sploh drugi raztežaj, v katerem si hvaležen, da so na ključnem mestu svedri v dobri skali in dovolj skupaj. Vtis smeri čisto malo popravi preduh na izstopu ter udoben in kratek dostop, sicer pa se v Begunjščico ne vrneva več. Včeraj pa sva plezali Steber ob Kamenkovem kaminu, V/IV, 150m v NŠG. Hvala Arsotu, da so zadnji hip iz napovedi za vršič odstranili nevihte (pod smerjo sva skoraj klicali meteorologe na Kredarico). No, vreme je zdržalo, skala pa je tudi dosti bolj držala kot v Begunjščici. Zelo lepa smer, z odlično skalo. Še več takšnih ponedeljkov!
V sredo, 27.4., smo Doli, Dino, Žličko, Tilen, Vesna, Kričiriči in jaz odpravili v Paklenico (jaz sem v petek zvečer šla, zamenjal pa me je Rok M.). Kljub temu, da je avto 2 (moj Punto) štartal dobro uro prej, je bil avto 1 (Markova BMV mrcina) le malo za nami na cilju. Stene so od daleč zgledale precej prazne, čakale so na naš napad. Vesna, Tilen in jaz smo se podali v Frankenstain in Spitbull, Žličko in Dino Bračno, Kričiriči in Doli pa sta napadla Danajo…Potem smo se počasi odpravili do naše nastanitve. Ker smo v Paklenico prišli predvsem na zaslužen dopust smo si privoščili apartma in se s tem izognili neprespanim nočem zaradi močnega vetra in bojazni kdaj nas bo odpihnilo. Sprejela nas je prijetna gospa Ana z dobrim domačim žganjem.
Torej: skupni zajtrk, kava, odhod, matranje v steni, Dinko, večerja in spanje - verjetno vsem dobro poznan potek dneva v Paklenici. No seveda ne smemo izpustiti piknika pri naših tečajnikih (pač nekako so se nam mogli prikupit, da sta jih Žličko in Dino naslednji dan peljala v njihove prve večraztežajke in jih razrešila firkanja vsaj za en dan) in obisk našega Načelnika z ekipo.
Splezali smo: Bračno, Domžalsko, Lanno del Lumache, Barba Antin, Belo rampo, (Pozabljeni raz, Pripravniski Steber, Raznorazni, Zubatec, Josipo Debelak, Oliver Dragojevic, Oprosti mi Pape, Centralni kamin, Severno rebro, Mosoraško, Flex&Rex, Frankenstein, Spitbull, Kamasutra, pixie dixie, Juha, Tinin, Danaja in pa poskus Karabore.
Skala je še vedno dobra, smeri pa lepe. Še pridemo!
Globoke misli naših plezalcev o naših počitnicah:
Vesna: Oliver, oprosti mi, ker te spet plezam
Žličko: Pakla je ko Viki krema. Sam da je Vinetou
Tilen: Komaj čakam da podoživimo izkušnjo iz Bračne v 360°. To bo najbrš kr celovečerc.
Kričiriči: Upam, da načelnik ne bo vidu časa plezanja Bračne s Tilnom. Midva sva sam Štajercem pomagala baterije Goproja zamenjat.
Doli: Najlaž je pa dve babi v Kamasutro pelat.
Dino: Čuj, Nosoroga nikoli...če hočem drsališče grem v Tivoli, pa še gužve ne bo take.
Bil je vroč poletni dan. Aja, ups pomota. Bilo je nekaj vmes med danes in jutri. Na kratko prekleto zgodnja ura nekoč mrzlega februarja. Z Dolgega mostu smo tečajniki krenili na dolgo pot proti Logarski dolini. V kombiju smo si privoščili še zadnji dremež, na kar nas je Davidovo driftanje po goznih stezicah prebudilo iz sladkega spanja.
Na ramena smo si nadeli ruzake s sendviči brez majoneze, zagrabili še kakšen štrik in jo mahnili proti Okrešlju. V koči smo le pozdravili kot se spodobi in odhiteli proti najprijetnejšim predavlnicam našega obzorja, k vznožju zasneženih hribov s pridihom bistro modrega neba.
Polni navdušenja in zagnanosti smo zagrizli v znanje že pri prvem delu ture. Izdelava snežne gobe, T sidrišča, napredovanje naveze, uporaba lavinske opreme in ocenjevanje stabilnosti snežne odeje. Na nekaterih točkah smo osvojili še ekstra uporabno znanje, kot so kako narediti top sendvič za tovariša. Uporabi majonezo, pa bo Gres srečn. J
Prvi dan ture se je na žalost bljižal koncu in začeli so se oglašati tečajniške čudne simfonije želodcev. Kristjanov želodec se je oglašal s svojim basom, moj pa je za spremljavo dodajal rezek zvok. Nisem vedela ali Kristjanovem želodcu zdi Robi tako slasten ali je bil to nekakšen bojni krik želodca pred izdelavo prereza snežne odeje. Sonce se je začelo poslavljati in tečajniki smo še zadnje zaloge energije porabili za učenje zaustavljanja s cepinom. Kako izvirne padce so si sotečajniki izmišljali! Kolesa, kotaljenje po strmini in vsega svašta, da smo se na koncu kot penzionisti vlekli proti koči in toplem golažu.
Novo jutro, nov dan za nova doživetja smo izkoristili za grizenje v strm klanec po Turskem žlebu proti Rinkam. Sonce nam je bistrilo došo ob tako lepem razgledu na celo dolino. Da ne bi domov prispeli še s preveč energije, smo hribolazenje izkoristili še za obisk Koroške Rinke. Tako krasen dan v objemu gora je ponovno minil kot po maslu. Poslovili smo se od prijetnega oskrbnika in turo zaključili v stilu s smrdljivimi štunfi v Jakovem dišečem avtu.