Vid Vadnu

Vid Vadnu

26 avgust 2020, 12: 05

MP naj bo!!!

Kako je že tista znana Slovenska...."študent naj bo". No tokrat pa bi se lahko reklo..."mlajši pripravnik naj bo". 

Plezalna zgodba se je začela v koncu junija. Epidemija je zaključne izpite Alpinistične šole močno zamaknila. Po izpitnem vikendu v Kamniški bistrici in ponovni krajši seansi z Gresom sem dobil zeleno luč za plezanje v gorah (seveda s primerno izkušenimi alpinisti in SP). 
V dolomitih sem preživel 5 čudovitih dni in uspel zbrati, kar nekaj lepih vzponov. Plezanje v kompaktni skali, z dobrim varovanjem, velikimi grifi in norimi razgledi je hitro minilo. V navezi sem zamenjal, kar nekaj izkušenejših soplezalcev. Vsem hvala za zaupanje in predajanje izkušenj. Poleg plezanja pa so bili pomembna popestritev tudi popoldanska in večerna druženja v campu (blm, blm, blm,...)
Po dvotedenskem premoru me je Robi povabil plezati v zgornji steber Brane. Pridružila se je tudi Špela. Plezali smo v zelo slabih razmerah, saj je večino časa močno pihalo, vmes pa je tudi deževalo. S smerjo smo hitro opravili (cca. 1,5h) in po hitrem sestopu preko melišca kmalu jedli štrudelj v Kamniški Bistrici.
Z Vančem sva v Dolomitih sklenila, da se skupaj naveževa na štrik tudi v Sloveniji. Izbrala sva smer Debelakove v steni Velike mojstrovke. Navezi se je pridružil še Ekar in 8. avgusta zjutraj smo veselo z Vršiča dostopali do začetka smeri. Začuda glede na izjemno lepo vremensko napoved v smeri ni bilo nobene druge naveze. Smer ponuja lepo plezarijo, skala pa je na nekaterih delih krušljiva in moraš biti pri izbiri oprimkov zelo previden. Slabost pa je tudi veliko naloženega kamna in drobirja na policah in prehodih, zato je potrebna velika previdnost, da pod seboj ne zrušimo vsega. V smeri je že veliko zabitih klinov za sidrišča, prav tako pa so dobro nabiti tudi vsi ključni deli. Še vedno pa prav pride kakšen metulj in jebica. Za vsak primer pa smo s seboj imeli komplet klinov, ki pa so ostali na pasu. V poznih popoldanskih urah smo izplezali iz stene in sestopili na Vrsič. V koči na gozdu smo si privoščili zasluženo pivo in se odpeljali proti domu.
Po odobritvi ravnatelja Robija sva v četrtek, 20. 8., s Klaro v popoldanskih urah plezala Pocarsko smer na Vršiču. Smer je v celoti navrtana, saj je namenjena izobraževanju vojakov. Ponuja lepo začetniško plezarijo, ker pa je smer tako dobro navrtana, je potrebno paziti, da ti med napredovanjem ne zmanjka kompletov. Svedrovci so na ključnih delih praktično na vsak meter. S smerjo sva opravila v dobrih dveh urah in na sestopu srečala dva Rašičana, ki sta plezala v Travniku. Pogoje za MP smo proslavili s pivom in kratkim v Koči na gozdu. Ob tej priložnosti pa hvala tudi Klari, ki se je odpovedala popoldanskemu učenju in se mi pridružila.
S Kozjekom sva bila za navezo zmenjena že lep čas, vendar nama je načrte pokvarilo vreme ali pa pomanjkanje časa. Predlagal je, da v sklopu spominskega tabora Nejca Zaplotnika skupaj plezava nad Jezerskim. Navezi se je pridružil še Tine in zjutraj smo preko Češke koče dostopili do severne stene Grintovca. Tu pa je nastopila manjša težava, saj smo mrzlično iskali vstop v Košutovo spominsko. Na koncu smo vstopili bolj na pamet. Plezali smo v krušljivih skalah in slabih možnostih za varovanje. Po občutku bi rekel, da je večina raztežajev težavnosti III z nekaterimi detajli z oceno IV. Zelo čudno se nam je zdelo, da smo v smeri našli klin samo v predzadnjem raztežaju. Na koncu smo izplezali na veliko gredo pod potjo na Mlinarsko sedlo. Preko Mlinarskega sedla smo sestopili na Češko kočo, kjer smo si zaslužili pivo. Tine je sestopil v dolino jaz pa sem Davidu pomagal odnesti štrike na Ledine in pozdravil ostale prisotne Železničarje. Na koncu se je izkazalo, da smo Košutovo spominsko smer totalno zgrešili in plezali nekje med Smerjo ob kaminih in Črno počjo s tem, da smo začeli veliko nižje. S tem smo preplezali cca 420 višincev. Kot kaže smo splezali nekaj novega oziroma "prvenstvenega". Za natančen opis smeri in skico pa bo poskrbel vodja naveze Kozjek.
Glede na to, da je pred nami še nekaj časa plezalne sezone v kopni skali, se že veselim naslednjih vzponov.
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si