Barbi

Barbi

Konec avgusta je pod taktirko Silva Kara in Aline Ledinek v severni steni Kriškega roba nastala nova smer, imenovana Ognjeni krst (VI/V, 450m). Ker avtorja navajata, da smer poteka po čudoviti skali, sva se s Klemnom odločila, da to preveriva v nedeljo, 10.9.2023. Proti Krnici sva se namenila že v soboto zvečer, da sva si prihranila prezgodnje vstajanje, vožnjo in pol ure začetnega dostopa. Po krepčilnem spancu tako nekaj čez šesto uro zjutraj že dostopava proti Kriški steni po markirani poti, ki jo doseževa čez slabi dve uri. Potek smeri je že od daleč lepo viden, tako da večjih orientacijskih zagat nisva pričakovala. Že prvi raztežaj naju je navdušil-izrazita kompaktna poč, ki te pripelje na udobno polico. V naslednjih raztežajih sva sledila najbolj logičnim prehodom z najlepšo skalo (plate, ki jih prekinjajo previsi in police), in kmalu sva bila pod preduhom, ki je prva super popestritev smeri. Še največ orientacijskih "težav" sva imela v 4. raztežaju, saj se je nakazovalo kar nekaj primernih prehodov, nato pa se mi je ob skalo še zataknila ena od vrvi, ki je nikakor nisem uspela sprostiti. Ko sva rešila nastalo situacijo, je sledil še sprehod do mogočne zajede, ki ji slediš vse do vrha. Tudi v tem delu naju je pričakala kompaktna skala in čudovito plezanje. Za vmesno varovanje sva uporabljala metulje in kline, sidrišča sva urejala s klini in na skalne roglje, enkrat tudi na skalno uho. V smeri sva pustila dva klina, enega v prvem raztežaju in enega v četrtem raztežaju, dva klina in ena vponka pa sta nama padla v dolino. Večkrat sva raztežaje plezala polnih 60m (tudi ko je bilo na skici navedeno drugače). Smer ponuja konstantno uživaško plezanje, kjer te v vsakem raztežaju pričaka kakšen kratek detajl bombonček, le druga VI v smeri se nama je zdela bolj konstantna in napeta od začetka do konca (majhni stopi in oprimki, sicer pa veliko možnosti za varovanje z metulji). Na vrhu sva se na kratko spočila na čudovitih travah ob prekrasnih razgledih na Triglav, Kriške pode in okolišne vršace, nato pa sestopila po markirani poti čez Kriško steno nazaj v Krnico in proti Ruski kapelici (cca 2,5h).

Smer naju je več kot navdušila in jo priporočava vsem, ki iščejo samoto, divjino in lepo plezanje po super skali.

Od 25.8.-27.8.2023 je potekal že 10. tradicionalni ženski tabor AoŽ, z bazo v koči Pellarini v zahodnih Julijskih Alpah.
Z Marušo in Vesno I. smo se v te konce odpravile že v petek zelo zgodaj zjutraj z namenom, da splezamo opevano smer Krobath-Metzger v Trbiški Krniški špici (Cima del Vallone)(V, 550m) ali po Miheličevo "Miss Julijcev". V uri in pol dosežemo kočo Pellarini, od koder se preko Žabniške škrbine podamo proti Mrzlim vodam in čez eno uro že stojimo pod vstopom v smer. S plezanjem začnem jaz in že takoj na začetku me malo neprijetno preseneti precej krušljiva skala in ne povsem jasna linija, pa tudi v nadaljevanju smeri izgubimo kar precej časa z iskanjem pravih prehodov. Ko končno zagledamo žleb, katerega moramo doseči in notri nekaj klinov, si malo oddahnemo, saj vemo, da smo na pravi poti. Smer precej vijuga, zato si nemalokrat ustvarimo veliko trenja. Tretji in četrti raztežaj združim, vendar mi do štanta, ki je najbližje zloglasnemu kaminu, zmanjka nekaj metrov in tako si sidrišče uredim na večjem balvanu (seveda sem med varovanjem točno nad sabo zagledala sidrišče na dva klina, tipično). Do pravega sidrišča pod kaminom se tako sprehodimo in že plezam proti kaminu v upanju, da je suh. Seveda je le-ta zelo moker in voda kar kaplja po njem, ampak pogumno zarinem vanj. Kamin je reeees zelo ozek in ima omejene možnosti za nastavljanje vmesnega varovanja. Na dveh spodnjih zagozdenih balvanih visi prusik, blizu spodnjega je zabit klin, ki pa naredi več škode (trenja) kot koristi. Nad zgornjim balvanom, kjer stopi postanejo precej slabi, je tako ozek prehod, da se sprva zagozdim, nato pa z ramen snamem nahrbtnik, se s pasu znebim odvečne opreme, in se z bočnim plezanjem prebijem do izhodne prečke v desno. Tu se z Marušo zamenjava za naslednje štiri raztežaje, kjer se menjata dobra in slaba skala. Po dveh raztežajih dosežemo vznožje zgornjega raza, in nato v dveh raztežajih po kompaktni rampi dosežemo ključni del smeri-stmo do rahlo previsno črno plato z zelo kompaktno skalo. Tu nas pričakata tudi dva navrtana štanta, z Marušo pa se preveževa, in že zarinem v raztežaj, ki si ga zaradi strahu pred trenjem razdelim na dva dela. Najprej prečim v levo, nato pa plezam po manjši zajedi, dokler ne naletim na previsno zaporo. Na desni opazim lažji prehod, tam pa tudi tri kline in odločim se, da štantam. Nadaljujem rahlo v desno in nato naravnost navzgor (ta del je res čudovit) do rumenega odloma z zelo neudobnim (visečim) štantom. Povelje znova prevzame Maruša s prečenjem v levo do zajede tik ob razu in navzgor po njej do popolno oblikovane okrogle votline, iz katere splezamo rahlo proti levi na vrh majhnega stolpiča direktno na sredini raza. Tam nas pričaka še zadnja težava smeri-previs. Le-ta je sicer konkretno nabit, ampak se je meni zdel precej  težji od IV+ in tudi najtežji del smeri (kasneje smo sicer v enem od prispevkov prebrale, da se ga da obvoziti po neki lažji varianti, priporočamo). Ko se končno prebijemo čez, nas čaka še nekaj lažjega poplezavanja do konca smeri. Predvsem druga polovica smeri je zelo dobro opremljena, skala je bolj kompaktna in plezanje bolj uživaško, kljub temu pa kar konkretno. Plezale smo zeeeeloooooooo dolgo-še dobro da nismo plezale v temi, nenačrtovano bivakirale in da smo sestopile podnevi preko Kugyjevih polic proti Pinnacolu, od tam po ferati v Mrzle vode in čez Žabniško škrbino nazaj proti naši bazi. Ob tem pa nam je seveda zmanjkalo vode. Od smeri smo glede na vso opevanost pričakovale več-smer je kompleksna, skala ni stalno dolomitska, orientacija ni najlažja, v spodnjem delu se kar nagaraš za tistih nekaj lepih zgornjih, zelo pokončnih raztežajev, štanti pa so večkrat neudobni kot udobni.
V petek zvečer so do koče prispele tudi ostale članice tabora: Gita, Borja, Lucija (t.i. pohodniška sekcija), Komandos in Nika K. (del plezalne sekcije).
Pohodniška sekcija se je v soboto po grebenski poti podala na vrh Velikega Nabojsa, sestopile pa so po normalki nazaj proti koči.
Komandos in Nika K. sta v želji po kratkem dostopu (3 minute) v soboto plezali v Prvi lastovici (Prima cima delle rondini), smer Annalisa (5a,170m). V isto smer smo se podale tudi z Marušo in Vesno I. v nedeljo. Smer dolga 5. raztežajev, je zelo dobro opremljena (svedrovci in številna skalna ušesa s prusiki) in orientacijsko nezahtevna, pleza pa se stalno po zelo dobri skali (čeprav na trenutke deluje sumljiva). Sestop so trije abzajli (dvakrat 60 m, enkrat 30 m). Lepa in ne prezahtevna smer, ravno pravšnja za zaključek tabora.
Oba večera smo preživele ob okusni večerji in prijetnem kramljanju o vsem mogočem in kljub temu, da nismo preplezale veliko smeri, smo na taboru še enkrat dokazale, da smo dobra družba, hkrati pa tudi iznajdljive in super soplezalke.
Do naslednjič, naj živi ŽAoŽ!

Ker nam je slabo vreme odplaknilo plane po Dolomitih in smo se predčasno vrnili domov, sem preostanek dopusta želela nameniti plezanjem v domačih hribih.

V petek, 14.7.2023, sva z Marušo plezali Skrito veselje (V-/III-IV, 190m) v Brani. Smer je nastala konec junija, avtorja pa v nadrobnem in zelo uporabnem prispevku obljubljata dobro do odlično skalo, kar naju je seveda takoj prepričalo, da smer tudi sami splezava. Na večno zoprni poti na Kamniško sedlo so po naju tekli potoki znoja, Brana pa je bila skrivnostno zavita v oblake, zato sva malo dvomili, ali bova smer lahko sploh splezali. Druga ovira, na katero sva naleteli, so bili štirje radovedni kozorogi, ki so nama sicer nakazali vstop v smer (dva sta imela tam dvoboj), ampak se iz prvega raztežaja nikakor niso želeli umakniti. Ko so se le umaknili, je žreb določil, da prvi ogrevalni raztežaj pripade Maruši, jaz pa sem se z naslednjim raztežajem lotila detajla smeri, v katerem sem našla nekaj več klinov od omenjenih dveh. Ker smer v detajlu precej vijuga, sem si pridelala veliko trenja in z naporom le priplezala do naslednjega sidrišča. Sam raztežaj je sicer lep in ga odlikuje dobra skala, stopi in prijemi. Najlepši del smeri od vseh pa se nama je zdela pokončna zajeda v predzadnjem raztežaju, prav tako z odlično skalo. Sama smer je enostavno sledljiva in naju je res navdušila. Izstopili sva ravno ob čudovitem sončnem zahodu, sestopili pa sva v temi.

Dan kasneje sva s Klemnom oba prvič plezala v Severni triglavski steni, smer Skalaška z ladjo (V+/IV, 1000m), kar je že bilo opisano v ločenem prispevku. Dolga tura ampak zelo lepa smer!
Po enodnevnem premoru od hribov se nato po službi z Marušo odpraviva v NŠG, kjer splezava Juševo smer (VI/IV-V, 180m). Začetek je tako krušljiv, da sva po prvem raztežaju že skoraj obupali in abzajlali, ampak je nato drugi raztežaj nekoliko popravil vtis-frikovsko navrtana kompaktna plata z majhnimi prijemi, ki je tudi najlepši del smeri. V nadaljevanju naju smer ni pretirano navdušila in ker se križajo številne smeri, sva veliko časa izgubili v iskanju pravilnih prehodov. Izstop je prav tako podrt kot vstop, sestopili pa sva ponovno v najinem stilu-po temi.
Z Jelenkotom sva ob dveh različnih priložnostih napadla Zahodne Julijske Alpe, in sicer stene nad Riffugio Corsi. Parkirala sva blizu parkirišča za Jerebico in se po sprva gozdni poti odpravila proti koči. Pot je zlasti v drugem delu zelo lepa, saj preči številne potočke in tolmunčke.
Konec julija sva plezala v Beljaškem stolpu, smer Via Weiss (IV/III, 350m). Smer poteka večinoma po zajedah, kaminih in platah, ki jih prekinjajo lažji odseki v obliki polic. Ker je prejšnjo noč deževalo, so bili kamini mokri, kar pa ni oteževalo samega plezanja-smer je namreč lahka, pa tudi opremljena je dobro in ima navrtana sidrišča. Plezala sva 3,5 ure, sestopila pa sva kar po smeri v kombinaciji hoje po policah in abzajlanja po bolj strmih odstavkih.
Tri tedne kasneje sva se odpravila v Innominato, smer Donda-Rossi-Steffe (IV, 560m). Smer poteka večinoma po kaminih, z vmesnimi travnatimi prekinitvami. Smer je pretežno neopremljena (v celi smeri sva naletela na 3 kline), veliko sva se varovala na skalne roglje, v spodnji tretjini smeri so prav prišli metulji, zelo malo možnosti za postavljanje vmesnega varovanja pa je v osrednjem kaminu. Tudi ta smer je lepa, lahka in orientacijsko nezahtevna, z njo pa sva opravila v dobrih 5 urah. Čeprav sva plezala v južni steni, pa naju je sonce začelo žgati šele v zadnjih dveh raztežajih, pred tem pa sva se hladila v senci kaminov. Za sestop je potreben 1 abzajl, s katerim dosežeš pot Anite Goitan, po kateri sestopiš v dolino.
Podaljšan praznični vikend sredi avgusta sem 3x izkoristila za obisk gora. 
V soboto sva z Julijo plezali smer Debelakove (IV+/IV, 450m) v Veliki Mojstrovski. Kljub zgodnji uri je bilo tisti dan v smeri veliko navez, tako da sva večkrat prejeli pošiljke kamenega dežja, ker zaradi uživantske hitrosti pač nisva bili prva naveza. Orientacija nama ni delala problemov, pri tem sva si pomagali s kombinacijo vrisa, Miheličevim opisom, dvema skicama (eno iz plezanje.net, drugo iz nemške strani bergsteigen-slednja ima precej natančno narisane vse preštevilne štante ter kline in dolžino raztežajev, zato sva lažje združevali raztežaje in nisva štantali prehitro) in seveda z žensko intuicijo za lažje prehode. Tudi skala se nama je zdela kar dobra za slovenske razmere. Najlepši raztežaj je bil predzadnji, takoj nad ključnim delom smeri, ko plezaš raz z "dolomitskimi prijemi". Smer nama je bila obema zelo všeč.
Naslednji dan se ob klavrni vremenski napovedi s popoldanskim dežjem z Marušo odpraviva proti Zapotoku, da splezava smer Likar-Markič (IV+/IV, 250m) v Zapotoškem vrhu. Cilj je bil krajša smer, zato da se izogneva dežju, ampak lahko bi vedeli, da tudi kratke smeri za naju pomenijo cel dan plezanja. Imeli sva veliko srečo, da napoved ni bila točna in od napovedanega dežja ni bilo nič. Smer se ponaša s pretežno dobro skalo (nekaj krušljivih delov je predvsem v spodnjih dveh raztežajih), s klini na ključnih mestih, a malo možnosti za postavljanje dodatnega vmesnega varovanja (zelo prav pridejo veliki frendi, od 4 navzgor, ki jih seveda nisva imeli). Obema se je zdela zelo lepa zajeda v tretjem in četrtem raztežaju. Drugi raztežaj je malenkost daljši 60 metrov, zato sva na kratko potegnili štajerca. Sestopili sva preko vrha z enim abzajlom, se spustili po grapi in zagledali možica, ki je usmerjal proti zahodni strani in sedlu Velika vrata, kjer sva ujeli planinsko pot proti dolini.
Na praznični torek sva se z Julijo znova navezali na štrik. Kolebali sva med daljšo in po oceni lažjo smerjo, in krajšo ter malenkost težje ocenjeno smerjo. Ker hitrost pač ni najina vrlina, in sva želeli biti kar se da spočiti za prihajajočo delovno sredo, sva se odločili za drugo možnost in splezali Grintovčev steber (V/IV, 250m). Po zgodnjem štartu sva v cca 2h urah pod steno, kjer začuda ni nobene druge naveze. Ker imam pod smerjo vtis, da so višje prijetne poličke za začetek plezanja, nenavezana poplezam malo navzgor, nakar dosežem prvi klin in ugotovim, da le niso tako udobne, kot je bilo videti. Tako ob že obstoječem klinu zabijem še enega (predobro, saj ga Julija ni mogla izbiti), naredim sidrišče, se mi pridruži še Julija in že plezam prvi raztežaj. Smer me je zelo navdušila- dobra skala, lahka orientacija, odlična opremljenost in konstantna plezarija. Detajl smeri po težavnosti nikakor ne odstopa od preostanka smeri- v prečki te namreč čaka ravno prav postavljena šalca, pa tudi stopi so dobri, le natančno je treba stopiti. Izstopni kamin je sicer ozek, ampak ravno dovolj širok, da sva se z nahrbtniki na ramenih prebili skozi. Sestopili sva po v levo obrnjeni polici, po kateri sva dosegli markirano pot na Mlinarsko sedlo. 
Z Janom in Klemnom smo plezali Vzhodno smer (IV/III, 350m) v Mali Rinki. Kljub relativno poznemu štartu iz Ljubljane v upanju, da bodo vse ostale naveze bolj zgodnje kot mi, na vstopu žalostno ugotovimo, da nismo edini, ki smo pozno štartali, saj sta pred nami že dve navezi. Tako kar nekaj časa čakamo, da se navezi premakneta višje, in jim stalno dihamo za ovratnik, saj niso bili ravno hitri. Smer je lepa, orientacijsko lahka, dobro opremljena in ima dobro skalo- idealna za začetnike ali vplezavanje po dolgem času.
S Klemnom sva začetek avgusta po moji službi plezala v Velikem vrhu nad Jezerskim, smer Črni metulj (5b, 150m). Smer je v težjih raztežajih frikovsko navrtana, v lažjih pričakovano manj. Skala je dobra. Čez smer sva kar poletela, plezala sva dobro uro, tako da nama je ostal čas, da sva na poti nazaj nabrala še nekaj gozdnih dobrot.
Zadnjo nedeljo sva ponovno posegla po popoldanski plezariji, ker se je en od naju dopoldne učil, druga pa je rabila malo počitka po sobotni turi. Želji po kratkem dostopu in sestopu ter konstantni plezariji je ustrezala Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m) v NŠG. Čez celotno smer sva se nekoliko lovila le zaradi preštevilnih štantov, ki so v smeri. Tako sva občasno štantala prej, kot bi bilo potrebno. Smer ima zelo dobro skalo in je zelo dobro opremljena. Prvi raztežaj, ki je prvi detajl smeri (V+), je plezal Klemen- suvereno čez plato z majhnimi prijemi in nato poševno desno navzgor pod zajedo med prvimi previsi. Misleč, da je naslednji raztežaj prva štirica v smeri, se kompaktne zajedice lotim jaz. Tu nisem našla nobenega klina, je pa sama zajeda odlična za nameščanje metuljev vseh velikosti. Zaštantam na eni od polic, nakar Klemnu priprade zelo kratek in lahek raztežaj čez plato. Ugotoviva, da prej nisem plezala prve štirice, ampak zajedo, ocenjeno s V, in da sva ponovno pred raztežajem, ocenjenim s V, ki se ga lotim jaz. Prečim po polici v desno, ko pridem do plate, ki jo malo višje prekinja majhen previs. Kljub dobrim stopom so oprimki v tem delu precej slabi (ali pa sem samo premajhna, da bi jih dosegla), zato porabim kar nekaj časa, da ugotovim pravo zaporedje gibov, ampak sem toliko bolj vesela, ko jo uspem preplezati prosto. Nato sledi še dobro opremljen kamin, in že sem pri naslednjem štantu. Ponovno ugotoviva, da sem prehitro štantala, zato Klemen potegne preostanek mojega raztežaja in naslednji raztežaj v enem (slednji je tudi najbolj krušljiv del smeri) in že sva pod drugih ključnim delom smeri (V+), ki pripade meni. Še najbolj se namučim s prestopom nazaj v zajedo že takoj na začetku, potem pa plezanje steče, in tudi čez najtežje ocenjeno mesto pridem brez problemov. Naslednji štant je zelo neudoben, tako da komaj čakam, da Klemen spleza še zadnji težji raztežaj po kaminu pred izstopom iz smeri. Nato naju čaka le še dolga prečka v levo in iskanje lahkega izstopnega kamina, in že stojiva na vrhu NŠG, kjer naju pozdravi prečudovit sončni zahod. Zelo lepa smer, ki bi jo z veseljem ponovila.
Kljub večino časa slabi vremenski napovedi sem vesela, da sem v tem obdobju uspela splezati toliko lepih smeri in se že veselim novih podvigov.
06 julij 2023, 12: 16

Junijskih 10

Začetek junija sva s Klemnom plezala smer Violinca (6a) v NŠG. Osveževanje vremenske napovedi na ARSO spletni strani se je obrestovalo in ponudilo se je vremensko okno priložnosti-pravzaprav sva imela več sreče kot pameti, saj so nevihte besnele povsod okoli, razen na Vršiču ne. Smer odlikuje lepa linija in dobra skala, navdušuje pa predvsem čudovita pokončna plata v tretjem raztežaju, ki je polna skritih, a dobrih prijemov. Prvi in tretji raztežaj sta opremljena s svedrovci kot v plezališču, drugi in četrti glede na težavnost pričakovano manj.

Sredi meseca sva z Marušo plezali v Kozjeku nad Socko, smer Marandkanta (V+/IV). Izbiri destinacije je ponovno botrovala ugodna vremenska napoved in pa dejstvo, da ni daleč in ni veliko dostopa, saj sva plezali po moji službi. Smer je dobro opremljena s klini, zlasti v detajlu, in ima precej dobro skalo. Ker sva si za plezanje vzeli kar nekaj časa in naju je preganjala tema, sva izstopili po desni, lažji varianti.

Od 16.-18.6. smo člani AOŽ plezali v stenah nad Korošico. V petek sva z Marušo plezali Lepo smer(IV/III) v Vršičih. V prvem poskusu plezanja sta naju ujela dež in sodra ravno v trenutku, ko sem uredila prvo sidrišče. Ker je bilo to pod previsom, se mi je pridružila še Maruša, in skupaj sva na suhem počakali, da dež poneha, nato pa odšli nazaj proti Korošici, kjer sta naju čakala Vesna in Rok. Ker je posijalo sonce in hitro posušilo steno, Rok pa nas je punce podkupil s čokolado, smo kmalu spet maširali proti smerem. Smer je  lahka, v zgornjem delu nekoliko podrta in naložena, sicer pa super za začetek plezalskega vikenda.
V soboto sva s Klemnom plezala kultno smer Geršak-Grčar (V+) v Vežici. No, vsaj mislila sva, da sva jo. Imela sva kar nekaj orientacijskih težav in tako sva po uvodnih raztežajih premalo prečila v levo in se zaplezala v težja raztežaja smeri Tik pred dvanajsto. Zdelo se mi je čudno, da ni nikjer nobene šalce in da so raztežaji nenavadno težki za oceno V. To sva seveda ugotovila šele po vrnitvi na Korošico. Vseeno sem bila navdušena nad kvaliteto skale, pokončnostjo in samo smerjo, ampak v GG še pridem!
V nedeljo sem plezala v trojni ženski navezi s Foško in Marušo in sicer Lukmanovo smer (IV+/III) v Vršičih. Foška je suvereno plezala kot vodilna v navezi celotno smer, z Marušo pa sva se kratkočasili s petjem in spodbujanjem ostalih navez. Smer poteka po odlični skali in ponuja konstantno plezanje od začetka do konca, v njej pa tiči kar nekaj klinov.

Vikend kasneje smo z Dinotom in Marušo plezali v stenah nad idiličnimi Kriškimi podi.
V soboto smo plezali v Šplevti, smer Bela rampa(V/III-IV). Prva dva raztežaja imata skalo slabše kvalitete, se pa le-ta tekom smeri nekoliko izboljša in je zlasti v detajlu kar kompaktna. Izstopili smo po rampi v levo in se tako izognili zadnjemu previsu s krušljivo skalo. V smeri smo pustili dva klina in zatič, poleg že obstoječih treh klinov (na sidrišču pred detajlom in v samem detajlu), tako da vsaj za detajl lahko rečemo, da je sedaj dobro nabit.
V nedeljo smo plezali Likarjevo smer (V+/IV) v Planji. Smer se začne v kaminu z zagozdenim balvanom, kjer je vsak od nas ubral drugačno tehniko plezanja (Dino v razkoraku, Maruša je stopila Dinotu na rame, jaz sem se s telesom na eni strani in nogama na drugi strani preguzila čez), nato pa sledi sistemu grap in kaminov z dobro skalo (le po dnu je malo naloženo, kar je seveda pričakovano). Smer je neopremljena (tudi štirih klinov, ki naj bi bili v smeri, noben od nas ni videl), v smeri smo pustili dva predobro zabita klina.

Zadnje junijske dni sva sva imeli z Marušo mini pripravljalni plezalni tabor pred Dolomiti v Belih vodah, kjer sva uživali v lepih smereh, dobri skali ter družbi kozorogov in svizcev.
V sredo sva plezali v Mali Lojtrci, smer Ive-Piemontese (IV/III). Smer navduši že v prvem raztežaju z dobrimi prijemi in številnimi možnostmi za nastavljanje vmesnega varovanja, čeprav v sami smeri tičijo številni klini, tudi zavajujoči- tako sva imeli nekaj orientacijskih težav po lahki prečnici v desno. Tudi na sestopu sva se lovili in ga po nekaj kolovratenja le našli, se enkrat abzajlali (dovolj je enojni štrik) in utrujeni odhiteli na zasluženo večerjo pred bivak.
Naslednji dan sva plezali Severni raz Visoke bele špice (IV+/III-IV). Kratek dostop sva nadoknadili z orientacijskimi težavami že takoj na začetku in ko sva že skoraj obupali, sva le našli omenjeno 10 metersko prečnico v levo in kratek strm kamin za prehod na levo stran raza (v začetku se je potrebno držati desne strani rampe, štant pred prečnico je na večjem balvanu pod izrazitimi strehami). Od tu naprej sva samo še vriskali- lepa linija, perfektna skala, šalc pa za izvoz. V smeri tiči kar nekaj klinov, je pa sicer dovolj razčlemb za nameščanje lastnega varovanja, tako da je bilo plezanje čisti užitek. Smer ponuja konstantno pokončno plezanje in noben raztežaj ne izstopa po težavnosti. Plezali sva sicer kot dva lenivca in verjetno sva absolutni rekorderki v času plezanja, ampak najin moto je: "počasi, varno in z užitkom". S sestopom nisva imeli problemov, zaradi zgodbic o zataknjenih štrikih pa sva raje opravili 4 abzajle na enojen štrik.
Zadnji dan sva plezali izvrstno Diretissimo v Visoki polici(V-/IV). Smer sem že plezala, a me je tako navdušila, da bi jo z veseljem plezala vsako leto. Pri koči Brunner sva odložili odvečne stvari in kar poleteli do vstopa, ki ga prepoznaš po impresivnem oknu, skozi katerega poteka smer. Najlepša sta drugi in tretji raztežaj, največji problem, s katerim se pri smeri soočaš pa je, katero linijo plezanja bi ubral- po sredini, malo bolj desno ali levo, vse izgleda privlačno; in katero skalno uho bi vpel-zlasti v tretjem raztežaju si namreč varovanja nanje lahko nameščaš bolj na gosto, kot v kakšnem plezališču. Slabih oprimkov ni, šalce se ti same od sebe ponujajo in tako kot Mihelič pravi je tu "verjetno najkvalitetnejša skala v celotnih Julijcih". Še najbolj zoprn je sestop, ki je sicer markiran, je pa sprva kar nekaj plezanja navdzol po precej naloženi skali. V dolini sva naredili analizo ture in sklenili, da podoben tabor še ponoviva.

Od 21.4. Do 2.5.2023 smo imeli Klara, Maruša, Julija, Klemen, Dino in Barbi intenzivne priprave na poletno plezalno sezono. Ker smo se v večji meri želeli izogniti gneči ob prazničnem podaljšanem vikendu in hkrati del časa raziskovati tudi nam neznane stene, smo prvih 6 dni plezali v Paklenici, preostanek dopusta pa preživeli v stenah Biokovega, ki se razprostira nad celotno Makarsko riviero. Odločitev se je izkazala za odlično, pa tudi vreme nam je bilo kljub porazni napovedi zelo naklonjeno (celodnevno deževje smo imeli le dva dni, pa še to enega na dan odhoda proti Sloveniji). V tem času smo skupaj preplezali 19 smeri, testirali ostrost in zlizanost skale, pojedli tono makaronov in čipsa (ter debatirali, ali je boljši samo soljen="basic beach" ali s papriko="s karakterjem"), večglasno peli ob profesionalni kitarski spremljavi, ugotavljali, koliko ljudi in prtljage lahko zbašemo v enega Cliota (6 ljudi na krajše razdalje; 5 ljudi + vsa plezalna in osebna prtljaga +kitara), se veliko presmejali, na koncu pa že razmišljali, kdaj in kje bomo podoben dopust ponovili.

Seznam preplezanih smeri:

Paklenica:
1. Kanjonski 3+ (Dino, Klara, Julija; Barbi Klemen): lepa ogrevalna smer, za oceno vseeno nekoliko težja od pričakovanega, na več mestih je možno za(v)iti v težje variante sosednjih smeri.
2. Flex&Rex 5a (vsi) : v detajlu se kar natelovadiš, mestoma svedrovci niso najbolj logično navrtani in ob plezanji direktne linije težavnost kar precej naraste.
3. Capitan Pelinkovac 6b+ (Dino, Klemen): lepa smer z realno ocenjenimo raztežaji, pleza se večinoma po platah, ki jih prekinjajo previsi, detajl smeri je zadnji, rahlo previsen raztežaj.
4. Sjeverno rebro 4b+ (Barbi, Klara, Julija): klasična začetniška smer
5. Izduženo rebro 4b (Barbi, Klara, Julija): vstop v smer označuje velik možic, saj je prvi svedrovec skrit nekoliko višje za ovinkom. Na več mestih so pobrani svedrovci, v zadnjih dveh raztežajih jih sploh ni (so samo vijaki v steni). Sestopile smo preko razgledne točke Paklerić.
6. Tinina smer 4b (Klara, Maruša): super začetniška smer s frikovsko navrtanimi svedrovci in lahko orientacijo.
7. Spit Bull 5c (Dino, Barbi): realno ocenjena smer z lepim detajlom (sledi logičnim prehodom čez steno). Po drugem raztežaju se za en raztežaj združi z Nosorogom, nato pa sledi prehod navzdol pred zadnjima raztežajema (ki se ga brez problemov spleza, možnost abzajla).
8. Dokrot Frankenstiin 5b (Dino, Barbi): svedrovci so kar nekoliko posiljeni, ne sledi najlepšim (naravnim) prehodom.
9. Danaja 5b (Klemen, Julija): realno ocenjena smer z lepim gibanjem in dobro opremljenostjo.
10. Centralni kamin 5a (Dino, Klara, Julija) drži, kar piše v vodničku: ena najlepših petic v Paklenici. V spodnjem delu plezanje po platah, nato prehod v kamin (ki je slabo opremljen) s previsno zaporo, kjer te presenetijo šalce do komolcev. Nad kaminom priporočamo levo izstopno varianto (desna je v spodnjem delu zoprno navrtana po sredini plate brez oprimkov ali stopov, zgornji izstopni kamin pa je neopremljen).
11. Bračni smjer 5c (Klemen, Maruša, Barbi): smer, kjer se na vsakem koraku sprašuješ o ustreznosti ocen in ki nas ni pretirano navdušila. V spodnjem delu se zaradi številnih dreves ustvarja kar precej trenja. Dejtajl je kamin s previsnim vstopom, pod katerim so kot britev ostre škraplje, ki jih ne želiš pobližje spoznati.
12. Frau Blüher 6a (Klemen, Barbi): zelo lepa smer z direktno linijo, lažja od ocene z izjemo zadnjih par gibov (prehod preko krajšega previsa na štant).
13. Pripravniški steber V-/II-IV (Dino, Klara) super smer za dneve, ko si malo pozen z vstajanjem in ti ne diši gužvanje v smereh. Neopremljena, sledi naravnim prehodom.

Biokovo:
14. Greben Drašnice IV/II-III (Dino, Barbi, Maruša; Klara, Klemen): parkirali smo ob glavni cesti pri manjšem gradbišču v bližini avtobusne postaje in se po poteh zapuščene vasi Drašnice usmerili proti dobro vidnem grebenu (dostop cca 15 min). Varovali smo se v prvih treh raztežajih (v enem smo skoraj izgubili enega od telefonov) in v predzadnjem, vmes je luštna grebenska plezarija z iskanjem najlažji prehodov. Skala je zelo ostra po celotni površini, zato je priporočljiva uporaba dolgih rokavov/hlač. Čas plezanja cca 3,5h. Sestop po markirani poti nazaj do glavne ceste (cca 1 h).
15. Bukovac, Dalmatinski san 6b (Dino, Klemen): dobro opremljena smer v kompaktni skali, nekoliko neenakomerno ocenjena- prvih 9 raztežajev malo lažjih glede na oceno, nato bolj realno ocenjena. Čas plezanja: 5,5 h
16. Bukovac, Bijela mačka V/III-IV (Klara, Maruša, Barbi): precej zaraščena in krušljiva smer, orientacijsko ne pretežka (slediš naravnim prehodom), neopremljena. V smeri smo pustile 1 klin (na štantu po prvem raztežaju). Čas plezanja: 8 ur.
Za obe smeri v Bukovcu je izhodišče vas Topići, parkiraš na primernem mestu ob cesti. Pristop je po markirani stezi do južne stene Bukovca, druga smer ima vstop cca 10 minut hoje najprej od prve in jo označuje bel trikotnik v skali (cca 1,5h). Priporočamo sestop v smeri cerkve sv. Nikole preko Sokolovih staj, kapelice sv. Kaja in nazaj proti vasi Topići, pot je namreč udobna, se počasi spušča in ima v vmesnem delu le cca 100 m višincev  ponovnega vzpona (za razliko od poti, ki vodi tik ob južni steni Bukovca, ki ima ponovnega vzpona cca 500 m višincev). Čas sestopa po omenjeni poti je cca 2,15 h.
17. Vrisove glavice, Poltallok 11 5c (Barbi, Klemen): lepa smer, kot vse smeri v Vrisovih glavicah precej rastlinja v samih smereh. Smer je lažja kot ocenjeno.
18. Vrisove glavice, Dupla Sapka 6a+ (Barbi, Klemen): smer je lepa, realno ocenjena in smiselno navrtana, po njej je možen abzajl z enojno vrvjo (dolžine 70m).
19. Vrisove glavice, Prvi snjieg 6a (Dino, Klara, Maruša)

11 november 2022, 15: 44

Paklenica z malo zamude

Klicu Paklenice za podaljšan vikend konec oktobra smo odgovorili z Marušo, Klemnom ter Alenom, in tako smo v petek popoldne po službi (po polžje) odrinili v toplejše južne kraje. Med čakanjem v gneči na cesti smo se kratkočasili z ne preveč uglašenim petjem, branjem tablic mimovozečih tovornakarjev (družbo so nam delali Željko, Dule in Čiko), gledanjem zvezd in spemljanjem google zemljevidov, čez koliko kilometrov bomo lahko pospešili na kaj več kot 10 km/h. Zaradi poznega prihoda je bila sobota edini dan, ko smo si privoščili nekoliko poznejši odhod iz apartmaja v Paklenico, ostale dni pa smo se z zgodnjih vstajanjem vsaj nekolilo izognili gneči v smereh. Popoldneve in večere smo si krajšali s kuhanjem, igranjem remija(kjer Klemen prave konkurence pravzaprav ni imel), peko palačink, travarico in ribicami pri Dinku, in treniranjem trebušnih mišic z nekontroliranim smehom.
Splezali smo naslednje smeri: Bijela rampa, Sjeverni greben, Tinina smer, Zubatac, Piksi&Diksi, Pripravniški steber, Šaleški, Danaja, Kikos Bohrer, Ča je od Draga je od Draga, Centralni Kamin, Juha, Nostalgija.
Praznične dni s poletnimi tempraturami smo na ta način odlično izkoristili in si tako napolnili baterije za prihajajoče delovne (ali manj delovne) tedne.
Po uspešno opravljenem pisnem in praktičnem izpitu v sklopu alpinistične šole sem dobila zeleno luč za plezanje v gorah. Dogovorim se z Dinotom, in ko se nama zaradi nezanesljivih vremenskih razmer že drugič spremeni plan, za sobotno plezanje (in mojo prvo kopno gorsko turo) v stilu "go big or go home" predlagam SZ steber (IV+/III-IV, 450m) v Srebrnjaku. Iz Ljubljane štartava ob 5h zjutraj in dve uri kasneje že hodiva proti planini Zapotok. Zaradi petkovih neviht sva malo v skrbeh, ali bo stena sploh suha, ali bova morala še tretjič spremeniti plan. Sreča je na najini strani in tako po približno 2,5 ure pričneva s plezanjem. Snega na dostopu ali vstopu v smer več ni. Smer je zelo razgibana in ponuja praktično vse, od kompaktne, do nekoliko slabše in krušljive skale, plate, prečke, kamine in krajše previse, hkrati pa dodobra testira orientacijske sposobnosti. V smeri je nekaj klinov, enega sva pustila midva. 
Nekje na polovici smeri se mi zgodi še neljubi dogodek, ko ob privezovanju na sidrišče zaslišim visok odbijajoč se kovinski zvok in med nogami zagledam svoj reverso, ki pada v dolino. Tako sem še v praksi preizkusila varovanje (in na sestopu tudi abzajlanje) na polbičev vozel.
S krajšo pavzo za malico in rehidracijo na lepi razgledni polički ter nekaj kurjenja na soncu sva po približno 7 urah na vrhu smeri, kjer si čestitava. Potem naju je čakal še bolj neprijeten del poti: sestop. Z malo poplezavanja in dvema abzajloma doseževa Mala vrata, kjer naju čaka še boj...ma ne boj, mesarsko klanje s težko prehodnim ruševjem in kvazi kozjimi potkami, ko zagledava še zadnje sidrišče za abzajl in kmalu za tem že sestopava proti Zapotoku (za sestop do Zapotoka sva porabila cca 2,5h). Tam narediva še zadnji odmor, se osveživa z mrzlo vodo, nato pa se še pred trdo temo vrneva do avta. "Prve ne pozabiš nikoli" , pravijo. In res je tako. Polna notranjega zadovoljstva in dodatnega zagona tako že komaj čakam naslednjo turo.
25 marec 2022, 08: 22

Vipavske 3

Neli nam je tečajnikom naložila najboljšo domačo nalogo, da z izkušenimi starejšimi ferajnovci splezamo večraztežajno smer. Od navdušenja sekundo po prejetju sporočila z navodili napišem Vesni, ki privoli, pridruži se nama še tečajnik Tom in tako izkoristimo lepo sončno nedeljo za telovadbo v skali. Lokacija: Vipava. Prijaznemu štartu ob 10. uri iz Ljubljane sledi vožnja do Vipave, kjer je parkirišče pričakovano že precej zasedeno, pa kljub vsemu najdemo prostor za jeklenega konjička, poberemo opremo in kot bi mignil smo pod steno. Sprva zavijemo narobe, na vstop Stebra, kjer vidimo več navez, in po ponovnem preverjanju opisa dostopa najdemo vstop v smer Veseli matiček (IV-/II). Počakamo navezo pred nami, nato pa Vesna zarine v skalo, midva pa za njo. Spremljajo nas večinoma kompaktna skala, dobri oprimki in čudovite plate, in kaj hitro smo pri izstopu smeri, ki se združi z izstopnim delom Furlanove ferate. Med sestopanjem se odločimo, da preverimo še Skriti raz (V/IV). Sprva si želimo malce izziva z vstopom v smer preko previsa (V+), a si hitro premislimo in uberemo levo, lažjo varianto (IV). S Tomom slabo ocenjujeva preostanek vrvi, zato Vesna uredi sidrišče malo prej, kot bi bilo potrebno. Smer je nekoliko bolj pokonci kot prejšnja, vendar ni precej težja, zato jo brez težav in hitro preplezamo. Na koncu nama Vesna ponudi možnost, da za konec preplezamo še opevani Steber in v trenutku privoliva. Verjetno najlepša smer od vseh treh, še posebej za ljubitelje plat, pa tudi če to nisi. Sledi spust po vrvi, sestop in zaslužena rehidracija, kjer zaključimo, da smo dan odlično izkoristili, s Tomom pa sva nabrala prve metre za napredovanje v mlajšega pripravnika.

Zadnji vikend v februarju je bil v sklopu alpinistične šole namenjen težko pričakovani zimski plezalni tehniki. V soboto smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali proti Vršiču, kjer smo se ob novozapadlem snegu zaradi večinoma neuspelih poskusov vožnje do Erjavčeve koče (nekaterim je sicer uspelo z vzvratno vožnjo) namenili na pobočja pod Prisojnikom. Razdelili smo se v več skupin in se urili v različnih zimskih veščinah: hoja z derezami in cepini, uporaba lavinske opreme, varovanje v snegu, spust ob vrvi na snežni krožnik in prikaz spusta na cepin, prerez snežne odeje in preizkus stabilnosti po CT metodi. Na koncu smo se bolj ali manj uspešno ustavljali s cepini in ugotovili, kako pomembno je, da to veščino obvladamo in jo redno vadimo. Sledila je analiza in rehidracija, sprva v Koči na Gozdu, nato pa še v Mihovem domu, ki je bil naše prenočišče za to noč in kjer nas je pričakala slastna večerja. Druženje se je nadaljevalo v stilu “zgodaj pijan, zjutraj naspan”, saj smo v postelje popadali še pred polnočjo.

Nedelja je bila namenjena plezanju grap. Tečajniki smo se razdelili v dve skupini: prva skupina (t.i. Polhograjska mafija) se je odpravila v Uroševo grapo v NŠG, preostali pa smo se namenili v Meniskusov žleb v Robičju, kjer pa smo zaradi bolj poletnih, kot zimskih razmer spremenili načrte in v močnem vetru opravili pristop na NŠG. Kljub manjšemu razočaranju, da del tečajnikov ni preplezal nobene grape, smo bili z vikendom polnim novega znanja in smeha več kot zadovoljni.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si