Začetek junija sva s Klemnom plezala smer Violinca (6a) v NŠG. Osveževanje vremenske napovedi na ARSO spletni strani se je obrestovalo in ponudilo se je vremensko okno priložnosti-pravzaprav sva imela več sreče kot pameti, saj so nevihte besnele povsod okoli, razen na Vršiču ne. Smer odlikuje lepa linija in dobra skala, navdušuje pa predvsem čudovita pokončna plata v tretjem raztežaju, ki je polna skritih, a dobrih prijemov. Prvi in tretji raztežaj sta opremljena s svedrovci kot v plezališču, drugi in četrti glede na težavnost pričakovano manj.

Sredi meseca sva z Marušo plezali v Kozjeku nad Socko, smer Marandkanta (V+/IV). Izbiri destinacije je ponovno botrovala ugodna vremenska napoved in pa dejstvo, da ni daleč in ni veliko dostopa, saj sva plezali po moji službi. Smer je dobro opremljena s klini, zlasti v detajlu, in ima precej dobro skalo. Ker sva si za plezanje vzeli kar nekaj časa in naju je preganjala tema, sva izstopili po desni, lažji varianti.

Od 16.-18.6. smo člani AOŽ plezali v stenah nad Korošico. V petek sva z Marušo plezali Lepo smer(IV/III) v Vršičih. V prvem poskusu plezanja sta naju ujela dež in sodra ravno v trenutku, ko sem uredila prvo sidrišče. Ker je bilo to pod previsom, se mi je pridružila še Maruša, in skupaj sva na suhem počakali, da dež poneha, nato pa odšli nazaj proti Korošici, kjer sta naju čakala Vesna in Rok. Ker je posijalo sonce in hitro posušilo steno, Rok pa nas je punce podkupil s čokolado, smo kmalu spet maširali proti smerem. Smer je  lahka, v zgornjem delu nekoliko podrta in naložena, sicer pa super za začetek plezalskega vikenda.
V soboto sva s Klemnom plezala kultno smer Geršak-Grčar (V+) v Vežici. No, vsaj mislila sva, da sva jo. Imela sva kar nekaj orientacijskih težav in tako sva po uvodnih raztežajih premalo prečila v levo in se zaplezala v težja raztežaja smeri Tik pred dvanajsto. Zdelo se mi je čudno, da ni nikjer nobene šalce in da so raztežaji nenavadno težki za oceno V. To sva seveda ugotovila šele po vrnitvi na Korošico. Vseeno sem bila navdušena nad kvaliteto skale, pokončnostjo in samo smerjo, ampak v GG še pridem!
V nedeljo sem plezala v trojni ženski navezi s Foško in Marušo in sicer Lukmanovo smer (IV+/III) v Vršičih. Foška je suvereno plezala kot vodilna v navezi celotno smer, z Marušo pa sva se kratkočasili s petjem in spodbujanjem ostalih navez. Smer poteka po odlični skali in ponuja konstantno plezanje od začetka do konca, v njej pa tiči kar nekaj klinov.

Vikend kasneje smo z Dinotom in Marušo plezali v stenah nad idiličnimi Kriškimi podi.
V soboto smo plezali v Šplevti, smer Bela rampa(V/III-IV). Prva dva raztežaja imata skalo slabše kvalitete, se pa le-ta tekom smeri nekoliko izboljša in je zlasti v detajlu kar kompaktna. Izstopili smo po rampi v levo in se tako izognili zadnjemu previsu s krušljivo skalo. V smeri smo pustili dva klina in zatič, poleg že obstoječih treh klinov (na sidrišču pred detajlom in v samem detajlu), tako da vsaj za detajl lahko rečemo, da je sedaj dobro nabit.
V nedeljo smo plezali Likarjevo smer (V+/IV) v Planji. Smer se začne v kaminu z zagozdenim balvanom, kjer je vsak od nas ubral drugačno tehniko plezanja (Dino v razkoraku, Maruša je stopila Dinotu na rame, jaz sem se s telesom na eni strani in nogama na drugi strani preguzila čez), nato pa sledi sistemu grap in kaminov z dobro skalo (le po dnu je malo naloženo, kar je seveda pričakovano). Smer je neopremljena (tudi štirih klinov, ki naj bi bili v smeri, noben od nas ni videl), v smeri smo pustili dva predobro zabita klina.

Zadnje junijske dni sva sva imeli z Marušo mini pripravljalni plezalni tabor pred Dolomiti v Belih vodah, kjer sva uživali v lepih smereh, dobri skali ter družbi kozorogov in svizcev.
V sredo sva plezali v Mali Lojtrci, smer Ive-Piemontese (IV/III). Smer navduši že v prvem raztežaju z dobrimi prijemi in številnimi možnostmi za nastavljanje vmesnega varovanja, čeprav v sami smeri tičijo številni klini, tudi zavajujoči- tako sva imeli nekaj orientacijskih težav po lahki prečnici v desno. Tudi na sestopu sva se lovili in ga po nekaj kolovratenja le našli, se enkrat abzajlali (dovolj je enojni štrik) in utrujeni odhiteli na zasluženo večerjo pred bivak.
Naslednji dan sva plezali Severni raz Visoke bele špice (IV+/III-IV). Kratek dostop sva nadoknadili z orientacijskimi težavami že takoj na začetku in ko sva že skoraj obupali, sva le našli omenjeno 10 metersko prečnico v levo in kratek strm kamin za prehod na levo stran raza (v začetku se je potrebno držati desne strani rampe, štant pred prečnico je na večjem balvanu pod izrazitimi strehami). Od tu naprej sva samo še vriskali- lepa linija, perfektna skala, šalc pa za izvoz. V smeri tiči kar nekaj klinov, je pa sicer dovolj razčlemb za nameščanje lastnega varovanja, tako da je bilo plezanje čisti užitek. Smer ponuja konstantno pokončno plezanje in noben raztežaj ne izstopa po težavnosti. Plezali sva sicer kot dva lenivca in verjetno sva absolutni rekorderki v času plezanja, ampak najin moto je: "počasi, varno in z užitkom". S sestopom nisva imeli problemov, zaradi zgodbic o zataknjenih štrikih pa sva raje opravili 4 abzajle na enojen štrik.
Zadnji dan sva plezali izvrstno Diretissimo v Visoki polici(V-/IV). Smer sem že plezala, a me je tako navdušila, da bi jo z veseljem plezala vsako leto. Pri koči Brunner sva odložili odvečne stvari in kar poleteli do vstopa, ki ga prepoznaš po impresivnem oknu, skozi katerega poteka smer. Najlepša sta drugi in tretji raztežaj, največji problem, s katerim se pri smeri soočaš pa je, katero linijo plezanja bi ubral- po sredini, malo bolj desno ali levo, vse izgleda privlačno; in katero skalno uho bi vpel-zlasti v tretjem raztežaju si namreč varovanja nanje lahko nameščaš bolj na gosto, kot v kakšnem plezališču. Slabih oprimkov ni, šalce se ti same od sebe ponujajo in tako kot Mihelič pravi je tu "verjetno najkvalitetnejša skala v celotnih Julijcih". Še najbolj zoprn je sestop, ki je sicer markiran, je pa sprva kar nekaj plezanja navdzol po precej naloženi skali. V dolini sva naredili analizo ture in sklenili, da podoben tabor še ponoviva.