Za sončni in zmerno topel vikend, sem se odločil da bom šel plezat v Kogel. Ker nisem najdel soplezalca saj so bili večinoma zasedeni mi je Jaka Pagon( AO Cerkno) pisal če bi šla kaj skupaj plezat. Jaka je bil navdušen glede izbire smeri. V nedeljo zjutraj ga poberem v Kamniku se odpeljeva do Kamniške bistrice od kjer začneva dostopat do stene. Družbo na dostopu sta nama delala Jakob in Jošt.

Ob 9.30 sva bila pod steno, kjer se malo posončiva, razdeliva opremo in žrebava kdo bo začel z smerjo.  Že na začetku smeri je težek raztežaj z bolder problemom po platki z majnimi oprimki in stopi. Meni ga je kot drugi uspelo splezati. V drugem raztežaju nastopi detajl smeri (VIII-), kjer plezaš po krimpih, strancih in slabimi stopi. V tretjem rztežaju je Jaka kot drugi padel, in izruval en klin, tako da je v smeri en klin manj, že tako smer ni dobro opremljena. Na travnati polici nisva kaj dosti počivala saj so dnevi kratki, midva pa še imava polovico smeri pred nama, ura je pa že odbila poldne. V raztežaju nad polico, kjer greš po poči pod strho in nadaljuješ naprej po črni poki, ni nobenega klina zato sva uporabila metulje. Jaka je ta raztežaj potegnil do strehe, tam je uredil svoj štant na dva klina. Nasledji cug sem jaz potegnil čez streho in splezal do police kjer se smer križa z Česnovar-Sraka. V predzadnjem raztežaju sva uporabila tudi boldersko znanje, zatikanje pete in tako nama je uspelo priti čez steho. Zadnji raztežaj,ki se začne po poki nato obideš trikotno streho po desni po platki in nato nad previs naravnost  gor po previsni zajedi do vrha smeri, je potegnil Jaka saj je mene glava bolela. Meni je v prečki, kjer plezaš po poličkah in slabših grifih spodrsnilo in sem padel skoraj na začetek raztežaja. Od tam kjer sem pristal sem ponovno poskusil, na malo drugačen način in je šlo. Za celotno smer sva potrebovala 5ur, do travnate police je šlo dokaj gladko, a mogoče se plezalca v Zupanovi nebi strinjala saj sta slišala najino dretje ko sva stiskala mala oprimke.

Za sestop sva uporabila abzajle po Virensovi smeri in bila pod steno pol 16.30. Tam sva počakala Jakoba in Jošta, njima pa se je v zadnjem abzajlu zataknilo saj se jima je štrik zataknil. Situacijo smo rešili tako, da sta konec ki sta ga potegnila k sebi, navezala prusike in komplete in vrgla proti dnu. Midva z Jako sva navezala najin strik, da nebosta rezala strika in da se bosta abzajlala na najin strik. Jošt je pustil svoj štrik v steni, ki pa ga je šel naslednji dan iskat. S tem sva midva z Jakatom zamudila najin velik dunajc pri Juriju zato smo šli skupaj na hambruger in hladno pivo.

Z smerjo sva bila oba z Jakatom zelo navdušena, najlepša smer kar sem jih plezal, saj ponudi raznoliko plezanje po odlični skali, kjer se boriš z mali oprimki na platka, po dobrih pokah odličnimi za zatikanje metuljev in lepimi previsi. Za povrhu je pa smer kar lepo izpostavljena. Za smer je potrebno imeti seboj set metulje, zatičev in klinov, saj smer ni tako dobro opremlejna, kot piše. Za najino prvo skupno smer, sem zelo užival in upam da bova še kaj splezala skupaj. :)

Špelo (AO Domžale) sva nadomestila dva plezalna dneva v slovenskih gorah, saj se v Dolomitski skali nisva ujela. Zato sva se za 15.7 odločila za malo lažje plezanje v slovenskih stenah.

Za ponedeljek sva si izbrala smer AngPhu (VI-) v Debeli peči. Zgodaj zjutraj sva v avto popakirala kolesa, vso opremo in odšla na pot. Ker je cesta do Kovinarske koče zaprta sva se vsedla na kolo in se po 15 min že pripeljala do nje. Od tam sva pot nadaljeva v zmernem tempu do grebenčka kjer sva opremo pospravila v en nahrbtnik in potem po lažjem svetu poplezala (II/III) do začetka smeri. S plezanjem v smeri nisva imela težav. Skala je bila suha in kompaktna, razen v lažjih raztežajih je potrebna manjša previdnost. V težjih raztežajih je smer dobro opremljena, v lažjih pa malo bolj skopo, zato prav pridejo metulji, kakšen klin za pasom in jebice. Smer ni orientacijsko zahtevna saj te klini cel čas vodijo po njej. Detajl je malo previsen ampak z dobrimi grifi in manjšimi stopi v plati.

Po 4urah in 30 minutah, sva izplezala iz stene. Na vrhu sva si dala petko, malo popila vode in nato oddrvela proti lovski poti, kjer sva sestopila iz Debele peči. Ko sva prispela do Kovinarske koče sva se z največijm veseljem vsedla na kolo in oddrvela proti avtu.

Naslednji dan poberem Špelo ob 6.00 zjutraj in se zapeljeva v Kamniško Bistrico. Ker sva oba bila utrujena sva dostopala do Vežice v zmernem tempu. V mislih sva imela dve smeri. Ali bova izbrala Kramarjevo smer ali Spominsko smer Mihe Laha(VII). Zaradi preutrujenosti sva se odločila za slednjo smer, ki sva jo malo bolje poznala.

Matic Dolinsek nama je priporočal to smer, saj je smer lepa v kateri je skala kompaktna  dobro opremljena z klini in kar zahtevna. Detajl smeri te že čaka takoj na začetku. Odločila sva se, da ga bova oba poizkusila splezati v vodstvu. Prvi sem se ga lotil jaz, ga napeljal, in splezal s težavami zaradi trenja, a na koncu uspešno. Špela me je spustila dol in nato ga je splezala še ona. Ostali del smeri sva plezala cug-cug in plezarija je bila z izjemo 4 in 5 raztežaja (katerga sem malo zašel in je bila skala malo slabša a še useeno uredu) zelo lepa. Vsi štanti so navrtani, v smeri je veliko klinov a niso vsi zanesljivi in vseeno priporočam kakšen metulj za pasom. Smer sva splezala v 3.5 urah, in se spustila s 4. dolgimi, lepimi abzajli po smeri.

Med sestopom sva se ustavila v slapu Orglice, kjer sva se regenerirala s skokom v vodo in nato se ob hladnem pivu v Kamniski Bistrici. Ob pivu sva se ze pogovarjala o novih smereh ki so za splezat v letošnjem letu.

V lovu za lepim vremenom, sva se s Živo (AO Domžale) odpravila plezat v  Kamniško-Savinjske Alpe. V planu je bila Centralna smer v Planjavi (VI+/VI- 200m), potem pa mogoče še kakšna, če bo čas. Zgodnji start iz Ljubljane in dober tempo na dostopu pa sva bila 15 pred osmo že pod smerjo. Nekaj kalkulacije kdo bo začel (saj sva oba vedela, da bo težji raztežaj LOGIČNO, plezal naprej Klemen), priprava opreme in že sva bila v smeri….

Prvi raztezaj (pod balvanom) je bil kar precej moker, malo naju je tudi še zeblo, ampak od drugega raztežaja naprej pa uživancija. Skala je bila večinoma suha, midva sva se segrela in tudi detajl je šel brez problemov (Klemnu itak, jaz sem pa tudi sfajtala prosto čez). Zelo zanimiva smer, sploh težji raztežaj ki poteka čez mestoma malo previsno poko, premore toliko klinov, da bi nama zmanjkalo kompletov, če bi vse vpela. Ta raztežaj se zaključi pod rahlim previsom in ko že misliš, da je plezarije konec, te smer preseneti z vrhunsko Pakleniško skalo, prsti kar vriskajo od veselja, saj ni bojazni, da bi kaj ostalo v rokah.  Po dveh urah sva stala na zadnjem štantu in se pripravljala na spust. Oba sva se strinjala, da ob 11ih dopoldne se pač še ne bova vračala (res se ne spodobi  ) in da bova še nekaj splezala, tudi vreme je še sodelovalo.

Po kratki pavzi na Kamniškem sedlu, sva se odločila za Zajedo v Brani (V-/IV 140m). Odvečno opremo sva pustila kar v koči. V prvem raztežaju se nama je pridružila še rahla megla, ki pa je dala smeri poseben čar. Živii so bili najlepši 3,4 in 5 raztežaj (kamin, zajeda in zadnja platka), jaz pa sem najbolj užival v drugem, katerega sva malo popestrila z lepo zajedo.

Ko sva ob 16ih sedela pri Jurju, ob pivu, materni dušici (nek šnops) in seveda ogromnem dunajcu in ko se je nebo obarvalo v temno sive barve, sva se strinjala, da sva odlično izkoristila dan, imela dober “tajming” in res uživala. Kot se spodobi, so se že delali plani za naprej 

Po malo skrajšanih počitnicah v Italiji zaradi slabega vremena, sem Barbari predlagal plezanje v severni Triglavski steni, saj je sobota obetala obilico sonca in stabilno vreme čez celoten dan. Barbari je bila ideja takoj všeč, saj sva letos dobro kondicijsko pripravljena in odlično vplezana, zato sva izbrala smer Skalaška z Ladjo(V+/IV, 1000 m).
15.7. se kar pozno (ob 6h zjutraj) pripeljeva na začetek ceste v Vrata, kjer naju preseneti zapis na tabli, da so vsa parkirišča v Vratih že zasedena. Malo skeptična se vseeno pozanimava pri redarju, ki je že navse zgodaj zjutraj delil kazni v Mojstrani, ali se nama sploh splača nadaljevati, in ko nama odvrne: "na lastno odgovornost", že drviva proti tamkajšnjem parkirišču. Na najino srečo je bilo nekaj parkirnih mest še prostih, zato hitro parkirava avto, vzameva nahrbtnike in kreneva proti mogočni severni Triglavski steni. Prepričana sva bila, da bo na tako lep sončen dan mrgolelo ljudi v smeri, a ko med dostopom zreva proti steni, tam začuda ni nikogar.
Že od daleč se dobro vidi, kje poteka najina smer, impozanten detajl v Ladji pa že takoj pusti vtis. Ko sva prispela pod steno, sva najprej nenavezana splezala do prvega težjega raztežaja (IV+). Tam si ob 9. uri nadaneva pasove ter vso potrebno opremo in določiva, da bom s plezanjem začel jaz. Prvi in drugi raztežaj sem zaradi kratke dolžine združil, sam pri njem nisem imel težav, Barbari pa se je zdel vstop najtežji del smeri (tam so resnično majhni prijemi, kot jih opisuje Mihelič). Nadaljevala je Barbara, vendar je bila naslednja trojka tako kratka, da je tudi ona nadaljevala v naslednji raztežaj, ki je predstavljal tudi detajl Skalaške smeri z oceno V- ; gre za pokončno zajedo z dobrimi prijemi, frikovsko nabitimi klini in mestoma manjšimi stopi. Tudi od tu naprej sva nadaljevala v izmeničnem plezanju: jaz čez poličaste plate (IV), Barbara pa po lahkem žlebu (II) do pod bleščeče monolitne plošče imenovane Hlebec. V prečenju do Skalaškega turnca, ki je dolgo 5 raztežajev, sva nato vlekla štajerca. Nad Skalaškim turncem sva se soočila z malo sitno platko (III+), prečila v desno pod previsi in se že znašla pred zadnjim "težjim" raztežajem Skalaške, zajedo ocenjeno s IV, ki se konča v lažjem svetu. Tam sva se razvezala in med iskanjem najlažjih prehodov (I-II) kmalu stala na Gorenjskem turncu. Tu sva se vpisala v knjigo, se malo posončila ter nekaj malega pojedla in popila. Nadaljevala sva po lahkih prehodih proti vznožju desnega izrazitega kamina, kjer sva prečila na police pod levim kaminom, kjer se začne prvi težji raztežaj Gorenjske smeri. Na eni od polic sva naredila udoben štant in določila, da se kamina loti Barbi.
Kamin je zlasti v spodnjem delu zelo pokončen, vendar je dobro nabit s klini. Ki pa se najdejo tudi izven kamina in te lahko hitro zavedejo. Kamin je plezala vse do velikih previsov ki zaprejo kamin, tam prečila čez plošče v levo, si ob tem naredila ogrooomno trenja, zato je predčasno uredila svoje sidrišče (ki je bilo od dejanskega sidrišča, skritega okrog manjšega raza, oddaljeno manj kot dva metra).in seveda slediš klinom ki jih je kot morje. Nato sva nadaljevala v izmeničnem plezanju naslednje 4 raztežaje (zadnji je bil res kratek sprehod po polički, kar nama je do sidrišča zmanjkalo vrvi), in že sva stala na polici pod detajlom - mogočno Ladjo (V+). Ta raztežaj je pripadel meni. Plezanje se začne po poklini direktno na sredini raza pod značilnim previsom Ladje. V detajlu sva uživala oba in strinjala sva se, da je to najlepši raztežaj celotne smeri. Odlikujejo ga dobri prijemi, kompaktna skala in številni klini, medtem ko so stopi pogosto precej majhni stopi. Po tem sva še dva raztežaja trojke poplezala navezana, nakar sva se razvezala in v lahkem poplezavanju ob 7h zvečer srečno prispela na vrh smeri.
Sestopila sva čez Kugyjeve police saj se je na poti čez Plemenice valila gosta megla. Za pot navzdol nama je že na vrhu smeri zmanjkalo vode, zato sva kar se da hitro sestopila čez Prag do izvira Triglavske Bistric, kjer sva se napila vode kot dve kameli. Za sestop sva porabila slabe 4. ure