Eno večraztežajno imate za domačo nalogo je napisala ravnateljica… »April bo zdaj zdaj tukaj,« je še dodala navihano. »Zmigat se bo treba,« je rekel tečajnik Česnik, pocukal za rokav izkušenega kolega Žlička in ga pobaral, če ima med prazniki kaj časa. Glede na profesijo se je za prvo turo Žličko zdel še posebej optimalna izbira. Glede na proste dneve in vreme sta določila datum, priključil se jima je še tečajnik Upelj in vse je bilo nared za prvo večraztežajno dogodivščino na Gradiško Turo.
Ko je 27.12. ljubljansko kotlino že zarana obsijalo sonce, se je vse skupaj zdelo že nekoliko kičasto, a že pri Vrhniki je avto zapeljal v morje megle in oblakov. Ironično, a ne? »Do Vipave se še vse lahko spremeni, napoved je odlična!« smo se med sabo spodbujali in tako pripluli po megli vse do kampa Tura, še vedno polni optimizma. »Na vrhu je sigurno sonce!« je bil naš naslednji slogan. Po natančnem ogledu vse dokumentacije, ki jo je pripravil tečajnik Česnik, smo se zagnali proti smeri Steber, ki je do takrat žal, močni sončni žarki še niso povsem dosegli. Skladno s tem smo morali korake ubirati nekoliko bolj previdno in sigurno. Še posebej na delih, kjer je na čelado s stene vsake toliko nekaj kapnilo. Štirje srednje zahtevni in lepo razgibani raztežaji so bili perfektni za uvod v večraztežajno plezanje in zastrupitev z alpinizmom.
Ker vse do vrha nismo uspeli vzpostaviti pravega stika z sončnimi žarki, smo se odločili za pospešen sestop po vrvi. Kaj dosti drugih plezalcev se ni odločilo izkoristiti tega prekrasnega sončnega vremena v Ljubljani za plezanje po vipavskih stenah, zato lahko rečemo vsaj, da smo steno imeli povsem zase. Smo pa ob odhodu vseeno naleteli na dva hrabra, nadebudna plezalca, ki sta nas spraševala, če se še splača ujeti kakšno lahko, suho smer pred večerom. Ja, mogoče v Ljubljani. Zaključno analizo smo, kot se spodobi, opravili v Jollyju ob vrčku zlatega hmeljevega napitka. To je bilo tudi vse, kar se sonca v Vipavi tiče.