Vesna je našla zanimivo smer, nakar sta naju še Klemen in Barbi opremila s koristnimi in spodbudnimi napotki. In tako sva se v soboto okoli osmih zjutraj začela vzpenjati po čudoviti stezi proti Kriški steni. Brez naglice. Saj dan je dolg, a ne!

Pod steno je še nekaj snega, krajna poč pa dovolj ozka, da jo z lahkoto prestopiš. V steno naju je po lepi poči (V+) zapeljala Vesna. Tam sva srečala prvi klin. Meni se je zdelo kar težko. Mogoče tudi zaradi hladu. Vročinski val namreč še ni prodrl v te konce, zmeren zahodnik pa je lepo pobiral mrzel zrak s snežišča in ga metal v naju. Previs v drugem raztežaju se mi je zdel najtežji del smeri (VI). Tudi zato, ker klin ni šel do konca v poko in ker jebica ni sedla tako, kot bi si želel. Višina je v spodrezanem previsu prednost. Jaz sem s teleskopskim podaljšanjem roke komaj dosegel dober grif, po zvoku mičkeno sumljiv. Ampak druge ni. Potem pa dva giba in si čez. Do zajede ni več večjih težav, z izjemo manjšega previsa v četrtem raztežaju, kjer je bil ključni grif malo masten. Tam sva srečala še en do polovice zabit klin. V spodnjih raztežajih sva se kar namučila in zamudila s štanti, sploh jaz (mogoče še ni pravega občutka za dobre poke, mogoče jih pa enostavno ni bilo). Ampak saj dan je dolg, a ne.

Druga polovica smeri poteka po zajedi s čvrsto skalo in je res čudovita. Plezaš jo delno po sami zajedi, delno po ploščah takoj desno od nje. Te monolitne plošče imajo majhne, a dobre in ravno prav narazen posejane oprimke. Raztežaj z drugo šestico je pravzaprav konstantna petica s kratkim detajlom, kjer je treba malo bolj napeti mišice in nasloniti bok k steni, da prideš do naslednjega dobrega oprimka. V celem zgornjem delu se da varovanje odlično urejati z metulji. Tudi poke za kline so boljše. Zadnja petica ima za odtenek slabšo skalo. Ampak za naše hribe še vedno odlično.

V smeri sva naletela na tri kline. Štiri sva midva pustila na sidriščih. Ker niso šli ven.

Iz stene izstopiš na markirano pot. Tam sva trčila v oblak, v naju pa se je z vso silo zakajal skoraj orkanski veter. Zato sva hitro pospravila robo in se odpravila v dolino. Vmes so se oblaki sem in tja toliko razkadili, da sva lahko uživala v razgledih na okoliške stene in vršace. Čez steno sva sestopala kar previdno, naprej pa skoraj tekla. Čeprav je dan dolg, a ne.

Pa še to … Prvič sem plezal tako malo opremljeno smer te dolžine in težavnosti. Tako da je bil to tudi zame ognjeni krst. Aja … in vse fotke so od Vesne. Moj telefon je počival v avtu. Lajt end kvazi fast pa to. Nima veze s pozabljivostjo.

Dan državnosti (za neuke: 25. junij). Foška, Jordi (AO Internešnl), Vanč, jaz, Vršič. Ploha, megla. Več od tega samo optimizma. Razmere preslabe za severno steno. Usoda pri žrebu združi Foško in Jordija (Vidova) in naju z Vančem (Violinca). Primož pod steno, čelada v avtu. Kdor nima v glavi, dvakrat švica. Obe smerci lepi, mi pa dobri. Kratka ploha na vrhu. Na sestopu psihoterapija. V Erjavčevi koči pivo in hrana. Beseda dneva – pussy grain (a.k.a. ješprenj (zrno)). Morda vam kdaj pride prav.

Sobotni dopoldan nekaj dni kasneje. Ista zasedba, zasvingane naveze. Na poti v Repov kot nas žgeta sonce in strmina. In toča besed.

SONČEK (VI+/V, 200 m). Ko se z Jordijem pripravljava na vstop v smer, plezalec v prvi navezi pade. Pada dolgo (tako dolgo, da vmes trikrat reče pizda). Vse je v redu, tip deluje čisto miren, nadaljuje v Sobotno. Klobuk dol. Padec še naju malo pretrese. Ampak sedaj veva, da klin zdrži. Jordi na videz precej lahkotno prepleza prvo šestico. Čeprav raztežaj slovi po slabem varovanju, Jordi vseeno namesti kar nekaj dobrih metuljev. Meni je bilo tudi kot drugemu težko. Skala sicer vrhunska. V naslednjih dveh raztežajih se kaj tudi zamaje, ni pa težko. Ključni raztežaj spet vodi Jordi. Varovanja je tam več, tudi metulji gredo lepo v poč. Skala spet odlična. Meni se je zdela plata v prvem raztežaju težja. Še dva raztežaja precej lahke petice po dobri skali. Na polici se srečamo z Vančem in Foško. Izstopiva po kaminu in zadnjem raztežaju Sobotne.

O HUMAR – ŠKARJI se že vse ve. Sta bila pa tudi Vanč in Foška priči padcu plezalca iz naveze pred njima, ki je nekoliko zašla iz smeri. Nekaj udarcev, nekaj krvi. Fanta se spustita ob vrvi in sama sestopita. Po znanih informacijah brez resnejših posledic. Hvala bogu!

Malica na zelenih livadah. Opojno dišeče murke. Muce – pikantne, mlečne, pol-pol, mijauuuuuu. Krohot.

Sobotni popoldan isti dan. Vanč nas prepriča še za SIVO UPANJE (VI-/V,II, 220 m) v vršnem delu zahodnega vrha Planjave. Jaz sem se vdal, ker sem se poistovetil z imenom. Seveda spet zasvingamo. In uprizorimo bliskovit napad. Kot prva Vanč in Jordi, za njima midva s Foško. V smeri zares plezaš samo dva raztežaja, ki sta zgledno gosto navrtana. Svedrovci morda malo ubogi. Sta pa oba raztežaja čudovita. Prvi – plata z radiatorji, drugi – čudovita poč z začinjenim platastim vstopom.

Zahodni vrh Planjave, selfi, greben, vzhodni vrh. Razgledi. Veter. Dolg sestop. Kozorogi. Melišče. Mrak. Tema. Roj kresničk za pravljičen konec ture. Namig: v Kamniku je za Molovo črpalko lokal, kjer tudi po deseti uri postrežejo z odmrznjenimi picami (morda vam kdaj pride prav).

Sva se v petek zvečer pred Vodnikovim domom sama pred sabo hvalila, jaz in Vesna Meden, da orientacijo pa kar imava. In sva na sobotno jutro prešerno sestopala pod ostenjem Tosca. In, sva pač tako menila, že tudi VDV-ja. In sva z odličnim nosom vdevala prečke in zajede, pa čeprav ne čisto po skici in nekam nenavadno težke. In sva povprašala vzporedno plezajoča Avstrijca, kaj plezata. In sta povedala, da DKV. In se je lastna hvala pod mizo povaljala. In midva rekla – »o, pizda, kera debila!« In sva dobro založena s skicami potegnila ven dr. Ažmana. In po še eni strmini ravno na sredini stene priprečila do DKV-ja. In potegnila še to skico. In težav z orientacijo nič več imela. Skratka, dober in prav poučen plezalni dan!

Z Vančem sva šla v soboto v Hudičev steber poravnavat stare račune izpred treh let. Zarana sva dostopala preveč ležerno, zato smo se na vstopu znašle tri naveze naenkrat, tudi Gres in Borat. Vstopila sva prva, a bolj ko sva se trudila, da bi pospešila, bolj sva mečkala. Gres in Borat sta slednjič obupala s čakanjem, za kar se iskreno opravičujeva! V nadaljevanju še vedno nisva bila vzor hitrosti, je pa vseeno bolje steklo, tudi raztežaji lažjega sveta niso bili tako zelo podrti, kot sem imel v spominu. Na vrhu glave sva si vzela odmor za malico, spustila hitrejšo navezo naprej, malo premlela okoliščine in se lotila še zgornjega dela. Zajeda-bližnjica je fantastična, tudi v kaminih je skala odlična in stopi na pravih mestih, z orientacijo nisva imela več težav in naposled izplezala v čudovitem večernem soncu. Hitra sva zaradi pozne ure postala šele na sestopu, čelka je zagorela malo po prečenju snežišča. Brez pivca za nagrado seveda ni šlo. In še lekcija, ki nama jo je dal hudič: bo treba zvišati hitrost ali pa plezati krajše smeri. Nekako nama za letos bolj diši to drugo!