Za ponedeljek sva se z Davidom menila za plezarijo. Odločil se je za Centralno v Babi in meni je bilo fajn, ker je to ena od smeri na mojem spisku želja. Jutro je bilo hladno, tako da je bil dostop do smeri prijetno svež. David je bil malo neprespan po plezariji, ki sta jo z Nejcem opravila dan prej, pri meni pa je bila na delu moja psiha in dvom, če bom to smer zmogla.

Prvi kaminček sva zlezla nenavezana, pri prvem svedrovcu pa je David odredil sidrišče. “Čakaj, a tja gor?” je bilo moje vprašanje pod prvo plato. Gladko, strmo in nikjer za prijet. Se mi zdi, da sem rabila nekaj minut po Davidovem “varujem!”, da sem odrinila za njim.

Pa je kar šlo. Ni bilo ravno olimpijsko, vsaj z moje strani, David je pa samo šibal in večino časa plezal naprej. Platke, pa platke... Vmes naju je obiskal še lokalni gams, ki je prišel pogledat, kaj se ljudje spet gremo. Na koncu dolgega kamin naju je dohitela naveza, ki nama je sledila. Po moji manjši krizi v IV+ platki, sva ju spustila naprej in tako sva imela družbo do vrha. In ko sva mislila, da ni več platk, sta bili na koncu še dve. Potem pa en lep raz in za konec prečka v levo, še malo ruševja in po petih urah sva bila zunaj. Sledil je še sestop po ferati do Kranjske koče na Vadnah, ki je bil zame še en izziv, tako da se je pivo/radler na koči prav prileglo. Hvala Davidu za veliko mero potrpežljivosti. Spust po Lovski do avta je bil tako “mala mal'ca”.

Smer je res uživaška, sploh potem, ko ugotoviš, kako se lotiti platk, skala pa kompaktna kot v Dolomitih. Še vreme se je držalo in ker smer večinoma poteka v senci, so bile tudi temperature zelo prijetne za plezarijo. Res je bil super dan.

Davida sem že nekaj časa “fehtarila”, če me pelje v eno 300 metrsko smer, kamorkoli, samo, da bo lepa. Prvo lepo nedeljo v oktobru je napočil dan D. Jutranja vožnja do Logarske doline, od tam proti Okrešlju in naprej proti vstopu v, za nas tri tečajnike, prvo 350 metrsko smer, Vzhodno smer v Mali Rinki (IV/III). David, Slavc in Martin so bili kaj hitro pri vstopu v smer, s Teo pa sva tudi kmalu prisopihali za moškim delom ekipe.

Dan je bil lep in hladen, skala pa mrzla, da smo vsake toliko s sapo greli prste na rokah. Pa se nismo pritoževali. Med plezanjem se nam je čas ustavil in res je bila to prava uživancija. Smer je precej nabita s klini in sidrišči in lahko sledljiva. Obljubljenega sončka je bilo bolj malo, razgledi pa za prstke obliznit, jesenske barve v dolini, mogočne stene okoli nas... Je pa bilo v zgornjem delu smeri precej kamnitih projektilov, ki so se z vrha smeri prožili sami od sebe in žvižgali mimo nas.

Na vrhu obvezna fotka in potem eni hitro, drugi pa bolj počasi, v dolino. Vzhodna smer v Mali Rinki je lepa, s tako fajn ekipo pa še lepša.