Za ponedeljek sva se z Davidom menila za plezarijo. Odločil se je za Centralno v Babi in meni je bilo fajn, ker je to ena od smeri na mojem spisku želja. Jutro je bilo hladno, tako da je bil dostop do smeri prijetno svež. David je bil malo neprespan po plezariji, ki sta jo z Nejcem opravila dan prej, pri meni pa je bila na delu moja psiha in dvom, če bom to smer zmogla.

Prvi kaminček sva zlezla nenavezana, pri prvem svedrovcu pa je David odredil sidrišče. “Čakaj, a tja gor?” je bilo moje vprašanje pod prvo plato. Gladko, strmo in nikjer za prijet. Se mi zdi, da sem rabila nekaj minut po Davidovem “varujem!”, da sem odrinila za njim.

Pa je kar šlo. Ni bilo ravno olimpijsko, vsaj z moje strani, David je pa samo šibal in večino časa plezal naprej. Platke, pa platke... Vmes naju je obiskal še lokalni gams, ki je prišel pogledat, kaj se ljudje spet gremo. Na koncu dolgega kamin naju je dohitela naveza, ki nama je sledila. Po moji manjši krizi v IV+ platki, sva ju spustila naprej in tako sva imela družbo do vrha. In ko sva mislila, da ni več platk, sta bili na koncu še dve. Potem pa en lep raz in za konec prečka v levo, še malo ruševja in po petih urah sva bila zunaj. Sledil je še sestop po ferati do Kranjske koče na Vadnah, ki je bil zame še en izziv, tako da se je pivo/radler na koči prav prileglo. Hvala Davidu za veliko mero potrpežljivosti. Spust po Lovski do avta je bil tako “mala mal'ca”.

Smer je res uživaška, sploh potem, ko ugotoviš, kako se lotiti platk, skala pa kompaktna kot v Dolomitih. Še vreme se je držalo in ker smer večinoma poteka v senci, so bile tudi temperature zelo prijetne za plezarijo. Res je bil super dan.