Kaj se dogaja

V soboto sva z Žiletom plezala nad Vršičem v NŠGju. Plezala sva Kranjsko poč. Dostop je bil tokrat razred zase. Od avta pa do pod smeri sva potrebovala 3h. Najprej malo peš potem del poti z vršiško gondolo (beri: zetor s kiblo) od koče na gozdu pa na smučeh do vrha. Plezarija je bla lušna v precej slabih razmerah. Sestopila sva z spusti po smeri in odsmučala v dolino z daljšim postankom pri Tonki :).

Včeraj sva se s Hrenovko podala po sledeh divjadi okrog Kotečnika. Nos, bobki in stezosledska žilica so naju pripeljale v Trapez. V dodobra razmočenem terenu sva opazila drobcene sledi in se nemudoma pognala za Ježkom, ki je tekal tekal a sva ga vseeno ujela tik pod vrhom stene. Bravo midva.   Po uspešni akciji sediva pod skalco, glodava banano, ko izza vogla zagledava rožičke. Spogledava se, a je to tisto kar mislim, da je, nama roji po glavi. Gams prefrigani pa jo ureže po strmih policah proti vrhu Trapeza, jaz pa ne bodi ga len, takoj za njim. Poganjam se za njim, a me tik pred robom užene v gamsji rog in pod nosom sem se obrisal za tako željeno trofejo. Mali predrznež je imel dobrih 7…

Pa sem ga le dočakal. Sonce namreč. V tretjem letošnjem obisku slovenskih gora me je celotno pot, ma kaj grelo, kuhalo sonce. Družinski izlet na Pokljuko sem izkoristil za malo gorniške rekreacije in jo s turnimi smučmi mahnil na Viševnik. Gneča je bila nekako lajt motiv mojega izleta, a imel sem srečo, da sem na vrhu stal povsem sam in doživel tisti nekaj minutni mir, ki ga najraje najdem v hribih. Razmere so bile za razglede super, za smuko pa je bilo precej južno, a vseeno dovolj dobro, da sem užival tudi v tem elementu. Malo sem si kriv tudi sam, saj sem z Rudnega polja štartal šele ob 11ih. Naslednjič upam na sonce in mraz :).

Tako, poskusno-testna verzija akcije "ŽelezniCAR/KA meseca" je mimo in imamo zmagovalca. Ciljno črto je prepričljivo prvi prečkal Dalenjc z Belimi sanjami. Vodstvo akcije mu čestita, gresta mu večna čast in slava ter prvi, virtualni klin (plosk, plosk, plosk, plosk).     Prispevek si lahko še enkrat preberete tukaj: BELE SANJE.   Zdaj pa smo že debelo v februarju, sneg v debelih kosmih pada z neba in zdaj gre zares. Pridno objavljajte svoje podvige, pravi, trdi, hladni, železni klin namreč nestrpno čaka na novega lastnika oz. lastnico :).    Spremljajte forum, ko bomo v začetku marca izbirali Železnega carja oz. carico za mesec februar!

V soboto smo se v močno okleščeni zasedbi odpravili plezat Peščeni raz na Okrešelj. Štartali smo zgodaj kot se za tako turo spodobi. Na vstopu pa manjše presenečenje - gužva :). Večina jih je štartala precej visoko po rampi na raz. Mi smo se držali originala in imeli spodnji del samo zase. V celotni smeri so razmere odlične, le na vršnjem delu je sonce rahlo omehčalo podlago. Vsi trije smo uživali v lepem vremenu in krasni plezariji kasneje pa še v pojedini pustnih krofov!!

Sončnega in hladnega ponedeljka, 18.1, sva se z Mihičem odpravila na družinski izlet na Vršič. Plan je bil Kalibracija, pa razmere niso bile kaj prida in sva rekla da greva po kaminu poleg, dokler bo pač šlo. In je šlo do konca. Ker se je na vrhu že delala tema, sva abzajlala po smeri. Smer ni nikjer zabeležena, sva pa v tretjem raztežaju našla staro gurtno, drugih sledi predhodnikov ni bilo. Družinski izlet se sedaj piše z veliko. Plezala sva Miha Močnik in Neli Penič; Mala Mojstrovka, smer Družinski izlet III/3, M, 200m, 6h. Dostop: je enak kot pri smeri Kalibracija; kot za smer Biljard in še nekaj minut dalje po stezi mimo večjega kamina do markantnega kota – kamina. Smer vstopi na…

Skladno s sončno napovedjo sem se podal na Malo Mojstrovko. Prvič sem se v brege podal sam in tam preživel intenzivno dopoldne v nakloninah Butinarjeve grape in Male Mojstrovke. Razmere v grapi so bile še kar OK. Oba skoka pridno kopnita, tam je potrebno malo popraskat in pikat po pomrznjenih travah. Na vrhu Mojstrovke je bilo prilično kopno. Veter tudi tokrat ni razočaral. Skratka... Luštno je bilo. Še se bom kdaj sam opravil v breg.

Minulo nedeljo (24.01.) sva s Tedijem lezla v steni Vrh polic v Možnici in splezala smer Bele sanje. Smer so prvi plezali člani našega odseka Bojan Počkar, Bojan Pograjc in Nejc Škof že davnega leta 1986 in jo ocenili z VI/V+, 85°/65°, 740 m. Za tiste čase je bila to res prava zimska smer in to še vedno ostaja, pa čeprav so jo nekateri s solo vzponi kar nekako razvrednotili.   V smeri sva imela zelo dobre razmere. Navezala sva se samo v zadnji tretjini smeri in po dveh raztrežajih delikatne plezarije po ploščah klože in zadnjem cugu z res top snegom, po petih urah izplezala na vrh. Vendar pa v teh koncih vrh smeri dobesedno pomeni pol poti, sestop v Bovec se kar vleče :).