Kaj se dogaja

Na novega leta dan smo s celine spet zavili proti mediteranu in pristali v Črnem kalu. Gužve ni bilo, v sivem skalovju je le nekaj navez pretegovalo svoje ude, sonce in veter pa sta poskrbela za odlične plezalne razmere. Glede na formo, ki je ni, in glede na mojo tehniko, ki je tudi ni, je samo en polet v smeri precej dober rezultat . Aja, pa vse najbulše v srečni številki 13 .

Danes smo se Tedijevi, pa Borut pa jst zapeljali v VIpavo na lekcijo travmiranja v platah . Sunce je žgalu, travme so bile številne, mi pa vztrajni. Za popolni konec dneva smo še malo matrali balco na fuzbalskem igrišču, kjer nam je Lovrič pokazal nekaj for. Mogoče bi morali zamenjati šport, ker nam gre brcanje bolj od nog kot plezanje .        

Pred kratkim smo se tečajniki Polona,Dejan in Viktor, pod budnim očeson pripravnika Braneta ter kolega Lovrenca, odpravili na enega izmed naših Grintovcev. Po začetnem preklinjanju v blatu smo kmalu zagazili v novo zapadli sneg-čista uživancija. Zaradi novozapadlega snega je naš vodnik Brane imel na grebenu nekaj težav s pravilno linijo,vendar nas je s svojo izkušenostjo hitro pripeljal na vrh. Čakal nas je še malce neroden sestop po gozdu(zaradi odjuge),vendar pa je tura kot celota odlično uspela.            

Viktorjev Viki poroča, da so tudi tečajniki frikali na obali. Njegova pripoved gre pa takole: "Tudi tečajniki smo frikali v Črnem Kalu. Pričakala sta nas megla in spolzka skala, a ko smo začeli razmišljati o sadni kupi v Piranu se je hitro pokazalo sonce in plezarije željni tečajniki smo hitro naskočili skalo. Plezarija je bila nato boljša, problem smo imeli le z začetnim detajlom v smeri Piranha . Seboj smo imeli tudi sendvič za tovariša, ki pa ga je pojedel Kajin psiček, ki nam je delal družbo pod skalco (ali rečeno drugače, se nam je motal pod nogami) . Sledila je še analiza v bližnji oštariji in tako smo uspešno zaključili tečajniško frikarijo.          

Danes sva šla z Rambotom napenjat mišice v Črni kal. Začelo se je obetavno, končalo pa bolj klavrno . Jutranja ranost je prinesla oblake in oblačnost, ki je oblačna sama po sebi kot taka. Ampak to bi še šlo. Sredi dneva pa je na sceno stopila mediteranska megla, ki se je uspela dvignit iznad morja in v svoj objem in pršenje zajela plezališče . Nekaj smo se še matrali, ko pa so tačke začele zdrsovati na ljigavi skalundri, smo stisnili rep med noge in jo podurhali domov . Srečala sva še Ščuketa in Tjašo.        

Včeraj zvečer sva s Kruhom lezla Teranovo, ki je fajn naštimana . V smeri sva našla leteči pršič, ki pada za vrat, en kos lune, nekaj vetra, mal mraza, vsa sidrišča, golo skalo, nekaj ledu, betonskega snega in požleda . Fajn sva se imela in fajn je bit spet v hribih. Aja, pa Kruh tokrat ni izgubil nobene rokavice. V bistvu ni izgubil nobene stvari .        

Včeraj smo napravli en kos skupne ture za Savo in sicer smo praskali po skali, predvsem pa se navili ko mlade opičke . Rambo, Eva, Stari, Neli, Metek, Petra pa jst smo popoldne preživeli ob preprijemanju cepinov, zatikanju v špranje in praskanju po odurni mokri skali. Na začetku so bili obrazi malce bolj kisli, ampak so se kasneje razvedrili in šele tema nas je pragnala na pivo. Seveda ga nismo mogli držat v rokah, zato so ble slamce iskana roba . Baje da bomo še šli. Enkrat.          

Kam naj gremo za novembrske praznike, se nam je porajalo v mislih. Ker je bila napoved za Dalmacijo lepša kakor drugje, sta se dva avtomobila že odpeljala do Omiša in tako smo jim sledili tudi mi. V četrtek v zgodnjih urah smo se odpravili proti Hrvaški. Oziroma bila je želja se odpeljati v zgodnjih urah, ampak ker smo se pakirali uro in pol, da smo spravili robo petih oseb (Lovro, Domen, Kaja, Neli, Petra) v Kajino Škodo se je sonce že dvignilo izza obzorja. Poleg nas se je peljal še Bobi/Mihajlo - pes. Z vmesnimi postanki smo po dobrih sedmih urah prispeli do kampa, hitro postavili dva šotora, nekaj pojedli in se odpeljali do bližnjega plezališča (Planovo middle), kjer smo ostali do…