Jesen 2021: Ej, kaj pa če nam Gruzijo zaprejo in ne bomo mogl it tja smučat :)

Meh, pol gremo pa v Črno goro :)

Zima 2023: In smo šli :)

Končno je prišel čas, da še jaz raztegnem prste po tipkovnici in se razpišem o naših dogodivščinah (juhu prvi članek za AoŽ) - spletni urednik pa tak :)

V četrtek popoldan prevzamem kombi in ko ga vidim, se v hipu razblinijo vsi strahovi – dovolj bo velik. Napolnimo ga z robo in opravim se proti domu. Vendar v petek zjutraj budilka zazvoni sredi noči – nima veze, gremo. V Ljubljani na zbirnem mestu naložim šest bolj ali manj zaspanih osebkov, ki ne kažejo navdušenja nad zgodnjo uro odhoda. Jaz pa se ne sekiram in po-po-poženem mašino proti Beogradu. Slavonska avtocesta se ponoči vleče kot jara kača in ko se je začelo daniti, je Urošev »A te zamenjam«, sedel ko hladno pivo po turi sredi poletja. V Beogradu poberemo gastrabajterja Jerča, ki je priletel iz Njemačke, potem pa nadaljujemo proti Kolašinu. Po obvezni rakiji dobrodošlice se namestimo v apartmaju. Umiramo od smeha, ko nam lastnik razlaga, kako bo naredil kopije naših dokumentov… Klik, Klik, one minute, I copy, Klik Klik… še minuto nazaj smo se pogovarjali v srbohrvaščini… :)  Pijača, dve, tri in karaoke bar za nekatere, druge pa je poklicala postelja, saj je bil manko spanca prevelik. Ponoči začne snežiti, zato naslednji dan izkoristimo na smučišču. Smučamo ob obilnem sneženju, vetru, snegu in soncu. Ni da dni. Prefuramo pa vse planke, kar jih je bilo :) Popoldan pa se nabašemo v kombi in se odpravimo v mesto Plav, kjer smo dogovorjeni za prevoz na planino. Po poti ugotovimo, da črnogorska policija ustavi Slovence samo zato, da te vpraša »Jel ste dobro« in »Lance imate:)«. Kljub sneženju prispemo v Plav, od koder se z dvema 4x4 terencema (in Golfom 3) odpravimo na planino Babino polje. Ko nas mojster opomni, da »Kod moje kuče nema telefona«, hitro izkoristimo zadnje trenutke za javljanje v civilizacijo. Prispemo v prijetno segreto kućo, ki nam jo je lastnik zagrel (baje je povabil 3 prijatelje, pili so rakijo in dajali drva na ogenj). Samo za nas :) Spoznamo sosede, ki so po naključju iz Ao Matica. Hudo nam ne bo. 

Uspešno že prvi dan prevzamemo črnogorske navade. Budilka:) Kaj je to. Iz postelje se skotalimo pozno, v miru zajtrkujemo in počasi odgazimo proti jezeru Hrid. A ko se pot odcepi navzdol, ugotovimo, da se nam nazaj ne bo dalo in da gremo rajše na vrh Malega Hrida(2081m) poiskat kako lepo linijo. Jerč zažene ratrak in kmalu najdemo prečudovite planke sredi gozda. Z vrha se uživaško spustimo po svežem powderju v dolino. Na poti navzdol srečamo sosede. In to v naši špuri. Na hitro podebatiramo, ampak užitek v spustu je prevelik, da bi se predolgo zadržali. Prehitro prismučamo do koče. S smučmi se pripeljemo do vhodnih vrat. Potem pa večerna klasika, pijača, hrana (hvala dekleta :)) in družabne igre. Enim bolj, drugim manj ljube :) 

Naslednji dan smo že profiči. Spimo še dlje in se odpravimo še pozneje. Naš cilj izberemo na Fatmapu v stilu tamle bi šlo in ne bi smelo biti plazovito. Izberemo Ravno Brdo(2243m) in do vrha gre hitro, še hitrejši pa je bil obrat, saj je na vrhu pihal močan veter. Ta je bil, poleg temperatur pod -15 naša stalnica vse dni na Babinem polju. Ob spustu pa naletimo na vse možne razmere, led, trd zbit sneg, powder, predirajoče klože, ni da ni. Zvečer … nič novega. Pijača, hrana, družabne igre in obilo smeha :)

Prebudimo se v tretji dan v naši Kućici. Ko pravi Črnogorci po 9 uri :) Tokrat bo naš cilj Mali Starac(2061m). Vrh ponovno izberemo s pomočjo Fatmapa. Vzpon mine hitro, par obratov in smo na grebenu. Prvotni plan, da gremo samo do grebena, hitro spremenimo, ko vidimo čudovite planke svežega nezvoženega snega. Tega se preprosto ne sme spustiti. Jerč zažene svoj ratrak in potegne špuro proti vrhu. Vmes naredimo prerez snežne odeje, ki nam da vedeti, da plazovne razmere niso idealne. Nekaj metrov naprej se ustavimo in snamemo kože. Nekaj časa uživamo na soncu in končno v (skoraj) brezvetrju. Po svežem powderju nasmejani in vriskajoči odsmučamo nazaj na greben. Uroš začne navijati, da še enkrat odrinemo proti vrhu. Ni treba dvakrat reči … Klik Klik so kože spet na smučeh, mi pa sopihamo v klanec. Kmalu sledi obrat in ponoven spust po neskončnih zaplatah svežega snega nazaj na greben. Od tam naprej se razmere povsem spremenijo. Čaka nas kložasti sneg, vendar nam to razpoloženja ne more več pokvariti. Zvečer klasika. Pojemo vse kar imamo. Hrane smo imeli ravno dovolj. Sej mamo še toaste, je laž, ki si jo vseskozi ponavljamo. Le da so toasti skrivaj izginjali preko noči :) Nočna lakota je huda stvar.

Naslednje jutro spakiramo in počakamo na Alja, s katerim smo dogovorjeni za prevoz opreme. Naložimo opremo in po cesti odsmučamo v dolino. Ko snega zmanjka, naložimo smuči na prikolico, in ker so smuči dragocen kos opreme, jih je treba čuvati. Zato jih med vožnjo z Jerčem čuvava kar na prikolici. Roko na srce, boje se je peljati na prikolici kot pa zadaj v Golfu3 v pancerjih z dvema kolegoma moje višine:) 

Preden se odpravimo, se založimo z domačim sirom, v pokušino dobimo tudi domač jogurt. To je to. Več si ne moreš želet. 

Gremo naprej, Žabljak nas čaka. Pridemo do zaprte ceste in ugotovimo, da bo obvoza za par ur vožnje. Obvezen postanek za založitev z roadtrip opremo (grizki in piva in čokolade) in že nadaljujemo. V Žabljak prispemo zvečer in kaj hitro končamo v Dvorištu. V gostilni, kjer ni drugih gostov, konobar Goran hitro začne naštevati, kaj mogoče še lahko dobimo za pojest … Vse ima, ampak ni pa čist siguren, kaj. Po telefonu pokliče kuharico, ki kaj hitro pride in nam pripravi hrano. Ugotovi da ima samo golaž in 2 sarmi. Ni problema, vse bomo :) Uživamo v odlični hrani, večer pa se hitro spremeni v prijetno druženje ob odlični lokalni glasbi in plesu.

Naslednji dan izkoristimo za smučanje na oziroma bolj ob smučišču. Smučišče Šavin kuk v Žabljaku nam ponudi odlične Free-ride razmere. Poskusi osvojitve kakega cilja s turnimi smučmi se končajo zaradi neustreznih razmer (led in spihani grebeni). Zvečer gre pol ekipe v savno in na večerjo, druga polovica pa v Dvorište, ker se sklenejo nova prijateljstva. Filane paprike so zakon!

Zadnji dan se na turo odpravimo s Srbi, ki smo jih spoznali v Dvorištu - valda kje pa drugje :) Za cilj izberemo okolico gore Šljeme, Karatina in Jerč pa se še enkrat odpravita na smučišče.

Prvi del poti opravimo skupaj, potem pa se razidemo, saj Aož ekipa drži soliden tempo. Ampak kaj nam to pomaga. Fantje zarinemo v led, medtem ko dekleti sledita čudoviti grapici. Ko pridemo do vrha našega grebena, vidimo, da je bila odločitev o grapi boljša (bravo dekleti :)), zato se tudi mi odpravimo v njuno smer. Odsmučamo navzdol in dekleti ujamemo na malo bolj zoprnem ledenem delu. Hitro smo na koncu našega vzpona, pod steno. Sledi še zadnje uživanje na soncu in spust v dolino. Ker nam pot ob spustu preseka hrib, se povzpnemo še nanj in z njega smučamo v dolino. Po poti nazaj ujamemo naše kolege, s katerimi smo se odpravili na turo. Počakamo naš skibus in se odpravimo v apartma in ujamemo še zadnje sončne žarke na terasi. Spravimo se na večerjo in dan zaključimo … V Dvorištu. Normalno! 

Naslednje jutro si na hitro ogledamo še zamrznjeno Crno jezero v Žabljaku in se odpravimo proti Mostarju in Splitu kjer prespimo. Primož, Jan in Matej se zjutraj namočijo še v morju, potem pa po-po-poženemo mašino proti Ljubljani.

Črna gora in predvsem ljudje, ki smo jih srečali na poti ... Hvala in se še vidimo. Pozimi in poleti :)

V Črni gori smo uživali: Barbi, Katarina, Neža, Primož, Jan, Matej, Uroš in moja malenkost :)