Z Dinotom se končno uskladiva in čas je za turo, dolgo seveda, drugače ne znava. Ob 4h štart iz Ljubljane. Zunaj je frišnih -10°C in na parkirišču se strinjava, da lahko še par minut zadremava. Ko se zbrihtam je že svetlo in čas je, da se lotiva dostopa. Dobri dve uri dostopava po različno predelanem snegu in se sprašujeva kako bo v grapi. Začneva nenavezana, nato pa se na mojo željo naveževa za nekaj metrov. Naprej gre tekoče ko škripavčku, da kar vriskava. Grapa zavije desno, kjer se uživancija nadaljuje. Vmes nekaj gibov bolj pokonci, vendar gre brez problema čez z nekaj tisoč kristalčki snega, k se nama posuvajo v obraz. Sledi čudovito pikanje tudi po tršem snegu in ledu, da meča že lepo pečejo. Nadaljujeva po očitni grapi do zadnjih cca. 50m, kjer se sprva močno ugreza zaradi nepredelanega snega, naravnost gor pa tudi zgleda slabše pokrito z ledom. Odločiva se za obvoz bolj po levi. Nepredelana prečka in Dino se odloči za kar hitro linijo navzgor. Mogoče bi bilo lažje če bi vztrajala še bolj levo. Dino premaga težji del in že ureja štant, da me povaruje, saj je za njim ostala bolj gola skala in zmrznjena trava, kar pa ni moje najljubše področje. Na grebenu Krnčice zapiha severnik, ki naju spremlja do vrha, zato pohitiva kolikor se da. Še po grebenu kjer mraz ne popušča in meča kričijo. Tu se ponudi tudi možnost uporabe lednih vijakov in klinov. Ko zaslišim Dinota vriskat vem, da je na soncu in kmalu lovim sapo na vrhu Krna. Občudujem razglede, Dino pa premražen, ker mu je razparalo gamašo na čevlju, sestopa proti koči. Malicanje in mrtinčkanje na soncu nama gre dobro od rok. Sestop je še kar neugoden saj se podlaga ves čas spreminja in naju vsrkava do kolen ali kolka. Drživa se markirane poti v Drežnico. Ujame naju eden lepših zahodov, ki naju vsaj malo zamoti pri takšnem sestopanju. V gozdu se spuščam kar po tazadni, Dino pa preklinja, ker ima čevelj odprt že do nogavic. Zaključiva v najinem stilu, s čelkami. Še pica, multisola in nekaj 100 tisoč ovinkov in se primajeva domov.