03 julij 2020, 13: 48

Se ga v Virensovi Izpostavljeno

Napisal

Vreme nam je v teh dneh malo križalo plane, a vseeno smo se 2. 7. odločiti, da probamo s plezanjem. Tako je že dalj časa ogledana Virensova smer v Koglu končno prišla na vrsto. Zgodaj se odpeljemo do izhodišča, po poti pa za srečo z vremenom naredimo še nekaj krogov v krožišču, ki je postalo že naša »tradicija«. Po navezah še enkrat preverimo opremo, se natovorimo in že smo v borbi z dostopom. Sveže jutro in topli sončni žarki nam dolivajo energijo. Po poti rešujemo še nekaj problemov z žulji (če ne drugače je dober izgovor za počitek ?), švic nam že kaplja, stene pa še kar noče biti. Željni plezanja nadaljujemo in kmalu nam bližina mogočne stene vlije še nekaj moči in tako smo pred vstopom v izbrano smer. Fantovska naveza si privošči še malo čokolade s prekmursko šunko, dekleti pa se potešiva z jabolki (kumara bo pa na vrhu za nagrado :D). Še malo sončne kreme, ker nas že lepo greje sonce, pogovor ob skici in fanta sta že v steni. Spodbudni začetek smeri in štirje ogromni nasmeški v objemu skal, daleč naokoli pa samo lepi razgledi. Že na prvem štantu imam občutek, da sem v čebelnjaku, saj me obletava ne malo čebel. Naslednja dva cuga nista bila nič posebnega, razen precej krušljive skale na določenih predelih. Nika ves čas malo poizveduje kakšno je stanje v nadaljevanju. Nekaj dilem glede smeri, na koncu ugotovimo, da ima smer več variant. Obe navezi se odločita za isto in tako pridemo do detajla smeri. Fanta tekoče čez, jaz pa malo zmedeno opazujem Niko, ki se vedno bolj pomika proti previsu. Nika tole nebo šlo, prosim ne tm, res ne. Uh, na srečo je res odvila, od zgoraj pa slišim le: »To je najlepši cug dans!«. No pa grem pogledat če je res tako luštn. Vse se mi zdi, da malo visi, skala pa je končno kompaktna. Adrenalin že dela, roki in nogi tudi, samo še dihat pozabim. »No pa spravi se že čez ta buhtel lejo« si rečem in zatem se mi na štantu nasmiha soplezalka. Obe se strinjava, da ni najlažji a vseeno najlepši del smeri. Še kratek cug in že prisedeva k Tilnu in Dinotu kjer veseli malo poklepetamo o smeri in planu sestopa. V razgledu lahko uživamo le z veliko domišljije, saj smo se tekom smeri znašli sredi oblakov. Hitro se strinjamo, da bomo sestopili kar po isti poti, torej nas čaka abzajl. Spusti nam grejo tekoče in hitro se bližamo koncu, malo pa nas preganja tudi vreme in lačni trebuhi. Pospravimo še zadnje kose opreme in začutimo prve kaplje. Bejžmo, ne kaže, da bomo ostali suhi. Že čez par minut je na nas bolj malo suhega. No pa nam spet teče po obrazu in kaplja z nosu, tokrat namesto švica, dež spira sončno kremo. Nekaj besed in odštevanje ovinkov nam krajšajo razmočeno zavito pot. Več kot zadovoljni in nasmejani ob avtu kujemo nove načrte in se polni novih doživetij skupaj vrnemo domov.

Nazadnje urejano na 03 julij 2020, 13: 11
Prijavite se za komentiranje
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si