Prejšnji ponedeljek sva z Matejčkom izbrala za plezanje smeri Bučar - Kristan v Malem Oltarju in nadaljevanje po grebenu na Veliki Oltar, Visoki Rokav in Škrlatico. V nedeljo sva tako prespala na Gorenjskem, zjutraj zarana, ko je dan še spal, pa sva že sopihala proti bivaku za Akom. Dan naju je ujel na začetku poti proti Trem macesnom in steno sva imela na dlani. Dostop do smeri brani veliko snežišče, zato so bile dereze in cepin kar dobrodošli. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva v treh urah in pol dosegla votlino na vstopu in se počasi napravila. Že prvi metri smeri postrežejo z odlično skalo, ki navdušuje vse do vrha. Začela sva nenavezana in s pomočjo res dober skale sva vrv razvila šele na spustu z Malega Oltarja, dobro uro kasneje. Tudi vzpon na vmesni špic in Veliki Oltar je minil v dobri skali in lahkem poplezavanju. Do tu sva z Malega Oltarja potrebovala slabi 2 uri. Vreme je bilo dobro in kljub občasnim sunkom vetra, je bilo plezanje prijetno, zato sva se odločila za nadaljevanje proti Visokemu Rokavu. Z iskanjem prehodov in pohajkovanjem do vrha sva potrebovala še eno uro in pol. Tam sva malo posedela in se pripravila na zadnji del grebena, ki je tudi na pogled obetal nekaj več težav, saj se tukaj skala zares spremeni v tisto tipično martuljško rdečo kamenino :). Najprej sva previdno iskala prehode pod Financarji ter naprej pod grebenom vse do mesta, kjer sva zavila na prvi stolp. Z njega sva se spustila po vrvi in naprej iskaje prehodov čez drugi in vse do tretjega stolpa, kjer je bilo konec slabe skale in sva prešla na pobočja Škrlatice. Vmes sva splezala še en nemarno neroden kamin, ki naju je pripeljal do sidrišča za spust, s katerega sva se spustila po istem kaminu nazaj do njegovega vznožja. Ni bil pravi kamin :). Ja, tudi naravni prehod te včasih pripelje v slepo ulico :). To je bila tudi edina orientacijska zagata oz. primer, ko sva zašla z idealne poti. Poplezavanje proti vrhu Škrlatice je spet lahkotno, v dobri skali in človek se kar spočije. Tik pod vrhom pa naju polica pelje daleč v levo, skoraj do križa na vrhu, ki sva ga dosegla po slabih 5 urah. Ta del je bil psihično najbolj naporen in časovno tudi najbolj zamuden. Res je bilo veliko grušča in slabe skale, vmes sva morala prečiti še nekaj strmih snežišč v grapah, kjer je cepin zopet priskočil na pomoč :). Sestop v Vrata je bil pravi balzam in po 15 urah in pol sva si privoščila mrzlo kokakolco na terasi Aljaževega doma. Ravno sva se dobro vsedla, ko je prišla tudi taksistka Franja, ki naju je zapeljala v Gozd Martuljek. 

Kaj reči? Smer je zelo lepa, z odlično skalo in logičnimi prehodi. Nadaljevanje po grebenu pa je tudi svojevrstna dogodivščina in za prvo turo v sezoni niti ni tako slaba :).