V avgustu smo Pivar, Gezič, Rokc in jaz izkoristili okno lepega vremena ter se v petek dopoldne zapeljali proti Breuil-Cervina, da uresničimo dolgoletno željo, ki se je uspešno izmikala že kar nekaj let. Pozno popoldne prispemo v vasico, najdemo zastonj parkirišče in pašnik tik nad nami, kjer bomo udobno prenočili. Ob kuhanju večerje si spakiramo ruzake in z nočjo ležemo k počitku. Zjutraj smo med prvimi na blagajni za gondolo, a dečki še ne vedo, a bo sploh peljala ali ne. K sreči se kmalu za nami usuje bataljon mladih nadobudnih smučarjev iz doline, tako da gonodljerosi podležejo pritisku € in zaženejo mašino. Zakon! Po treh prestopanjih stopimo na sneg in se preko smučišč napotimo na ledenik. Gaz naz kmalu usmeri proti bivaku Rossi Volante in s pašnim korakom ostarelega gamsa smo v nekaj urah na bivaku. Sonce prijetno greje, tako postopamo okrog bivaka, sušimo vrvi in opremo ter jemo. Po kosilu se odpravimo na sosednji Pollux, ki ga hitro osvojimo po JZ grebenu. Ravno prav za ogrevanje in aklimatizacijo. Zgodaj popoldne smo nazaj na bivaku, kjer ubijamo čas z modrovanjem o teh in onih, jako pomembnih rečeh. 

Naslednji dan se sredi noči še majemo po snežišču proti prvemu cilju tega dne- Roccia Nera. Nekoliko zaspani in zamišljeni le udenemo pravo smer in hitro se znajdemo na vrhu. Vrnemo se malce nazaj in nadaljujemo po grebenu. Zadeva steče in vrhovi si sledijo eden za drugim. Vmes opravimo kak bolj zračen spust po vrvi, potem kak malo diagonalen, pa prečimo strma snežišča in ostre grebene ter s prvo svetlobo pridemo do skalnega dela grebea, kjer se začne pravo veselje. Skala je odlična, prehodi lepi in zračni in sploh ne vemo kdaj smo pustili za sabo "detajl" grebena. Plezamo, hodimo, slikamo, uživamo in po slabih petih urah sedimo na koncu skalnega grebena. Pred nami je le še sprehod po snegu do vrha Breithorna West ter spust nazaj do postaje gondole. Ura še ni enajst, ko stopimo s smučišča v postajo gondole, pomahamo Breithornom v slovo in se spustimo v dolino, kjer nas pričaka vročinski val. Pot čez padsko nižino mine hitro, vmes se jedilnici enega izmed postajališč borimo z rojem komarjev za prevlado, po poti kujemo nove načrte in se pozno popoldne v Ljubljani poslovimo, srečni in navdušeni nad turo. Na stara leta opažam, da mi v hribih vedno več pomeni dobra družba, kot pa težka smer. Oboje ima svoj čar, ampak sedaj, ko nisem več tako pogosto v hribih, opažam, da mi veliko več pomeni to, da se imam fajn. Da si vrv delim z ljudmi, ki imajo podoben pogled na alpinizem, kot ga imam jaz. Ki so iskreno navdušeni nad hribi. Ki so še vedno radovedni, kot mali otroci. Ki jih zanima, kaj se skriva za obzorjem in si upajo raziskovati. Zato fantje hvala za tole doživetje, energijo in navdušenje. Spomini, ki smo jih skupaj stkali bodo nekaj, kar bom vedno nosil s sabo. Fajn je bilo :)