Klara Lukek

Klara Lukek

11 februar 2023, 20: 40

Krn, Korito IV/II-III, 700m

Z Dinotom se končno uskladiva in čas je za turo, dolgo seveda, drugače ne znava. Ob 4h štart iz Ljubljane. Zunaj je frišnih -10°C in na parkirišču se strinjava, da lahko še par minut zadremava. Ko se zbrihtam je že svetlo in čas je, da se lotiva dostopa. Dobri dve uri dostopava po različno predelanem snegu in se sprašujeva kako bo v grapi. Začneva nenavezana, nato pa se na mojo željo naveževa za nekaj metrov. Naprej gre tekoče ko škripavčku, da kar vriskava. Grapa zavije desno, kjer se uživancija nadaljuje. Vmes nekaj gibov bolj pokonci, vendar gre brez problema čez z nekaj tisoč kristalčki snega, k se nama posuvajo v obraz. Sledi čudovito pikanje tudi po tršem snegu in ledu, da meča že lepo pečejo. Nadaljujeva po očitni grapi do zadnjih cca. 50m, kjer se sprva močno ugreza zaradi nepredelanega snega, naravnost gor pa tudi zgleda slabše pokrito z ledom. Odločiva se za obvoz bolj po levi. Nepredelana prečka in Dino se odloči za kar hitro linijo navzgor. Mogoče bi bilo lažje če bi vztrajala še bolj levo. Dino premaga težji del in že ureja štant, da me povaruje, saj je za njim ostala bolj gola skala in zmrznjena trava, kar pa ni moje najljubše področje. Na grebenu Krnčice zapiha severnik, ki naju spremlja do vrha, zato pohitiva kolikor se da. Še po grebenu kjer mraz ne popušča in meča kričijo. Tu se ponudi tudi možnost uporabe lednih vijakov in klinov. Ko zaslišim Dinota vriskat vem, da je na soncu in kmalu lovim sapo na vrhu Krna. Občudujem razglede, Dino pa premražen, ker mu je razparalo gamašo na čevlju, sestopa proti koči. Malicanje in mrtinčkanje na soncu nama gre dobro od rok. Sestop je še kar neugoden saj se podlaga ves čas spreminja in naju vsrkava do kolen ali kolka. Drživa se markirane poti v Drežnico. Ujame naju eden lepših zahodov, ki naju vsaj malo zamoti pri takšnem sestopanju. V gozdu se spuščam kar po tazadni, Dino pa preklinja, ker ima čevelj odprt že do nogavic. Zaključiva v najinem stilu, s čelkami. Še pica, multisola in nekaj 100 tisoč ovinkov in se primajeva domov.

16 februar 2022, 18: 48

Ženske okupirale Vršič

Prišel je težko pričakovani vikend, ko smo se dekleta z različnih odsekov zbrala pri Mihovem domu. Zimski tabor smo začele v petek, tako, da smo se med seboj bolje spoznale in uskladile plezalne cilje za prihodnje dni. Tako je 22 deklet v soboto zjutraj napadlo okolico Vršiča, kjer smo se gibale do nedelje zvečer. Plezali so se slapovi pod Prisojnikom in v Krnici. Nekaj deklet se je odpravilo v Meniskusov žleb z nekaj skalnimi skoki, nekoliko daljšo turo so si izbrala dekleta, ki so se podala v Bogovsko grapo. Poročale so o razmerah za bogove, super narejena grapa z dvema lednima skokoma. Nad Mlinarico smo preplezale grapo Črnega petka ter Srečno kekec. Kekčeve norčije, kot so poročala dekleta, niso bile povsem narejene. Ena od naveza je uspešno preplezala tudi večinoma kopno smer Več poletja v NŠG. V soboto zvečer nam je Jasna Pečjak pripravila super predavanje o lednem plezanju, ki je v nas vseh vzbudila velik navdih.

Z Vesno in Ano smo se prvi dan podale v grapo Črnega petka nad strugo Mlinarice. Prva dva raztežaja sta postregla s precej strmim lednim plezanjem. Sledila je položnejša grapa, skromno zalita s snegom in nekaj manjšimi skalnimi skoki. Zopet nekaj pokončnega lednega plezanja s precej boljšim ledom. Bolj kot smo napredovale po zasneženi grapi navzgor več nepredelanega in mehkega snega nas je čakalo s tem pa tudi slabše možnosti za vmesno varovanje. Na koncu se grapa zoža, zaradi pršiča pa je bilo potrebno malo potelovadit v razkoraku na skali in se nekako zvaliti čez končni rob. Odločile smo se za sestop v Kozji žleb. Potreben je bil en abzajl. V primeru velike količine snega se ga verjetno opravi na borovce (mogoče niti ni potreben), me smo nekaj metrov nižje najdenemu klinu dodale še enega, nato pa po lepo zalitem žlebu nadaljevale do struge, kjer nas je pogrelo sonce.

V nedeljo so me dekleta prepričala, da gremo v Uroševo grapo v NŠG. Vedele smo, da bo veliko skalnega plezanja, sama si niti predstavljala nisem kako bo to dejansko zgledalo. Tokrat sem v navezi z Neli in Anjo, drugo navezo vodi Vesna. Prvi raztežaj kjer je Neli štartala po desni strani balvana, smo plezale večinoma po skali z nekaj pljunki ledu. Vesna je vodila navezo po levi strani. V tem delu je predhodni drytooling definitivno v pomoč. No, sama se radosti tega spoznavala v prvih metrih te grape. Malo je trajalo in ko se končno privlečem do štanta (še zdaj ne vem kako) veselo nadaljujemo po super snegu navzgor. Vmes manjši skalni skok, nato se grapa postavi nekoliko bolj pokonci. Zaradi malo snega nadaljujemo z nekoliko krušljivo prečko v desno, kjer smo lahko ogrele prste na topli skali. Z Neli smo nadaljevale nazaj levo, v grapo, druga naveza je nadaljevala v desno in na koncu skozi krajši kopen kamin do izstopa. Nas je čakal še zadnji raztežaj po super snegu, nekaj skale in zaledeneli zemlji. Grapa je zagotovo ponujala vse možne razmere, nekaterim je bila sprehod, spet drugim je predstavljala konkretno telovadbo in spoznavanje svojih zmožnosti. Na vrhu smo vse nasmejane in site na soncu rešile svet in se počasi odpravile v dolino.

Mislim, da je na taboru vsaka dobila kar je želela. Plezalo se je zelo različne smeri in grape željene težavnosti. Hvala za vse nasvete in nove izkušnje, meni se je odprl nov svet alpinizma :D

Nedelja se je za nas začela še v temi, ko smo se pobirali po poti in še nekoliko zaspani prispeli na izhodišče. Očitno so nam besede že stekle, saj smo ob pakiranju in zadnjih opravkih ne vede prebudili še speča plezalca. Nekaj besed, »srečno!« in že smo stopali po gozdni poti proti našem cilju (Mali Oltar, smer Bučer Kristan IV-/III, 400m). Blizu bivaka se nam odpre pogled proti stenam Martuljških gora (ki so sicer nekoliko v megli), kjer se pot nadaljuje čez skalovje in melišče proti znanim macesnom. Sledi še nekaj šodra in lažjega poplezavanja, nato pa malica ob pozdravu prvih sončnih žarkov. Fantovska naveza iz AO Kamnik se je v smer podala prva, dekleti pa sva še malo poklepetali in se nasmejali nato pa odhiteli za njima. Žreb je odločil, da začnem jaz. V začetnem lažjem delu smeri je skala še nekoliko krušljiva, česar smo imeli že po dostopu čez glavo. Želja po kompaktni skali se uresniči ko ocena preskoči na IV- v simpatični kratki prečki v desno. Sledi cug proti levi do kamina, ki razveseli z velikim številom stopov in oprimkov, vendar po mojem mnenju manj možnostmi za varovanje. Na tem mestu nama je z Niko počasi že malo zanohtalo, zato sva nekoliko pospešili in tako me je kmalu pričakal udoben štant obsijan s soncem in čudovitim razgledom. Nika se kar hitro poda naprej čez manjšo plato, jaz pa se čudim kako vsi klini v smeri samo v njenih cugih. Še lažje poplezavanje do vrha, kjer nenamerno zbudim del fantovske naveze, ki po zasluženi malici dremlje na udobni skali. Res nam ni hudega! Malica s čudovitimi razgledi in veselje, da nimamo gneče kot na sosednjih vrhovih :D Fanta sta medtem že naštudirala sestop. Opravimo 5 abzajlov, ki nam hitro stečejo in začne se borba s slabšim meliščem. Oddrsavanje ob lovljenju ravnotežja nas spremlja še nekaj časa, vmes pa se dodobra nasmejemo vsem akrobacijam in padcem (le kdo je zbral največje število? :D). Sestop se vleče še kar nekaj časa, vmes že zavlada tišina, je pa pot vedno manj zahtevna in prijaznejša utrujenim telesom. S čelkami in nasmehi na obrazu si ob prihodu do avta še čestitamo in se strinjamo, da smo dodobra izkoristili dan.

Prav luštno je tole študentsko življenje, ko lahko plezalne podvige prilagodiš lepemu vremenu. Tako sva z Dinotom počakala do ponedeljka in se podala proti Grintovcu. Iz Jezerskega odhitiva mimo Češke koče, proti mogočnim skalam, ki so se nepričakovano skrivale v oblaku. Še zadnji pogledi v skico in že lezeva prvi (IV+) cug za »ogrevanje«. Nekoliko okorni gibi v začetku počasi stečejo, prsti in plezalke se zagrejejo. Vedno višje, vedno bolj mokro in algasto. Tretji cug že od daleč zgleda kot drsalnica. Dino ga v čevljih zleze brez težav, dobim le še komentar »pa saj ni tko grozno kot zgleda veš«. Najprej prečka v levo nato nekaj manjših stopkov in strančkov, ki so zares lepo postavljeni. Izkaže se, za meni osebno najlepši cug, nekaj težav pa mi vseeno predstavlja namočena stena kjer težko izkoristiš trenje. No na štantu pa izvem, da je to detajl smeri, ocenjen s V, kar mi vlije dodatne volje. Čez nekoliko bolj krušljiv in lažji predel nadaljujeva v ozek kamin. Veliko drenjanja, vode in padajočih kamnov pripelje iz kamina, ki pa je lepo obdarjen s klini tako, da varovanja niso problem. Po zasluženi malici nadaljujeva proti vrhu po smeri Saar- Satler in na koncu še po markirani poti na vrh. Sestopiva preko Jezerske Kočne, kjer izkoristiva manjše melišče za hitrejši sestop.

Ne traja dolgo, ko ugotoviva, da bo naslednji dan preveč sončen za poležavanje v Ljubljani zato nizava nove ideje. Odločiva se za popoldansko Malo Mojstrovko s kratkim dostopom in nekoliko lažjim plezanjem. Prvi cug ponovno dobro ogrevanje, naprej nekoliko bolj naložen teren z veliko klini, nekoliko manj svedri. Nato smer zvije na levo proti grebnu skozi čudovit manjši kamin in ponovno nadaljuje po razu. Veliko svedrov, velikih stopov ter »šalc«. Čez večje luske in mimo manjšega previska se nadaljuje lepa plezarija. V nadaljevanju je možnih več variant zato malo pogledujeva kje je najlepše in se odločiva za desno, kjer nadaljujeva do markirane poti (precej višje kot sva planirala). Še skok na vrh Mojstrovke, občudovanje ožarjenih vrhov in sestop do Vršiča.

V najinem stilu zopet zaključila v mraku, tako da se spodobi ustavit še na zasluženo večerjo :D po tako dobro izkoriščenih sončnih dneh pa se prileže tudi malo poležavanja.

03 julij 2020, 13: 48

Se ga v Virensovi

Vreme nam je v teh dneh malo križalo plane, a vseeno smo se 2. 7. odločiti, da probamo s plezanjem. Tako je že dalj časa ogledana Virensova smer v Koglu končno prišla na vrsto. Zgodaj se odpeljemo do izhodišča, po poti pa za srečo z vremenom naredimo še nekaj krogov v krožišču, ki je postalo že naša »tradicija«. Po navezah še enkrat preverimo opremo, se natovorimo in že smo v borbi z dostopom. Sveže jutro in topli sončni žarki nam dolivajo energijo. Po poti rešujemo še nekaj problemov z žulji (če ne drugače je dober izgovor za počitek ?), švic nam že kaplja, stene pa še kar noče biti. Željni plezanja nadaljujemo in kmalu nam bližina mogočne stene vlije še nekaj moči in tako smo pred vstopom v izbrano smer. Fantovska naveza si privošči še malo čokolade s prekmursko šunko, dekleti pa se potešiva z jabolki (kumara bo pa na vrhu za nagrado :D). Še malo sončne kreme, ker nas že lepo greje sonce, pogovor ob skici in fanta sta že v steni. Spodbudni začetek smeri in štirje ogromni nasmeški v objemu skal, daleč naokoli pa samo lepi razgledi. Že na prvem štantu imam občutek, da sem v čebelnjaku, saj me obletava ne malo čebel. Naslednja dva cuga nista bila nič posebnega, razen precej krušljive skale na določenih predelih. Nika ves čas malo poizveduje kakšno je stanje v nadaljevanju. Nekaj dilem glede smeri, na koncu ugotovimo, da ima smer več variant. Obe navezi se odločita za isto in tako pridemo do detajla smeri. Fanta tekoče čez, jaz pa malo zmedeno opazujem Niko, ki se vedno bolj pomika proti previsu. Nika tole nebo šlo, prosim ne tm, res ne. Uh, na srečo je res odvila, od zgoraj pa slišim le: »To je najlepši cug dans!«. No pa grem pogledat če je res tako luštn. Vse se mi zdi, da malo visi, skala pa je končno kompaktna. Adrenalin že dela, roki in nogi tudi, samo še dihat pozabim. »No pa spravi se že čez ta buhtel lejo« si rečem in zatem se mi na štantu nasmiha soplezalka. Obe se strinjava, da ni najlažji a vseeno najlepši del smeri. Še kratek cug in že prisedeva k Tilnu in Dinotu kjer veseli malo poklepetamo o smeri in planu sestopa. V razgledu lahko uživamo le z veliko domišljije, saj smo se tekom smeri znašli sredi oblakov. Hitro se strinjamo, da bomo sestopili kar po isti poti, torej nas čaka abzajl. Spusti nam grejo tekoče in hitro se bližamo koncu, malo pa nas preganja tudi vreme in lačni trebuhi. Pospravimo še zadnje kose opreme in začutimo prve kaplje. Bejžmo, ne kaže, da bomo ostali suhi. Že čez par minut je na nas bolj malo suhega. No pa nam spet teče po obrazu in kaplja z nosu, tokrat namesto švica, dež spira sončno kremo. Nekaj besed in odštevanje ovinkov nam krajšajo razmočeno zavito pot. Več kot zadovoljni in nasmejani ob avtu kujemo nove načrte in se polni novih doživetij skupaj vrnemo domov.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si