Kot se za študentarijo spodobi sva se Pipi in Melhijad odločila, da jo na torek udariva na Veliki Draški vrh. S štartom na Rudnem polju - mimo smučisča čez neznani kucelj in prečenje nad planino Konjščica vse do "Jezerc". Na Jezercih je oblak, ki se je ujel v okoliške hribe deloval že zelo neugodnen, saj sva videla le še dobrih 10 m pred sabo. Vidljivost se je z višino slabšala, zato je morala mlada naveza za napredovanje uporabiti vse svoje orientacijske sposobnosti in zelo previdno pujsati naprej. Uspešno sva prišla do grebena med MDV in VDV (par višinskih metrov nad mejo 2000), kjer sva se odločila za bolj varno varianto - vzpona ne nadaljujeva in sestaviva boarde za spust. S sedla naju je skoraj odpihnilo, tako da sva hitro spakirala kufre in sva šla. Spust je bil prvih 150 višincev precej "po jajcih" zaradi skrbi za držanje prave smeri v taki slabi vidljivosti. Kmalu preideva v del spusta z boljšo vidljivostjo, kjer trudi in nekoliko naporne razmere (ves čas piha ko pri norcih in naokoli prenaša padajoči sneg in sneg iz tal) nagradi uzitkarska smuka po 20 cm novozapadlega snega.

Čas je za prekrasne zavoje in par kar solidnih skokov. Ko prispeva Na jezerca opaziva, da na vznožju MDV preči trop gamsov (12), za njimi še en manjši trop. Verjetno se jim srečno vriskanje ni tako dopadlo kot nama in zato nekoliko trpi najina alpinistična etika. Spustiva se še do sirarne na planini Konjščica, kjer si nadaneva pse in krplje in jo mahneva še kakšnih 300 metrov višje, v upanju na direkten spust do avta. Ko zadnjič zajahava borde se spust kaj hitro zaključi z nekaj škrtanja pod dilama. S kančkom razočaranja sva jo peš odpujsala do avta. Aha pa še ena luštna prigoda - v sirarni na planini Konjščica sva opazila prižgano zunanjo luč, na kar sva opozorila lastnika Zdravka (njegova telefonska je bila izobešena na koči). V zahvalo naju baje naslednjič ko prideva mimo, čaka kislo mleko.