Jakoba vprašam, če greva v nedeljo (17.11.) splezat Šmid-Virens v Kogel. Pravi, da raje kaj daljšega in predlaga Zupanovo (VI, 220 m). Po začetnem obotavljanju pristanem, v smeri sem namreč v aprilu obračal, ko sem jo plezal kot svojo prvo hribovsko in sem se kar matral s težavnostjo, čeprav sem plezal vse kot drugi. Okoli 10ih sva tako pričela s plezanjem. Žreb je določil da začnem s prvim kaminom, kjer sem ugotovil, da smer ni nič lažja kot prvič in sem imel že malo pomislekov. Na štantu je Jakob povedal, da to ni bilo nič težkega, tako da sem mu kar verjel in sva lepo splezala do vrha, res lepa smer, aprilski račun pa poravnan. Na vrhu hitiva na abzajl da bova še pred temo pod steno, na zadnjem štantu pa zabava.. štrik noče dol. K sreči sta naju pod steno še čakala Klemen in Jaka, ki sta splezala sosednjo, "rahlo težjo" smer Amonit (VIII-). Kolikor štrika sva uspela navlečt sva podaljšala z vsem kar sva imela in ga vrgla dol, da je prišel do tal. Fanta sta nanj navezala svoje štrike, da sva se po njih spustila na tla že v čisti temi. Je kar malo odleglo.

Na poti domov pokličem Matevža, in mu povem da greva jutri (Ponedeljek) reševat štrike in metulja (ki je ostal v zadnjem cugu Zupana). Požrtvovalno se odreče službi in učenju in potrdi plan. Ideja je bila splezati smer, pred katero sem par mesecev prej obrnil zaradi vremena - Šmid-Virens (IV+/III, 150m), pobrati štrike, se sprehodit do vrha Zupana in se spustiti do metulja. Po sopihanju na dostopu in začetnih kaminih, teče vse kot po maslu, kar pa Kogel ni mogel kar tako "požreti". Na istem štantu kot dan prej se je zadnji konec vrvi dobesedno zavezal za sidriče.. Dobro da sva imela na tej točki cel kup vrvi na sebi tako da sem lahko splezal gor in odvezal. Še en spust in sva dol, zmaga. Tako je bil poračunan tudi Šmid-Virens, skalno-plezalna sezona pa lepo zaključena.