Drugi vikend v oktobru smo opravili načrtovano ledeniško turo. K izvedbi ture je odlično pripomoglo stabilno vremensko okno indijanskega poletja. V skupini nas je bilo sedem železničarjev – Tilen, Matej, Kristijan, Jakob, Vid, Maja in Tomaž. Po načrtu smo se iz Slovenije odpravili ob zgodnji uri ter še pred jutranjo zarjo zavili na parkirišče pred gostiščem Matreier Tauernhaus (1.512 m). Po ureditvi opreme smo krenili po poti 925 skozi macesnov gozd do vasi Innergschloss. Na zahodu so se nad dolino že bleščala pobočja ledenikov. Po poti 921 smo se nato vzpeli na planoto Salzboden, kjer se je odprl čudovit razgled na Schlatenkees. Kjer je na avstrijski planinski topografski karti še narisan širok spodnji del ledenika, so sedaj le še suhe zglajene skale in sivo ledeniško jezero. Po južnem pobočju smo se vzpeli do stare koče Praeger (2.489 m) ter nadaljevali čez zaplate snega do nove koče Praeger (2.796 m), kjer smo se namestili v zimsko sobo. Najprej smo si vzeli čas za zaslužen počitek, nato pa v popoldanskih urah skladno z doktrino privajanja na višino zagazili v snegu med balvani svežo sled dodatnih dvesto višinskih metrov pod skalnim grebenom Niderer Zaun do roba ledenika (3.001 m) ter si ogledali, kje bomo naslednji dan pristopili nanj. Na poti nazaj smo lahko v ledeniškem potoku natočili  svežo ledenico ter si tako prihranili nekaj taljenja snega. Po povratku do koče smo v zimski sobi prepustili eno od spalnic skupini petih mladih Madžarov, ki so prispeli v večernem mraku. Zvečer smo na sestanku sestavili naveze in se dogovorili za jutranjo taktiko. Bivanje v zimski sobi nam je precej olajšal štedilnik na drva, kjer smo pripravili večerjo in čaj za na pot. Naslednje jutro je budilka zgodaj zvonila. Zunaj nas je pričakalo jasno zvezdnato nebo, brezvetrje in ledenik, ki se je svetil v mesečini. Skupina Madžarov je odrinila že pred nami. Izpred koče smo lahko spremljali zaporedje svetilk, ko so se vzpenjali po gazi. Po zajtrku smo si tudi mi pripravili vso opremo ter se premaknili do vstopa na ledenik. Pri zadnjih balvanih smo se ob jutranji zori navezali v dve ledeniški navezi. Že nekaj sto metrov višje nas je na ledeniku ujelo sonce, ki je vzšlo za Velikim Klekom. Prva naveza je vztrajno držala umirjen tempo napredovanja in tako smo v obeh navezah razmeroma spočiti dosegli plato pod Kleinvenedigerjem. Šele tu smo zagledali vršno gmoto Grossvenedigerja na zahodu, odprl pa se je tudi dih jemajoč razgled na vse strani. Doline so bile zalite z meglo, mi pa smo se kopali v soncu. Nekateri v skupini so že občutili vpliv višine. V zavetrju pod pobočjem smo naredili kratek postanek, nato pa smo se po zahodnem snežišču in grebenu vzpeli na vrh Grossvenedigerja (3.667 m). Vsi smo od veselja zavriskali, opravili smo obvezno skupinsko fotografiranje ter se kmalu spustili nazaj v zavetrje. Med sestopom smo srečali še dve dvojni navezi. Po počitku na Venedigerjevi škrbini smo zavili nekoliko bolj desno kot pri pristopu, ter po izohipsi obšli Kleinvenediger. Tu je opoldansko sonce že pokazalo svojo moč in omehčalo snežno površino. V velikih lokih smo se izogibali razpokam in brez ustavljanja nadaljevali, dokler nismo vsi varno sestopili med prve balvane. Sledil je še sestop do koče, pospravljanje in vpis v knjigo gostov. Dolgemu sestopu v dolino je sledilo še kar nekaj otovorjenih kilometrov do parkirišča, ko se je v dolino že spuščal mrak. Analizo smo opravili ob odlični pici v Lienzu. Tura je uspela, vsi sodelujoči so opravili prečenje ledenika in pristop nad 3.500 m v tujem gorstvu. Zahvala gre celotni skupini za odlično vzdušje.