Že pred novim letom se je začelo nakazovat, da bi se januarja lahko plezalo v ledu. To se je tudi zgodilo. Tako smo se v začetku januarja, na Metkovo pobudo, zapeljali v Avstrijo. Točneje v Mallnitz, v dolino pod Ankogel. Tu smo po pol ure pešačenja po dolini, prispeli do slapu Bavaria Blue. Tri naveze smo se praktično naenkrat pognale v ta slabih 400m dolg slap. Začetno navdušenje je malo pokvarila kvaliteta ledu. Trd in napet, talarji in poke so se delale ob vsakem udarcu cepina. Kljub previdnosti, je Miha domov odnesel prebito ustnico. Vseeno smo bili veseli lednega začetka. Na poti domov že delamo plane za naprej.
Ledinski slap me je pred 9. leti kot začetnika gladko zavrnil. Tokrat sem si ga v navezi z Metkom in Tonijem pokoril. Naprej sem splezal tisti del, kjer sem pred leti padel. Zaradi gneče (pred nami dve navezi- Kruh s kolegom in trojna naveza iz AO Akademski) sta mi na neudobnem sidrišču s carry toola v neznano poletela dva ledna vijaka. Na srečo nista bila moja(hec). V Zgornjem Ledincu pa mi je ob poplavi projektilov, eden priletel na rob čelade in v arkado. Tako sem sedaj jaz čutil bolečino tega agregatnega stanja vode. Po skupnih abzajlih smo se kompletna druščina zbrali na parkirišču, od koder nas je Jan zapeljal do avtomobilov pred rampo. Oddolžili smo se mu s pivom v Kočni in v veselem vzdušju zaključili avanturo.
Na ferajnu mi Žiga omeni, da je v petek prost in bi kam šel. Da se mu oddolžim za vso pomoč med letom, ga povabim, da splezava Zapotoški slap. Žiga je ravno nabavil novo opremo in treba jo je krstit. Pridružita se nama še Miha in Jurij. Padla je ideja, da bi isti dan splezali še Luciferja, če bomo dovolj zgodni. Ob 8.ih smo v Kekčevi deželi. Dobre pol ure in smo v zatrepu doline. Zelo lep ambient. Slap je dovolj širok, da sva z Miho skupaj začela s plezanjem. 1. raztežaj postreže z lepo plezarijo, v 2. sta dva krajša skoka, 3. pa se nekoliko položi. Priložnost, da tudi Žiga spleza kaj naprej in se nauči postavljat varovanje. To opravi z odliko. Potem sledi še zadnji navpičen skok in smo zunaj. Še nekaj deset višinskih metrov in smo na markirani poti iz Planine Zapotok.
Malo pred tretjo popoldansko uro prispemo pod Luciferja. Pogled od spodaj nas kar malo zaustavi. Uff je pokonc!! Malo oklevamo, jaz grem za grm odložit odvečno breme, pol ga pa napademo. V smeri je še nekaj plezalcev, zato smo morali pazit na projektile. Podstavek odplezamo nenavezani. Nadaljevanje ni bilo pretežko, ker je bilo pred nami že kar nekaj navez. Stopi in luknje za cepine so bili narejeni. Treba je bilo samo ujet pravi ritem. Za mano se je pognal še Miha in hitro sva bila oba stisnjena na štantu v steni. Kar slabo!! Ko pripleza še Žiga in se po daljšem motoviljenju z opremo končno spet spravim v led, se za nami zapodi še Jurij. Če bi lahko prej opazil, da se slap po 10 metrih plezanja kar nekoliko položi, bi sidrišče v steni izpustil in ga naredil na vijakih. Bi bilo hitreje za obe navezi! Ko sem priplezal ven iz strmine na naslednje sidrišče, sem bil prepričan, da me bo Žiga poslal v 3 krasne, ker sem ga zvleku v ta slap. Čista napaka! Glih, da ni privriskal za mano. Medtem se je že zmračilo. V soju čelke se zapodim še v zadnji težji del. Levo svečo, po kateri je teklo v curkih. Goretex je odšpilal svoje. Stolčem svečkice po vrhu in pridem do kvalitetnega ledu. Par gibov in sem čez. Na vrhu počakava še kolega in skupaj jo mahnemo po sestopni poti, nad pečinami. Potrebna je precejšna previdnost. Točno ob 8.ih prikolovratimo do podna, do Save. Še dobre pol urce in smo pri avtu pri hotelu Triangel. Zaključek s pivom naredimo pri Aljažu na Dovjem. Nismo bili predolgi, ker me je naslednji dan čakala zimska tura in dan pozneje še ledna za naše nove tečajnike. O tem pa kdo drug.
Zelo sem vesel, da mi je končno uspelo zrihtat oba Ledinca, splezat zelo lep Zapotoški slap in uresničiti dolgoletno željo. Luciferja! To je to!
Zdej se pa žihr nardijo dobre zimske razmere!
