Aleš Ogrin

Aleš Ogrin

18 februar 2019, 10: 45

Pot v Y

V času zimske ture tečajnikov na Okrešlju se z Manco zaradi drugih obveznosti, ki sva jih imela, nisva mogla pridružiti ferajnovski akciji, zato sva si za nedeljski cilj morala poiskati nekaj drugega. Predvsem nekaj, kar nama ne bo vzelo preveč časa.

Sprva sva hotela na Tromejo, a nama je misel na to, da je pred nama še ves teden, v katerem se bo dogajal 13. Festival gorniškega filma, apetite usmerila v bolj alpinistični cilj. Po krajšem razmisleku sva se odločila, da greva v Y grapo v Vrtači.

Že zgodnje jutro je dalo slutiti, da bo dan kičasto lep. S spodnjega parkirišča na Ljubelju se najprej usmeriva proti Planinskemu domu na Zelenici, od tam naprej pa desno po smučišču do zatrepa doline, kjer se na sedlu razcepi pot. Levo v grapo Y, desno pa poteka pot na Palec.

Sonce je bilo kljub ne tako pozni uri že kar močno, a ker je grapa v senci, je bil vzpon odličen. Sneg se ni prediral, bil je še celo malo pomrznjen. Tudi z vrha grape ni preveč letelo dol. Poleg tega pa je množica, ki se je na Vrtačo že povzpela pred nama, naredila super štapne, kar je vzpon še olajšalo.

Na vrhu sva imela kratek foto termin, potem pa sva se nazaj proti Zelenici odpravila po Južni grapi. To sicer ni bila najboljša ideja, a ob tem zelo dobra šola za drugič. Da ne bo plazilo, nama je nekako ''zagotavljala'' množica smučarjev, ki se je po njej spustila pred nama. Sonce je takrat sicer že res močno pripekalo, tako da se je v spodnjem delu sneg močno prediral, sploh pa se je začelo precejšnje trpljenje, ko sva prišla na območje ruševja in naprej v gozd. A uspela sva zborbati in srečno prišla nazaj do že prej omenjenega planinskega doma.

28 januar 2019, 12: 32

Prvič in drugič Drugi

Kar nekaj časa smo se z Vesno in Belićem čez teden dogovarjali, kam bi se odpravili med vikendom. Idej je bilo veliko, nismo pa vedeli, ali so izbrani slapovi narejeni. Na koncu smo si za sobotni cilj optimistično izbrali Jasnin slap v Vratih in si rekli, če ne bo narejen, gremo pa kaj drugega.

Matjaž je v soboto poskrbel za nekaj dodatnega čakanja, saj si je, za razliko od naju z Vesno, vzel malo več časa za spanje. Vesna je tako lahko zjutraj prišla še malo na obisk do naju z Manco, ki je imela ta konec tedna druge opravke.

Krenili smo proti dolini Vrata, kjer se z avtom brez težav da priti do Peričnika. Od tam smo se po navodilih odpravili iskat Jasnin slap. Našli smo grapo, po kateri smo se, kot piše v vodniku, vzpenjali kakih 10 – 15 minut in prišli do mesta, kjer nam je skok zaprl nadaljevanje poti. To je bilo verjetno tudi mesto, kjer bi, v primeru ugodnih razmer, moral biti vstop v slap, a ledu - na našo žalost - ni bilo. Vseeno smo se iz grape odpravili nazaj na pot in še malo naprej po dolini, češ, morda pa smo zgrešili grapo, a ugotovili, da smo bili v pravi. Sledil je bojni posvet, kaj zdaj, in padla je odločitev, da se odpravimo v Krnico napast Drugi slap. Jaz prvič, Vesna in Matjaž pa oba že drugič. Še prej pa smo šli pogledat Peričnik, od koder se Vesna zaradi lepot kar ni mogla odtrgati.

Ko smo prišli od Drugega slapu, nas je pričakal razveseljujoč pogled, saj pred nami na vstopu ni bilo nikogar. Zaradi malo poznejše ure so bili vsi že precej visoko razporejeni po skokih, ali pa so že priabzajlali nazaj dol. Hitro se dogovorimo, kako si bomo razdelili cuge in gremo v akcijo. Jaz sem vzel prva dva. Led je bil na vstopu še precej trd in steklen, a je bilo plezanje zaradi možnosti haklanja vseeno uživaško. Tudi možnosti za varovanje je bilo veliko.

Drugi cug, ki je bolj položen, sem uspel potegniti do zavese, kjer je vodenje naveze prevzela Vesna. Stvar je na tem mestu postavljena kar precej pokonci, tako da je morala malo globoko dihati, a ob pomoči postavljanja malo večjega števila lednih šraufov uspela stvar izpeljati za čisto desetko.

Zadnji cug je prevzel Matjaž, ki je, če se ne motim, v ledu prvič plezal naprej. Tudi on je nalogo opravil brez večjih težav, glede na število šraufov, ki jih je postavil, pa smo ugotovili, da ima tudi psiho kar dobro naštelano.

Sledili so še štirje abzajli nazaj dol (po vrsti: 70m, 35 m in 2x 70 m) in polet na pico v Naklo. Tam pa smo se srečali še z Željom, Boratom, Lomačino in Jelenkom, ki so dan preživeli v Zajzeri.

14 januar 2019, 12: 31

V led nad Klemenčo jamo

Letošnje nizke temperature naju z Manco še niso uspele zvabiti v led, kljub temu da sva se že nekaj časa naslajala nad fotografijami na spletu. Končno se je za nedeljo ponudila priložnost tudi nama, in sicer sva se pridružila članom AO Domžale, ki so v Logarsko dolino na ledno spoznavanje odpeljali svoje tečajnike. Sprva so sicer imeli v mislih odhod v Krnico ali Tamar, a je sobotni večerni klic razkril, da se v nedeljo odpravljamo v Slap na Klemenči jami.

Po prihodu v Logarsko dolino so tečajniki odšli v Palenk, mi pa naprej do parkirišča pri planinskem domu, kjer smo pregledali, koliko opreme ima kdo, potem pa odšli proti Koči na Klemenči jami. Snega do koče je le za vzorec, pa še to le v zadnjem delu poti, je pa ta v ciljni strmini precej poledenel. Po prihodu na kočo je sledila hitra osvežitev in nato odhod do vstopa v naš cilj, ki je bil 150-metrski Slap na Klemenči jami, ki je ocenjen s tretjo oz. četrto težavnostno stopnjo (različna ocena v dveh vodničkih). Naredili smo dve navezi, trojno je vodil Matej Ogorevc (AO Domžale), drugo pa sva sestavljala jaz in Manca.

Slap je dobro narejen in ne deli usode z nekaterimi drugimi, ki so letos zaradi pomanjkanja vode precej rahitični. V prvem cugu je bil led precej steklen, tako da je bilo treba malo paziti, pozneje v dnevu pa se je zaradi dviga temperatur led malo spremenil v ''putrček'', tako da so cepini in dereze super grabili. Ob tem je na posameznih delih na površje našlo pot nekaj vode, zato je štrik pridobival na teži in malo tudi primrzoval na podlago. A nič hudega. S slapom smo opravili v štirih uživaških raztežajih. Debelina ledu je ponujala dobre možnosti za varovanje in postavljanje štantov, tako da ruševja ob strugi niti ni bilo treba uporabljati za alternativno varianto sidriščnih točk.

Nekaj težav smo imeli le z iskanjem izstopa iz struge, saj je ta bil precej više, kot smo pričakovali po opisu v vodniku. A skupna ocena je brez dvoma odlično in lahko zapišem, da sva z Manco med Domžalci zelo dostojno zastopala barve najboljšega ferajna na svetu - AO Železničar.

Da prazniki z vso pojedeno hrano ne bodo pustili preveč posledic v obliki povečanega obsega pasu, sva z Manco cel konec tedna namenila letanju naokoli. V soboto sva se za ogrevanje odpravila na Blegoš, kjer sva že dobila prvo porcijo vikend vetra, še sanjalo pa se nama ni, kaj naju čaka naslednji dan, ki sva ga namenila visokogorju. ARSO je namreč napovedal, da bo vreme v nedeljo lepše. Ne vem, če je bilo ravno lepše, pihalo pa je zagotovo bolj.

Sprva mišljeni nedeljski cilj je bila Kepa v Karavankah, a sva s pomočjo spleta ugotovila, da dostop do izhodišča in poti, ki je opisana v Habjanovih Zimskih vzponih v slovenskih gorah, zaradi podora na cesti ni mogoč. Zato sva na hitro še enkrat premislila, kam bi šla, in se odločila za Tosc v Julijcih. Ker goro poznava, se na pot odpraviva malenkost pozneje in z Rudnega polja kreneva šele nekaj minut čez osmo zjutraj. Hladno sicer ni bilo preveč, v vrhovih smrek pa je že bilo slišati silovito zavijanje vetra. 

Pot proti planini Konjščica in naprej do Jezerc je mestoma precej poledenela, a se da iti brez derez. Na 1670 m.n.v. pa se začne sneg, tako da je tudi napredovanje lažje. Zato sva hitro prišla do Studorskega prevala in naprej do južnega pobočja Tosca, kjer se usmeriva proti grapi, desno od normalke, ki vodi na vršni greben. Že pod Studorskim prevalom sva od skupine, ki sva jo srečala, izvedela, da na vrhu precej piha. Do najinega vstopa v grapo pa se je veter že nekoliko spustil, tako da sva hitro občutila njegovo moč. Grapa je ok narejena. V prvem delu je bil sneg precej sipek, tako da se nama je precej vdiralo, više pa je poledenel, tako da so dereze na nogah in cepin v rokah veselo škripali in do prihoda na greben sva prav uživala v super vzponu. Potem pa je z vso močjo udaril vetrer, ki je bil tako močan, da sva se pogovarjala o tem, ali naj zaradi silovitih sunkov obrneva, a se odločiva, da bova nadaljevala. Na trenutke so bili sunki na sedlu pod vrhom tako močni, da sva se morala ustaviti in z razširjenimi nogami počepniti, pa še naju je premikalo. A kljub močnim sunkom sva vrh dosegla, naredila par fotk in hitro šibala nazaj dol v zavetje pred vetrom. Ta se je medtem še bolj spustil, tako da je tudi v grapi že pošteno pošteno vleklo, kar se je v nekem trenutku pokazalo tudi v obliki zoprnega pršnega plazu. Hitro sva se spustila nazaj na pot, kjer pa naju tudi veter ni več tako zelo preganjal. 

Razen vetra in super ture, moram omeniti še čaj, ki ga je skuhala Manca. Tako dobrega do zdaj še nisem pil, tako da mi je prvič v življenju bil čaj boljši kot pivo v gostilni po vzponu. Obljubim, da se bom poboljšal in se to ne bo več zgodilo. :)

V sredo, 12. decembra, se nam bo ob 20.15 na družabnem večeru pridružil eden izmed največjih slovenskih alpinistov, Silvo Karo. V predavanju 40 let Alpinist boste spoznali njegovo bogato kariero, ki so jo zagotovo najbolj zaznamovale velike stene Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja in Bhagirathija, segel pa je tudi do himalajskih 8000 metrov in 8a v športnem plezanju.

Kot predstavnik rokenrol generacije je znal to energijo in ritem prenesti tudi v stene. Predanost, drznost, gorečnost in iskreno prijateljstvo so v tistem obdobju rodili nepozabno navezo treh mušketirjev, ki so jo sestavljali Franček Knez, Janez Jeglič – Johan in Silvo Karo. Predaval bo tudi o tem, kako je ves čas zvesto sledil vsem modernim trendom vrhunskega alpinizma in ga pripeljal do tako imenovanega  light and fast.

Svojo ljubezen do gora je leta 2007 nadgradil z ustanovitvijo Festivala gorniškega filma. Leta 2010 je postal častni član angleškega Alpine Cluba, prejel pa je tudi odlikovanje red za zasluge Republike Slovenije.

Kot je zapisal britanski aplinist Paul Pritchard, ime Silvo Karo pri večini plezalcev po vsem svetu vzbudi tiho strahospoštovanje in misel o tem, kako lahko običajen človek prepleza takšne stvari. Njegove najnevarnejše in najzahtevnejše smeri so po več kot treh desetletjih še vedno neponovljene. S predavanjem boste postali del zgodbe o borcu, ki je z druge strani prinesel nekaj dragocenega.

Na predavanju bo Karova letos izdana avtobiografija Alpinist na voljo po promocijski ceni, v katero je vključen še avtogram alpinistične legende.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si