Rok Zaletel - Željo

Rok Zaletel - Željo

Sirota mila Jera

21 februar 2020, 22: 48

(Mala) Rjavina

Nika je povprašala, če bi kdo šel v hribe, zvezde so se poravnale tudi meni, pridružil se je še Izi. Plan je bil skok iz doline Kot na Visoko Vrbanovo špico, ki pa se je tekom ture spremnil v naskok na Rjavino.

Razmere: Od Kota do Dovških vratc je bil pomrznjen in trd sneg, ki se je redko prediral. Območje je ves čas v senci. Pihal je relativno močan in hladen veter. Od Dovških vratc do vrha je bilo mešano - kopno/snežno. Zajle so delno zunaj, delno zakopane. Od Dovških vratc do Krme pa smo imeli na začetku trd sneg z nekaj svežega, na mestih je bilo napihano. Od Kravje doline naprej, pa je bilo bolj južno in se je bolj pogosto prediralo.

Dilema: Na drugi vrh v grebenu se nismo odpravili, ker je moj zemljevid pokazal, da smo vrh Rjavine že osvojili. Ko sem doma pregledoval še druge zemljevide, pa je na nekaterih naš dosežen vrh označen kot Mala Rjavina.

Potek ture: Ob osmih zakurblamo mašine v Kotu in se začnemo vzpenjat po strmi poti proti Peklu. Od tam smo želeli priti do Staničevega doma in od tam po zložnem grebenu na vrh. Celotni vzpon je bil senčen, vetroven, pomrznjen in mrzel, zato nas je vedno bolj vleklo proti prisojam na drugi strani Dovških vratc. Sam sem imel težave z derezami, zato se po isti poti nisem želel vračati. Odločitev je padla. Gremo na Rjavino (2530 metrov). "Kmalu", ob cca enih smo stali na vrhu, ob pogledu na čudovite pode, ki se položno vijejo proti Krmi, smo se odločili, da sestopimo prav tja in si naberemo prepotreben D-vitamin. Pa še dereze so se lahko preselile v nahrbtnik. Prva dama je prijazno pristala, da nas pride iskat v Krmo in nas odpelje do avta. Sestop je bil prava milina in zato je tudi v tem delu naše ture nastalo več fotografij. Ob petih smo poštopali prevoz do kovinarske koče, kamor nas je prišla iskat Jana. Super je bilo, pa čeprav ne vemo točno, na katerem vrhu smo se zadovoljno potrepljali po rami :-).

Ker je odpadla Sappada je bilo potrebno odobren dopust in družinsko dovolilnico izkoristiti za hribolazenje. AOŽ tajništvo se mi je pridružilo pri dvodnevni avanturi.

7. 2. 2020 sva z Nežo ležerno napadla Drugi slap v Krnici, ki je bil že precej voden in ga bo, če ne bo ohladitve, hitro vzel vrag. Splezala sva do famozne zavese. Ob pogledu nanjo pa sva se odločila, da je bilo mokrote za ta dan dovolj. Spodnji del je ok narejen, graben je skoraj povsem suh, do zavese pa je bil res odličen led. Splezala sva lahko dobrih 100 metrov.

Zvečer se nama je pridružila še Nika in ekipa za naslednji dan je bila popolna. V Martuljku sta nas obiskala še Kozjek in Miha, a smo imeli za naslednji dan različne načrte.

8. 2. 2020 smo se mi odpravili na Kukovo špico (2427 metrov). To je ena od tistih gora, ki sem jih vedno želel obiskati, a nekako še ni bilo priložnosti. Po gozdu je bilo večinoma kopno, ko pa zapustiš Pot PP pa snega do vrha ne zmanjka. Neža je dobro diktirala tempo, ki sva ga z Niko stežka dohajala. Sneg je bil ok, na mestih se je prediral, na mestih je bil južen... Na vrhu so nas pričakali super razgledi. Meni je pogled na Amfiteater raznežil dušo in orosil oko. Zares lepo... Sledil je še hiter sestop in naš "sindikalni" izlet se je počasi zaključil.

Čutim noge, rahlo sem utrujen. Super je bilo. Smo si edini, da moramo kaj podobnega še kdaj ponoviti.

11 januar 2020, 21: 52

Jugovzhodni greben v Grintovcu

Danes, 11. 1. 2020, sem se po jugovzhodnem grebenu (III/1-2, 200 m) povzpel na Grintovec (2558 m).

Dostop: Štart pri Suhadolniku na spodnjem parkirišču (901 m), čeprav se da enostavno pripeljati precej višje. "Ko je sada znalac :-)". Pot do Kokrskega sedla (1793 m) je skoraj povsem kopna. Sneg se začne šele malo nad kočo. Za dostop do smeri, je potrebno pri odcepu za Skuto slediti tej poti in tik preden se le-ta začne spuščati odviti na greben. Dolg, a položen greben te pripelje na izhodišče smeri. Pozor na opasti.

Smer: Smer poteka pa sistemih grapic in flank in ponuja zelo prijetno vzpenjanje. Ves čas se držimi malo v levo in ostajamo na južni strani tik pod grebenom. Sneg je bil povsod super, dereze in cepini so v vseh trenutkih držali kot je treba. Smer se konča cca 30 višinskih metrov pod vrhom, ki ga dosežeš po običajni poti. Po tej poti je sledil sestop v dolino. Sneg je super tudi na normalni poti čez streho.

Doživetje ture: Od srede dalje sem premišljeval, kam bi šel v soboto... Z Belićem sva se menila za plezanje severnega raza v MM, a sam v petek zvečer nisem bil nabolj navdušen nad senčnimi legami. Na predvečer sem tako še izbiral med plezanjem ali pristop po soncu. Ko je Belić javil, da se je za rezervo menil z Metkom in Lizo za Grintovčev steber je bila odločitev lažja. Takrat sem se spomnil znanega stališča izkušenega šaleškega inštruktorja: "Ja... Ne moreš v Himalajo, če nisi bil pozimi na Grintovcu." Ker bi nekoč rad obiskal Himalajo, sem sprejel prijateljevo vabilo in se priključil zraven na "planinski" izlet.. Štartali smo pri Suhadolniku in se preko Kokrskega sedla odpravili naprej. Naše poti so se ločile, ko sem se pri odcepu za Skuto odločil za vzpon po JV grebenu, kolega pa sta ostala pri poti čez streho. Na pristopnem grebenu sem užival v samoti, soncu in lepih razgledih. Ob vstopu v smer pa sem srečal Miho Kladnika iz Savinjske doline, ki je razmišljal o vzponu. No pa sem dobil družbo. Ves čas so bile dobre razmere in se je dalo lepo napredovati. Na vrhu pa se nam je zgodil oblak, ki se je razpihal kmalu po našem odhodu... Sestopili smo preko strehe in ves čas uživali lepo in toplo sončno vreme, z občasnim vetričem in že omenjenim oblakom. Čutim noge, super tura...

Družinski dopust v Martuljku si poskušam začiniti še s kakšnimi hribovskimi vragolijami. Tomo me je narajcal za kakšno grapo nad Vršičem, ki pa se je nato materializirala v ekipo treh v sestavi Lomačina, Borat in jaz. Plezali smo Župančičevo grapo v Mali Mojstrovki in se imeli super. Kmalu po štartu je pobočje osvetililo sonce, ki nas je spremljalo celotno pot. Sneg na pristopu se je prediral in bilo je potrebno kar malo pogazit. V smeri pa je bilo mešano, od skorje, ki se je predirala, preko napihanega pa vse do čudovitega škripavca v najbolj strmih delih. Lomačina je kot traktor oral pot, da sva z Boratom po veteransko capljala za njim. Pristop poteka po planinski poti na Malo Mojstrovko, na križišču poti za Nad Šitom glavo zavijemo desno in se vzpenjamo pod vzhodno steno Grebenca, mimo vstopa za Butinarjevo grapo, mimo vstopa za pripravniško grapo, do najvišjega dela snežišča, kjer see Župančičeva grapa začne. Najprej se povzpneš po strmi grapi na položnejše snežišče, ki ga prečiš pod večjim delom vzhodne stene Male Mojstrovke. Na koncu pa najdeš najlažji prehod preko stene na vrh. Tokrat nismo povsem prepričani, ali smo šli po smeri, saj je bil vršni del precej strm, zato menimo, da smo proti vrhu odvili prehitro. Ta del je ponudil najbolj prijetno in strmo plezarijo. Vršno opast smo obšli po desni in stopili na področje klasične planinske poti, po kateri smo imeli še nekaj minut do vrha. Po malici in fotoseansi, smo sestopili po planinski poti. Med sestopom smo opazovali smer, ki je bila opoldan polna ljudi. Me izredno veseli, da smo bili danes tam prvi. Prijetna kratka turca.

P.S.: Po prespani noči in ponovnem ogledovanju stene smo ugotovili, da se izstopni del imenuje Leva vesina in je označen na skici na tej povezavi:

http://www.hribi.net/slika.asp?razmerekomentar=94049&fbclid=IwAR2JGVaxE6qimNfc-lwbPrGHHGeiAI0YY9Bzy7eV5gH7Z9wN6G0eedzFClc

V nedeljo, 30. 6. 2019, smo se dve navezi Željo - Šturm ter Kozjek - Miha Kavčič - Nina Durini odpravili plezat Direktno smer v Vrh Labrje (2326 m). Skope informacije o smeri smo našli na portalu Primorske stene. Nazivna 500 metrska smer je bila s strani Petra Pogdornika in Pavle Kurinčič preplezana leta 1983 v 3 urah. No, če je ocenjena na 3 ure, jo bomo mi skladno s tečajniškim faktorjem zmogli v šestih. In smo šli...

Okoli 6:30 smo zapustili Ravni dol in kaj kmalu smo bili impresionirani nad višino in veličino severne stene. Prvi raztežaj je ponujal ležerno poplezavanje do strme plate, kjer se je pravo plezanje začelo. Opis je obljubljal 3 raztežaje plezanja štiric, nato pa le (po Miheliču) "po najlažjih prehodih (II-III) do vrha gore". S prvimi raztežaji smo opravili in se preobuli v čevlje. Tedaj pa je smer pokazala svoj pravi karakter. Po hitrem ogledu in iskanju možnih prehodov smo ugotovili, da nenavezani ne bomo plezali in iskali najlažjih prehodov. Do vrha smeri smo se prebijali preko lažjih, težjih (IV), krušljivih in kompaktnih plat, zajed, kaminov in razov. Na vrhu smeri smo našteli kar 15 raztežajev na 60 metrski vrvi. Širok steber ponuja precej možnosti lepega plezanja, za varovanje pa so se najbolje izkazali klini, čeprav je tudi kakšen frend prav lepo sedel v razpoko. Klinov v smeri nismo našli, po našem odhodu pa je smer bogatejša za 3 primerke jeklene vrste, ki niso želeli zapustiti svojega mesta. Celotno smer smo plezali 8 ur. Avtorju smeri predlagamo spremembo podatkov o smeri in sicer bi jo povišali za 100 metrov, ter ji popravili oceno s IV/II-III na IV/II-IV-.

Ker se je tura izkazala za daljšo, tako daljinsko kot časovno, smo ob sestopu čutili posledice dehidracije in utrujenosti. Na sestopu po sestopni smeri smo naredili 2 dodatna abzajla, saj korak ni bil več tako siguren in samozavest ne tako neomajana, kot bi bila sicer. Žejo in sončno pripeko smo lajšali na snežiščih, ki so prišla še kako prav. Po krajšem postanku v Ravnem dolu smo se dopravili proti avtu in z njim na dolgo pot v Ljubljano. V domačo posteljo sem se zavalil okoli 2 ure zjutraj. Bila je res dobra tura in s celotno ekipo smo preživeli en res prvinski dan v naših hribih.

Viri fotografij: Kozjek, Durini, Šturm, portal Primorske stene

Podatki o smeri: http://www.primorskestene.com/?mod=catalog&id=254&action=viewRout&action_id=41&language=sl&lang=sl

Zdaj očitno že kar standardna "nedeljski štart" naveza v sestavi Liza, Izi in Željo, smo se po načelnikovi najbolj tvegani prostočasni aktivnosti - košarka - odpravili proti ABC v Gozdu Martuljku. Tam smo po očitno že kar standardni navadi načrtovali in se pripravljali na turo, kar se je zavleklo v noč. Zato smo se naslednjega dne v ne najbolj olimpijskem štartu odpravili proti izbrani smeri, ki odraža načelnikovo odločitev, t.j. "S tečajniki plezat v smeri, ki so poznane in ziher!". Izbrali smo Severni raz Male Mojstrovke. To smer sem v preteklosti že plezal s Klobukom, a se je vmes zgodil že znani odlom in me je zelo zanimalo, kako izgleda reč sedaj in ali je smer kaj spremenila karakter.

Do sedla je bila pot kopna, takoj pa, ko smo stopili na severno stran, je bilo potrebno do vstopa hoditi po snegu. Sneg omogoča dobro hojo, je pa na strmejših koncih prav prišla pomoč kladiva ali cepina. Smer Severni raz je povsem kopna od vstopa do vršnega izplezavanja. Prav tako odlom ne spremeni bistveno poteka smeri, je pa v tistem delu na mestu dodatna previdnost, saj vse frči. Zato tudi močno odsvetujem vpenjanje svedrovca, ki presneto vabi na enem od podrtih balvanov. Ravno med našim obiskom smeri se je zgodil dodatni podor, a je vse letelo po kaminih in za nas ni predstavljalo nobene grožnje. Skala je po slovensko dobra. V vseh IV-icah odlična. Čeprav utrujen, sem bil med in na koncu plezanja navdušen. Sploh tisti lepi strmi odseki, kjer je plezanje pravi užitek. Liza in Izi sta dobro skrbela, da je vrv lepo tekla in da s tem nismo imeli nobenih težav. Izi se je prvič srečal s plezanjem v Julijskih Alpah in je krst dobro prestal. Čeprav je smer navrtana in dobro nabita, so mi prav prišli dodatni frendi in na štantih klini. En je ostal za zanamce. Še največ težav je predstavljalo iskanje izhoda, saj sem očitno najlažje prehode dodatno začinil s šodrom in nekaj sitnimi odseki. Smo pa na poti našli enega prijatelja. Sestopili smo po Hanzovi poti, ki je razen redkih odsekov prav tako kopna.

Preživeli smo lep ponedeljkov dan in razen redkih planincev smo v steni uživali sami. Še bi...

Fotke sva prispevala Liza in jaz.

27 maj 2019, 07: 07

Žiletov častni krog 2019

Leto je ponovno na okoli, zemlja neutrdno drvi po svoji krožnici okoli sonca in spet je maj... Če je običajno veljalo, da je vreme muhasto aprila, bi lahko to, skladno z iskušnjami preteklih dveh let, rekli za mesec maj. Prvi napovedan datum za počastitev spomina na našega Žileta smo morali zaradi preslabe vremenske napovedi premakniti za en teden. Po dolgem korespondenčnem usklajevanju pa je neformalni samozvani organizacijski odbor potrdil, da vreme bo!!! Na dan mladosti, 25. maja 2019, smo se zarana zbrali na Parmovi in se podali kilometrom naproti. Kot preteklo leto, smo tudi letos imeli potovanje po dveh trasah.

Tekaški triatlon so sestavljali Rambo, Kruh in Komandos, ki so izmenično tekli po cca 10 km. Odlično organizirani so razdaljo po preko 70 km dolgi že lani preizkušeni trasi premagali izredno hitro. Med tem, ko je en tekel, ga je drugi spremljal na kolesu, tretji pa je z avtom skrbel za nemoteno oskrbo. Po desetih kilometrih so vloge zamenjali in tako vse do zadnjih nekaj kilometrov, ki so jih tovariško pretekli skupaj.

Kolesarki monoton, pa se je proti Kočevju odpravil po modificirani lanski trasi. Kolesarji Jiži, Roberto, Borja, Tomaž, Borat, Lomačina, Slavc, David, Kaja, Kozjek, Marjeta in jaz smo se ognili blatnega Golovca, smo pa za nagrado prejeli strmi klanec na Repče. Tam se je trasa priključila že poznani in dobro začrtani špuri. Kolesarji smo se na pot odpravili jako ležerno in na svoji 85 dolžinski kilometrov in 1440 višinskih metrov dolgi trasi izvedli počitek s kavo v rezidenci načelnikovih staršev v Grosuplju, pravo delovsko malico smo si privoščili v Predstrugah, krče pa smo z magnezijevimi napitki ter piškoti premagovali na Sveti Ani nad Ribnico. Za oskrbo kolesarjev je skrbela ekipa Kozjek in Marjeta, ki sta vsak prekolesarila pol poti, drugo pol pa skrbela, da je bilo oskrbovalno vozilo vedno na pravem mestu. Tudi letos se nismo uspeli ogniti popoldanskih ploh, čeprav pa le moramo priznati, da smo se tisti pravi ujmi srečno ognili. Pred prihodom na cilj smo kolesarji izvedli še prav posebno reševalno akcijo, ki se bo v zgodovino zapisala kot: "Marjetin naskok v Šalki vasi". Za več detaljov se obrnite nanjo. Traso kolesarjev pa si lahko ogledati tukaj: https://www.relive.cc/view/g34968914219 .

Obe skupini sta se srečali pri Rudniškem jezeru v Kočevju, kjer je bil tudi cilj športno-rekreativnega dela akcije. Tekači so celovito preizkusili vodo, kolesarji pa malo manj, je pa jezero pomagalo odstraniti večino blata, ki smo ga pridno nabrali na poti. Po dolgi poti je potrebno misliti tudi na zdravje. Prva rehidracijo smo opravili pri bližnjem Ribiču, kjer sta se nam pridružila še Bošt in Eva. Ravno ob zadnjem srku je na lokacijo prispelo tovorno vozilo sponzorja akcije Mapei, ki je v Ljubljano transportiralo kolesa, saj jih za nadaljni del programa nismo več potrebovali. Od jezera smo se odpravili na kočevski britof in prižgali svečko na grobu našega tovariša. Od tam pa smo se povzpeli še na grad Fridrihštajn in vsak po svoje in vsi skupaj podoživljali spomine. Zadnji polčas smo sklenili v piceriji Tušek v Coni, podaljške pa smo v malo manjši zasedbi odigrali na ferajnu.

Na tem mestu gre zahvala ter pohvala organizatorjem akcije Rambotu in Jiržiju, Robiju, ki je bil v zadnjem trenutku pripravljen prevzeti kolesarski del, Kozjeku in Marjeti, ki sta se žrtvovala za podporno ekipo, ter seveda vsem, ki ste/smo se akcije udeležili. Zahvala gre tudi firmi Mapei, ki je naša kolesa varno pripeljala nazaj do Ljubljane. Tako je minila že druga in sedaj lahko rečemo tradicionalna akcija Žiletov častni krog.

Se vidimo prihodnje leto...

Ni lih nek vzpon, ni lih nek cilj, je pa prispevek in teh na naši spletni strani manjka. Pa naj ta predstavlja tisto iskro ali odvržen ogorek, ki bo zanetil inflacijo prispevkov. Torej...

Jelo (Jelenko), Štule (Šturm) in Zale (Željo) smo se pred skorajšnjim Jelotovim odhodom v inozemstvo odpravili frikat. Zjutraj pa sem rekel, da bi se vseeno lahko sprehodili preko kakšne lahke v Podraški turi. Pa smo šli. Kot je v navadi, kadar z Jelotom iščeva vstope, sva tudi tokrat motovilila. Silom prilike smo prvi raztežaj potegnili izven opisanih smeri in se tako pravi smeri priklopili z desne. Pot je nato sledila očitnemu razu, ki se vsake toliko postavi malenkost pokonci. Najbolj prijetno plezanje je v plati nekje na dveh tretjinah smeri. Sicer pa je smer bolj sprehajalna, ki pa omogoča učenje nameščanja varoval, zabijanja štantov in gibanja v skrotju. Sicer se štante lahko vedno uredi na drevju, a če se ima, se lahko... Opozoril pa bi, da so tople temperature v smeri prebudile dva kapitalna modrasa, ki gnezdita ravno na območju smeri in se prav lenobno sprehajata in strašita avtorja objave. Previdnost zato ni odveč. Konec koncev smo preživeli pijetno druženje ob gibanju, ki smo ga zaključili na znani lokaciji v Vipavi.

Luštno je bilo malo pretegnit krake...

25 marec 2019, 07: 18

Mali Moserjev Mandelc

V soboto se je manjša karavana železničarjev in prijateljev odpravila na turno smuko v nizke Ture. Cilj je bil vzpon in smučanje z gore Kleines Mosermandel (2558 m). Ker slika pove več kot tisoč besed, bom v prispevku kratek. Super vreme, glede na vročino zelo solidne smučarske razmere, čudovita pokrajina in razgledi, super družba. Vsi smo osvojili vrh, Špela pa si je turo popestrila še z grebenskim prečenjem in dodatnimi metri višine. In naj bo za zapisnik, da bo ta dan v zgodovino zapisan kot dan, ko smo nekateri na ciljan vrh prišli pred Špelo. Malo heca... Za družbo in slikovni material smo poskrbeli: Robi, Jani, Ižanc, Ščuka, Špela, Matevž, Čenč, Nejc, Ivana, Luka in Željo. Več časa za fotkanje smo si vzeli med vzponom, ko ti vsak izgovor za kratek postanek pride prav ;-). Hvala pobudnikom in organizatorjem za čudovito pomladansko turo.

14 februar 2019, 21: 08

Ablanca v stilu pašnega koraka

Ideje so bile drugačne, bolj smele, realnost snežne odeje pa nekaj povsem drugega. Na koncu sva z Davidom naredila lep izlet v polni bojni opremi. Horde smučarjev so drle na Veliki Draški vrh in na Viševnik. Midva pa sva se pešadijsko odpravila na Ablanco. Štartala sva po poti proti Uskovnici, odvila proti planini Konjščci, se dvignila na Jezerce, Studorski preval in od tam na vrh. Greben je bil lep cukrček na sicer precej sitnem gaženju navkreber. Sestopila sva direktno na Rudno polje. Sneg je bil mešan. Gor grede skorja, ki se je predirala, spodaj pa en drek. Nazaj grede pa je že hotelo malo čofotati. Povsod je bilo precej plazovin. Po Gamsovi grapi, ki je bila najin prvi cilj, pa še ne. Konec koncev. Luškan izlet na redko obiskano goro, ki jo zasenčijo višji sosedje.

Stran 1 od 3
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si