Tura: Slovenska smer v Severni triglavski steni (III/II-III, 750 m) in turni smuk za Cmirom
Plezali in smučali: Tomaž Jelenko, Jaka Virant – Izi, Rok Zaletel – Željo
Trajanje: 11 ur (Peričnik – Aljažev dom 1:15; Aljažev dom – Zatrep 1:00; Zatrep - vrh smeri 5:00; vrh smeri – sedlo pod Begunjskim vrhom 1:30; sedlo – Peričnik 2:15)
Razmere: Cesta je splužena do Peričnika, ob vstopu v vrata je sicer tabla za prepovedan promet. Cesta do Aljaževega doma je pomrznjena in razrita. Od doma dalje je sneg trd. V smeri in tudi sicer so bile razmere spremenljive. Od spihanega pomrznjenega škripavca, do stiroporjastega snega, do 5 cm podlage novega, do napihanega novega. Načeloma pa ok. Še najboljše razmere za smučanje so bile na podih. Začetek smučarije je bil super, srednji del malo manj, spodaj pa je bilo zelo različno, odseki pomrznjenega in svežega. Spodaj ob vstopu v gozd je večja plazovina, po gozdu pa pomrznjeno, a se da oddrsati do doline.
Doživetje: Ob mnogih pogovorih na ferajnu je padla ideja, da bi se preizkusili v Slovenski smeri v Steni, od koder bi se na smučeh za Cmirom spustili v dolino. Izi in jaz sva v ekipo povabila še Jelenkota in v soboto na večer smo potrdili podvig. V nedeljo ob polsedmih smo na smučeh štartali od Peričnika in po debeli uri prispeli do Aljaževega doma v Vratih. Od tam smo nadaljevali proti zatrepu doline Triglavske bistrice. Pot je bila pomrznjena in smo lahko relativno hitro napredovali. V zatrepu smo smuči namestili na nahrbtnike, na pancerje namestili dereze, palice v rokah so zamenjali cepini. Preko snežišč pod Steno se je naša pot vedno bolj postavljala po koncu. Kmalu smo bili pri macesnih in od tam po uhojeni poti nadaljevali naprej. Vmes smo bili priča reševanju iz Nemške smeri in po burnih internih monologih smo lahko v miru nadaljevali. Kmalu je sledila znana prečka, ki se zaključi pod belimi platmi. Skok preko belih plati je ponudil dobre snežne razmere in plezanje je bilo objektivno varno. Po belih plateh nas je čakalo še precej dolgotrajno "štamfanje" do in preko Prevčevega izstopa, kjer nas je prvič obsijalo sonce. V tem delu se je vsaj pri meni začelo kazati pomanjkanje kondicije. Stisnili smo zobe in kmalu dosegli vrh smeri. Od tam smo še peš prečili proti Staničevemu domu. Na naslednjem kuclu smo si nadeli smuči in preko razgibanih podov nadaljevali. Vzpon se je zaključil malo nad Staničem, od tam pa je sledil le še spust za Cmirom. Še najbolj te okrog prinese cesta do Peričnika, ko namesto elegantnega spusta dobiš še eno dozo poganjanja. To je bila zame ena zahtevnejših, a hkrati najlepših tur. Lepo je bilo.
Foto by RZ & TJ & Izi
