Neli

Neli

14 junij 2022, 13: 57

Martuljek

Zadnje čase me je odnašalo v njegove konce. Najprej sva z Anjo slab mesec nazaj plezali Ago v Rušici, ki je krasna in jo priporočam, teden ali dva kasneje pa sem že drugič spala na bivaku pod njo, tokrat sva z Janom plezala Zahodno zajedo, ki je prav tako ponudila odlično plezanje in me je navdušila bolj od, po oceni primerljive, Kuštraste. Preteklo nedeljo se je nato kar sam ponudil idealen dan, da se končno podava v JV raz Kukove Špice, ki naju skozi okno vabi že leto in pol. Kljub temu, da v smeri nisva bila sama, je občutek v tistih koncih samoten. Varovala sva se 3 cuge in se trudila plezati kot miške, da bi čim manj letelo dol. Greben je oster in divji. Minulo nedeljo pa sva se, še v družbi Tratarja in Jakoba, podala v Direktno v Špik. Ful je fino, če imaš dva avta, da lahko enega pustiš doli, z drugim se pa pelješ višje na izhodišče, še boljše pa je, če ključe prvega zakleneš v drugega, ker pol maš avanturo in zgodbo. Meča so me bolela že na poti gor, stegna pa na dol. Drug dan ni blo kaj velik bolš. :D
11 avgust 2020, 10: 35

Brenta, Marmolada in Travnik

Zdaj že dva tedna nazaj sem plezala v Dolomitih. Prvi del dopusta bolj zahodno; v Dolomiti di Brenta, kjer sem prvič okusila daljše dolomitske dostope in sestope in splačalo se je peljati malo dlje, da si potem tudi hodil dlje. :)
Takoj v soboto sva z Janom plezala smer Maestri v JZ steni Campanile Basso. Detajl smeri nama je fejst poglobil sapo in je bil splezan pod motom: naj biceps zdrži, ker skala drži.
Na sestopu skozi dolino nas je kar tri naveze očarala mogočna stena Corzzon-a di Brenta. Anja je v njej našla smer Pavleta Kozjeka in Aleša Dolenca - Via Slovene in hitro sem bila prodana. Naslednji večer smo tako dostopili pod steno in se v liniji zatiščali v spalke pod streho balvana. Dan pred 40 rojstnim dnem smeri sva z Anjo začeli v lepem vremenu, drugo polovico smeri plezali v gostem oblaku, tik pred vrhom pa dočakali predstavo razjasnitve in sončni zahod na vrhu stene. Postelja je bila blizu in zavlekli sva se v bivak, ki ni prepuščal svetlobe in nama zato podaril spanec do 10 ure zjutraj. Zaslepljeni od lepega vremena sva naslednji dan poplezavali v enem najdaljših sestopov, ki sem jih doživela. Bil je krasna tura za naslednji dan in sendvič na koči je bil odličen kljub le trem sestavinam in pivo je bilo nujno in dobro.
Dolomite sva z Janom zaključila v Marmoladi. Dolgo sva tuhtala katero smer izbrati, ampak kakor že večkrat se je izkazalo, da človek izbira, izbere pa čas. V temi namreč težko kaj vidiš, v svetlobi pa najdeš tudi kaj, česar si nisi želel (v najinem primeru navezo na vstopu). Čas je priganjal in takrat nisva več kaj dosti tuhtala, temveč s hitrim tempom ubrala zdaj že znane poti pod steno do smeri Don Quixot. Marmolada ponuja svojevrstno plezanje in marmelado na vrhu, če jo neseš s sabo.
Vajena strmine in dobre skale sva se to nedeljo plezala še v Ašenbrenerja v Travniku. Dostop z Vršiča je zakon, ker praktično sestopaš. Smer je vrhunska, ampak to je itak že splošno znano dejstvo.
24 februar 2020, 23: 30

Intuicija, Ojstrica

V soboto sva z Anjo v vzhodni steni Ojstrice plezali smer, ki sta jo teden pred tem prvič zlezla Volk in Supin (Volk jo je v petek tudi sam ponovil) in jo poimenovala Intuicija. Strinjati sva se morali, da je smer čudovita - dolga okoli 600m, od tega 300m konstantno prekinjajo cca. 30m dolgi odseki ledu, maksimalne strmine do 90o. Zelo sva uživali v tistem čošku Robanovega kota, sestopili pa sva na Podvežak, ker nama je Jakob prijazno prihranil direkten sestop nazaj v dolino.

16 januar 2020, 11: 43

Direktna, Štajerska Rinka

14. in 15. januarja sva z Jurijem Tratarjem (AAO) plezala Direktno v Štajerski Rinki, brez vršne glave. Snežne razmere so večino smeri odlične, razen zadnjih raztežajev, kjer je sneg slabše predelan. Prečka in zajeda pod njo sta kopni, ker snega na splošno ni ogromno, je poleg tega v smeri še kar nekaj skalnih delov. Kjer so snežne razmere najboljše, težavo predstavlja predvsem nameščanje varovanja. Po zloglasni prečki sva naredila vrhunsko orientacijsko napako in namesto v levo zavila v na pogled najbolj užiten prehod naravnost navzgor, ter po dveh ne polnih raztežajih skupaj s koncem dneva prispela pod previs, kjer sva si uredila bivak. Zjutraj sva se spustila za en raztežaj, poiskala prehod v levo in po originalni smeri izstopila na polico in po njej levo ven. Na vrhu sva ujela tajming prijateljev iz Ledenke in veselje je bilo dvojno!

07 januar 2020, 13: 51

Stara, Vzhodni raz in Debelakova

23.12.
Z Borisom se pretehničariva čez Staro v Ospu. Kako zabavno se je z lojtrcami prestavljati iz svedra na sveder! Še dobro, da ni potrebno zabijati, že to ni ravno tekma v hitrosti. Približno se mi posveti kaj pomeni zlesti nekaj na tehniko. Izkušnja, ki jo za boljše razumevanje preteklosti in zaradi velike zabave priporočam vsakemu.
3.1.
S Kruhom zavijeva v Zadnjico plezat Vzhodni raz Rušice. Ker sva se lahko pripeljala nepričakovano visoko, se je, ko sva bila pod steno, dan šele prebujal. Stena pa skoraj suha! Tako sva večino smeri plezala kar v čevljih, dereze sva nadela šele za zadnje tri cuge. V spodnjem delu je smer precej podrta, zgoraj se skala izboljša in ponuja prijetno plezanje. Hitro sva se strinjala, da "nau taka izica." Toplo je, trave ne držijo, oblečena sva kot medveda, švicava ko nora. Po 10 urah, ponovno v mraku, stojiva na vrhu. Sestopiva čez Prehodavce nazaj v Zadnjico. Dolg dan.
5.1.
S Petkovo Anjo po romarski poti zavijeva proti Logarski dolini. Cilj je Debelakova v Ojstrici. Nedelja, odlične razmere, plezana smer - pričakovali sva družbo. Pa ni bilo nikogar, premočno je pihalo. Cena za samoto, ki jo plačam še enkrat. Smer, razmere in ekipa pa super.
26 november 2019, 16: 16

Pakla v samoti

Dolgo je že od tistega začetnega tečaja na Kamniškem sedlu... Z Borisom sva se po daljši pavzi spet tradicionalno navezala na štrik, tokrat v Paklenici.
Veliko optimizma naju je v soboto pripeljalo pod grozljivo mokre stene. Skupaj z nešteto polži v steni sva prvi dan splezala Mosoraški. V nedeljo sva se namenila v bolj osušen Debeli kuk, plezala sva Pink Pantherja in nasmihalo se nama je ob pogledu na dobro sušeči se Anića kuk. Vikend se je razvil v sončen ponedeljek in tako sva izlet zaključila s Propelerjem in Domžalsko. Vse tri dni sva kraljevala v samoti.
Železničarsko pakleniško štafeto sva ob odhodu predala Katarini in Alenki.

15 januar 2018, 11: 57

Jančeva, Begunjska Vrtača

Snežilo je, bla je megla in bila sva Klobuk in jaz. Šla sva v Jančevo v Begunjski vrtači. V spodnjem delu je blo treba kar poplezat in Klobuk je dal monopointe na preizkušnjo. Kako so delali! Blo je zakon, sledil je še en fajn skalni cug, pol je blo pa pravega veselja konc. Grapo, ki se je vlekla ko jara kača do vrha je prekinil lušten skalni skok. Ponekod sneg prav dobro drži. Smejalo se nama je ko pečenima mačkoma. Končno zima tudi za naju!

06 september 2017, 16: 00

AOŽ ma novo stran!

Nova stran me vabi, da v dosti bolj enostavnem postopku nekaj napišem. Taki kot jaz to potrebujemo. (:

V zatišju pred diplomsko nevihto sva s Primožem na lep vikend plezala Direktno v Rušici. Smer ni pretirano navdušujoča (spodnji del je kar krušljiv), vendar se v zgornjem delu trudi odkupiti in ji na koncu tudi oprostiš. Bolj žalosten in v znamenju slovesa od določene opreme, dobre prijateljice, pa je bil sestop. Ampak, ker sva bila res dobra družba, to ni imelo pretiranega vpliva na nasmejane obraze.

Že nekaj ur po tem, ko so stvari šle iz mojih rok in se je glavna nevihta polegla, pa sva z Borisom prejšnjo sredo zarila pod Rakovo Špico. Seveda v svoji novi disciplini – dostop po temi. Kar doda nekaj kardio vadbe. Še en osupljiv bivak, kava in keksi zjutraj, in že sva bila pod steno. Kar nekaj nevšečnosti je govorilo v prid Stebru. Smer je lepa in kompaktna, konci pa divji. Najprej malo poplezuješ, nato pa se smer postavi bolj pokonci. Po detajlu moraš v mislih kar čestitat prvopristopnikom za plezanje v gojzarjih. Odločila sva se za sestop po Škrlatiških gredah. V zgornjem delu jih res ni lahko zadeti. Mi je kar senca legla na obraz, ko pa sva enkrat ujela police, se je ta spet razjasnil. V zgornjem delu res nisva bila optimalna, ker Miheličev najtežji del to nikakor ni bil. Sestop je po resnosti verjetno prekašal smer. Sredi Škrlatice sva našla tudi cepin, ki ga za zgodbo in pivo vrnem lastniku. V temi sva turo zaključila na bencinski črpalki.

Včeraj pa sva z jackpot cimro, ki sem jo letos zadela, šli popoldne v Steber ob Kamenkovem kaminu. Smer je še vedno lepa, kakor je bil tudi dan.

A sem zmagala v prvi objavi??? (:

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si