Nova stran me vabi, da v dosti bolj enostavnem postopku nekaj napišem. Taki kot jaz to potrebujemo. (:

V zatišju pred diplomsko nevihto sva s Primožem na lep vikend plezala Direktno v Rušici. Smer ni pretirano navdušujoča (spodnji del je kar krušljiv), vendar se v zgornjem delu trudi odkupiti in ji na koncu tudi oprostiš. Bolj žalosten in v znamenju slovesa od določene opreme, dobre prijateljice, pa je bil sestop. Ampak, ker sva bila res dobra družba, to ni imelo pretiranega vpliva na nasmejane obraze.

Že nekaj ur po tem, ko so stvari šle iz mojih rok in se je glavna nevihta polegla, pa sva z Borisom prejšnjo sredo zarila pod Rakovo Špico. Seveda v svoji novi disciplini – dostop po temi. Kar doda nekaj kardio vadbe. Še en osupljiv bivak, kava in keksi zjutraj, in že sva bila pod steno. Kar nekaj nevšečnosti je govorilo v prid Stebru. Smer je lepa in kompaktna, konci pa divji. Najprej malo poplezuješ, nato pa se smer postavi bolj pokonci. Po detajlu moraš v mislih kar čestitat prvopristopnikom za plezanje v gojzarjih. Odločila sva se za sestop po Škrlatiških gredah. V zgornjem delu jih res ni lahko zadeti. Mi je kar senca legla na obraz, ko pa sva enkrat ujela police, se je ta spet razjasnil. V zgornjem delu res nisva bila optimalna, ker Miheličev najtežji del to nikakor ni bil. Sestop je po resnosti verjetno prekašal smer. Sredi Škrlatice sva našla tudi cepin, ki ga za zgodbo in pivo vrnem lastniku. V temi sva turo zaključila na bencinski črpalki.

Včeraj pa sva z jackpot cimro, ki sem jo letos zadela, šli popoldne v Steber ob Kamenkovem kaminu. Smer je še vedno lepa, kakor je bil tudi dan.

A sem zmagala v prvi objavi??? (: