Zadnje čase me je odnašalo v njegove konce. Najprej sva z Anjo slab mesec nazaj plezali Ago v Rušici, ki je krasna in jo priporočam, teden ali dva kasneje pa sem že drugič spala na bivaku pod njo, tokrat sva z Janom plezala Zahodno zajedo, ki je prav tako ponudila odlično plezanje in me je navdušila bolj od, po oceni primerljive, Kuštraste. Preteklo nedeljo se je nato kar sam ponudil idealen dan, da se končno podava v JV raz Kukove Špice, ki naju skozi okno vabi že leto in pol. Kljub temu, da v smeri nisva bila sama, je občutek v tistih koncih samoten. Varovala sva se 3 cuge in se trudila plezati kot miške, da bi čim manj letelo dol. Greben je oster in divji. Minulo nedeljo pa sva se, še v družbi Tratarja in Jakoba, podala v Direktno v Špik. Ful je fino, če imaš dva avta, da lahko enega pustiš doli, z drugim se pa pelješ višje na izhodišče, še boljše pa je, če ključe prvega zakleneš v drugega, ker pol maš avanturo in zgodbo. Meča so me bolela že na poti gor, stegna pa na dol. Drug dan ni blo kaj velik bolš. :D