Kaj se dogaja

Lepo nedeljo sem izkoristil, da se po dolgem času spet navezem na štrik z Vertikalcoma Marjanom in Tedijem. Prvotni plan nam je odpihnila mokrota, pa nič zato. Bilo je lepo. Plezarija je minila ob prijetnem pogovoru in še lepšimi razgledi. Še lepši zaključek pa v Kamniški Bistrici. :)  Lep pozdrav               

Zupanova se je že dolgo prašila na seznamu obveznih smeri. V torek so planeti le zavzeli blagodejne položaje: Nika je rekla »da«, šef pa odobril dopust. Trema pred zahtevno lepotico je pri obeh nekoliko skalila spanec, zato sva v zgodnjem sredinem jutru precej odsotno dostopala po neskončnih travah pod steno. Med malico sva zaspano opazovala, kako vodja naveze, ki je pred nama vstopila v smer, lahkotno poplesava po prečki čez luske in bila potolažena, da potem pa že ne more biti nevemkakotežko (pač nisva vedela, da je bil to Marko PrezeljJ). Tako sva polna optimizma zarinila v smer, med grabljenjem bolj ali manj oddaljenih šalic in prestavljanjem nožic pa je v glavi odzvanjal Miheličev…

Vanč ima zaradi Smrkete travme iz otroštva, jaz pa sem jo pa že večkrat opazoval iz sosednjih smeri. In tako sva jo šla splezat. Prva dva raztežaja trojke sta luštna priprava na detajl - dolgo, široko in rahlo previsno poč. Opozorila o težavnosti v različnih spletnih objavah niso bila iz trte zvita. Poč prikliče marsikakšen vzdih in krik, spije moč in zahteva nekaj težkih gibov. Sedenje na svedrovcu se mi je večkrat zazdelo kot sila privlačna ideja, a sem vseeno stisnil zobe in se boril do konca. Jedva. Sicer mi je šlo od vsega napora malo na bruhanje, sem bil pa vseeno vesel, da sem bil bolj nepopustljiv kot ponavadi. V zadnjem platastem raztežaju je pobudo zopet prevzel Vanč in elegantno…

...in mirno sem stal, ko sem prosil za dopust za danes :). In kakopak, mirno sem stal, ko me je Načelnik pobral danes zarana, ko se je komaj na črni celini začel delat dan :). In sva šla, proti Koglu, trdno odločena, da dan nameniva trening vplezavanju v Zupanovi smeri (uradno sicer sliši na ime Šemrov - Zupan). In na parkirišču se iz avta valita še dve navezi, a k sreči smo se kasneje lepo razporedili - dve salami v Kamniški, dve svinjski krači v Zupanovi in dva pršuta v Virensu :). In kaj naj rečem o smeri - za prste obliznit. In res, zelo prijazna šestica v super skali, polna šalc, klinov in pok in lufta pod ritjo :). In na robu stene se nama je smejalo še dolgo potem, ko sva razvijala…

Courmayeurju tudi letos za prvi maj vreme ni prizaneslo, zato se je naš kombi odpeljal proti Dalmaciji. Že takoj ko smo začutili dalmatinski zrak, se nam v glavah začelo prepevati ˝Nosi mi se bijela boja…˝ in tako opečatili dneve v iskanju pravilnega odgovora, na kaj je Jole mislil ob pisanju teh vrstic. Metku je kot zgleda morski zrak udaril na dušo in že videl ženina, kako sanja o beli obleki na poročni dan, Kruha je neslo bolj v nogometno-navijaške vode, ostali pa tako ali tako nismo ravno vedeli zakaj se gre in smo šele nato skrbno preučevali besedilo in delili stave. Tudi ostali v kampu nam niso znali pomagati in uganka je bila rešena šele na pici v Sloveniji- 1:0 za KruhaJ Kar se…

Upoštevali smo najbolj optimistično napoved, rezervirali apartma, kupili najnujnejše za preživetje (testenine, riž, pivo) in krenili na jug. V enem avtu Katja, Žiga in Ajk, v drugem Vesna, ki je izdatno znižala povprečno starost ekipe, Vanč in jaz. Že na običajno sušni ravnici v okolici Like je narava razgrnila vse svoje čare. Ko smo se vozili na konec dvojne mavrice, so s temačno sivino dežnih oblakov in oddaljenih vrhov divje tekmovale s poznopopoldanskim soncem okrepljene barve rdečega grmičevja, svetlo zelenih trav, smaragdnih gozdov ter zlatorumenih skal. Že samo za te razglede je bilo vredno na pot! Pa je bilo vredno tudi zaradi drugih stvari. Plezarija je bila strma in napeta,…

Ker je bilo lepo in mrzlo vreme in se je za praznike napovedalo skisanje, smo v torek, 21.4. vzeli dopust in navsezgodaj odpujsali v Vrata, trije veterani s skupaj okroglo 150 leti :-). Hlad je še držal in ko smo pod Pragom potipali prvi sneg, je bil lepo zmrznjen. Stena od daleč sicer zgleda precej kopna, a grapce so še zalite. Do Belih plati smo sicer še malo praskali po skali, malo tudi preko plati, a naprej je bilo super, lepo zalito in trdo. Vse do Bučarjeve stene, kjer je bilo 10 kopnih metrov skoka. Zaradi s svežim snegom poprhane skale in precej musave plezarije, je štrik romal iz ruzaka na pas. Levo pod skokom je klin, en je tudi vmes in nad skokom desno je štant, tako da smo vse…

Včeraj popoldne smo si zaželeli malo zimskih radosti, zato smo zavili pod Prisojnik z namenom vežbanja manevrov za prihajajoče izpite. Pretirane gužve ni bilo :), sparine takisto ne, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za težkimi sivimi oblaki, ki so nad nas pošiljali debele solze :). Ampak mi se nismo dali, vztrajanje se splačalo, ker je tik pred koncem vaj dež ponehal, tako da smo šli na pivo po suhem :D.