Warning: Creating default object from empty value in /var/www/vhosts/aozeleznicar.org/httpdocs/components/com_k2/views/itemlist/view.html.php on line 743
Matic Dolinšek

Matic Dolinšek

30 oktober 2022, 19: 23

Monte Rosa

Monte Rosa je gorski masiv, ki se nahaja v vzhodnem delu Peninskih alp med Švico in Italijo. Čeprav Rosa kot tudi Rose pomeni "roza" v italijanščini in francoščini, je takšen prevod napačen. Ime namreč izhaja iz francosko-provansalskega narečeja rouese, kar pomeni "ledenik". Z najvišjim vrhom imenovanim Duforspitze (4634 m) spada med drugi najvišji vrh v Alpah in zahodni Evropi poleg Mont Blanca. Masiv je večinoma pokrit z večnim snegom in ledom, razen njegovih vrhov, kateri predstavljajo kamnit greben usmerjen iz zahoda proti vzhodu in ta greben je sestavljen predvsem iz granita in gnajsa.

Povabilu Gašperja in Nine sem se takoj pozitivno odzval in zraven v navezo povabil še Dinota, ki je bil tudi brez zadržkov za. Iz Ljubljane smo krenili v četrtek 27.10. ob 23:00 in okrog 6:30 naslednje jutro prispeli na smučišče v Gressoney Staffal. Ob 9:00 nas je taxi peljal po zelo strmih makedamskih cestah skoraj do vrha smučišča na višino 2976 m. Od tu naprej smo nadaljevali peš proti koči Gnifetti na nadmorski višini 3611m. Takoj se je poznal redek zrak na višini in napredovanje proti koči je bilo precej zahtevno. Sprva smo želeli še isti dan osvojiti vrh Vincent-Pyramide (4215 m) vendar smo prepočasi napredovali, poleg tega pa je mene in Dinota verjetno zaradi kombinacije dehidracije, sonca in nadmorske višine začela boleti glava. Tako smo se odločili, da se še sprehodimo nekoliko nad kočo po ledeniku, da se čim bolj aklimatiziramo oziroma prilagodimo višini na kateri se nahajamo. V koči smo počakali sončni zahod se najedli odlične večerje na nivoju kakšne prestižne restavracije in pričakujoč naslednje jutro odšli spat. Še pred sončnim vzhodom smo krenili proti Vincent-Pyramide in sicer po JZ grebenu, kateri je predstavljal čudovit ne prezahteven mix. Z vrha smo nadaljevali najprej spust po normalki do sedla in se nato vzpeli na vrh Balmenhorn (4167 m), kjer stoji bivak in kip Jezusa. Od tu smo pot naprej kljub prepričevanju nadaljevali brez Nine in se najprej želeli vzpeti na vrh Corno Nero (4322 m), vendar pa je bil pristop na ta vrh prevelike naklonine in pretežno leden, mi pa smo imeli s seboj le en cepin in bi bilo napredovanje zelo zahtevno. Tako smo se odločili za alternativo in dosegli vrh Ludwigshohe (4341 m). Ko smo stali na vrhu nas je močno zamikalo, da bi se povzpeli še na vrh Parrotspitze (4432 m), ki je zgledal zelo blizu, vendar pa bi se s tem le še bolj oddaljili od koče in bi bili tako zelo na tesnem s časom, tako da smo se odločili, da si ga prihranimo za drugo priložnost.

Sledil je sestop po ledeniku do koče, kateri je bil zahteven, predvsem zaradi zelo slabega snega in celoten ledenik je bil poln lednih razpok. Na tej točki bi se rad zahvalil vodniku iz Italije, ki je zjutraj pelajal dva klienta čez ledenik in nam tako shodil pot med vsemi lednimi razpokami. V koči smo pobrali svoje stavri in se odpravili nazaj do smučišča, kjer nas je že čakal taksi, da nas pelje do doline.

Za naju z Gašperjem je bila to prva tura po ledeniku in nasplošno pristop na takšni višini, tako da nisva vedela kaj pričakovati, predvsem kako se bo naše telo odzvalo na taki višini. Ugotovil sem kako je zares pomembna prilagoditev telesa na taki višini in kako težko je napredovati, če se ne aklimatizraš. Super tura v odlični družbi.

V torek 21.06.2022 sva bila z Miho Močnikom - Gres dogovorjena, da opravim izpitno turo za starejšega pripravnika. Predlagal mi je smer Juvan-Šteblaj, vzhodni raz v Luknji peči. Luknja peč je gora visoka 2249m, katere sevarna stena se strmo dviga nad triglavsko dolino kot in leži med Dimniki in bolj znano Rjavino. V sami steni ni veliko znanih smeri in tudi ni veliko plezana.

Dostop do smeri poteka po označeni planinski poti iz doline kot na Rjavino, nato pa se pri studencu pot odcepi levo pod steno luknje peči. Najina smer se začne na vzhodnem delu stene. Za dostop sva rabila kakšnih uro in 15 minut. Vstop je iz snežišča, kjer sva šla midva okoli njega pod njemu (bolj jasno na sliki).  Prvi raztežaj sem začel s prečko v desno, nato pa po mešanici trave in skale navzgor do raza. Sledita dva raztežaja plezanja po razu z strmejšimi odstavki. Sledi kratka prečka v levo in po prečki v zajedo, katera velja za detajl smeri. Zajeda se začne s previsom dobre skale in dobrih oprijemov, nato pa nadaljuje navzgor po zajedi še naprej z dobro skalo in zelo lepo plezarijo. Sledi raztežaj bolj položnega in naloženega sveta in pa prečko v levo, za njo pa spet previsen del, kjer sva zagledala prva dva klina v smeri. Naslednji raztežaj naj bi veljal za lažjo zajedo oziroma plošče z oceno IV-, vendar pa sem očitno nekje zgrešil ta lažji del in zašel v težave, katere bi se po mojem mnenju lahko približale težavnosti VII-, v kolikor dvomite zraven prilagam še vris kjer sem šel, na koncu detajla sem pustil klin. S tem detajlom je bilo tudi konec težav in sledili so še trije raztežaji lažjega plezanja do grebena med Luknjo pečjo in Dimniki. Atraktivni smeri je sledil še atraktiven sestop po poti PP do podstene Rjavine, katera je mestoma zelo izpostavljena in je lahko ob napačnem gibu tudi usodna. Ko sva sestopila iz poti PP na označeno planinsko pot naju je je dobil dež, vendar h sreči ne prehudo.

V celotni smeri so bili štirje klini, štiri kline sva pustila v smeri, saj Gres res dobro zabija kline s katerimi me je dodobra namučil ko sem jih izbijal. Ko sva prispela do avta sem dobil še potrditev za opravljen izpit in nato sva krenila še do "firerja" in proti Ljubljani.

V nedeljo 27.03. smo se dogovorili Dino Cesar, Rok Mihovec, Rok Janežič (AO Ljubljana-Matica) in jaz, da se odpravimo na prvo skalno smer v sezoni. Odločimo se za Kogel (2100m), ki leži v kamniško savinjskih alpah direktno pod Skuto (2532m) in vse njegove smeri ležijo na južni strani, kar je idealno za pomladno plezanje v hribih. Avto pustimo v Koncu v Kamniški Bistrici in po dobri uri in pol dostopimo pod mogočno steno Kogla, kjer je potrebna previdnost, saj je v tem času še kar precej snega pod steno in dereze ali vsaj mestne derezice niso odveč. Odločimo se za smer Češnovar-Srakar, ki se začne pod značilno zajedo nekje na sredi stene in je usmerjena nekoliko v levo. 

Po navezah smo jaz in Dino ter Rok in Rok. Prva dva raztežaja (IV) združim v enega in v primeru 60m dolge vrvi se ravno izide. Smer se nadaljuje po zelo ozkem kaminu (V), katerega je najbolje splezati po njegovi levi strani. Četrti raztežaj (V) vsebuje dve varianti in sicer naravnost nad sidriščem med dvema previsoma ali pa po desni mimo previsov. Mi smo ubrali varianto med previsoma, kjer mogoče sama težavnost nižja od opisane, vendar je pa na tem mestu precej slaba skala in malo že zabitih klinov, tako, da sem vmes zabil klin, katerega smo pustili v smeri. Peti raztežaj (III+) predstavlja prečko v desno, nič posebenega. Naslednji raztežaji predstavljajo najtežji del smeri. Šesti raztežaj (V) je bilo potrebno nekaj akrobatskega plezanja v pokončni zajedi levo od sidrišča. Naprej po zajedi se nadaljuje sedmi raztežaj (V+), po mnenju soplezalcev najtežji. Zadnji, osmi raztežaj (V-VI) se nadaljuje naprej po pokončni zajedi do travnate police (vmes navrtano sidrišče, katerega boljše izpustiti, saj je pet metrov višje še eno sidrišče narejeno iz klinov). Od tu naprej se razvežemo in nenavezani poplezamo še zadnji del smeri (II) na vrh kogla. Sama smer je odlično opremljena, sploh zadnji, najtežji raztežaji imajo veliko že zabitih klinov, možnosti pa še dovolj za vmesno varovanje z metulji. V teh zadnjih raztežajih je skala odlična in plezanje predstavlja pravo uživanje.

Sestop v tem času predstavlja precej težav, saj je na severni strani kogla še precej snega, tako, da smo najprej naredili dva spusta po vrvi na skaljni rogelj do vrha Virensove smeri. Za ta dva spusta smo porabili kar precej pomožne vrvi in pri drugem spustu našli profilni klin, katerega je zob časa že kar precej obrabil, do te mere, da ga je polovico manjkalo. Od vrha Virensove smeri naprej so spusti logični, saj so sidrišča vsa navrtana in pripravljena za spust. 

 

© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si