V času snega se je moj spisek željenih smeri pridno polnil in sedaj, ko snega povečini ni več...

Znotraj Metkovih pogojev za smer je bilo zahtevnost manjša od 6 in manj kot 3 ure dostopa. Pa se mi je že tukaj zataknilo. Ne s težavnostjo, ampak večina daljših smeri, ki jih imam zapisanih, ima skorajda več dostopa. Metek se vda in v mojem izboru potrdi Široko peč in Vzhodni steber. Suuuper.

Dogodivščina, oziroma zame kar epska tura, se začne že v ponedeljek, ko zvečer zarineva proti bivaku. Za večerjo burek in taborni ogenj, ki ga zakurijo cimri. Naslednji dan štartava že malo čez 5. Dostop iščeva čez strugo, borovce, sneg, balvane in se preizkusiva tudi v krajšem canyoningu. Pogled navzgor me kar malo stisne, tako visoki hribi, jaz pa tako majhna pa švoh... Dostop v smer je enostaven oziroma se ga hitro vidi. Okranclava se z opremo in štart... Metek seveda v supergah... Prvi cug niti slučano ne zgleda lahek... V tem času pride mimo prva naveza treh. Kar malo v šoku, ker: "Dej no, a ni to bl mal plezan?". Vidim, da nadaljujejo proti Amfiteatru. Super. Metek zabije prve kline in zavpije spusti, pa varujem... V redu, samo še svoj klin pospravim iz stene. Maham s kladivom, kot da ne bo jutrišnjega dne in ko se klin končno vda... odleti 3 m nižje v sneg. Super. Detour smeri in kmalu sem pripravljena...na... boj za življenje. Nisem še navajena podrtih smeri, tako da mi je bil kar malo šok. Skale držati noter, plezati prečko in... ja, ne pasti, a ne. V tem času pride še naveza dveh in potihem molim, da ne gresta iste smeri... ker za mano leti cel bataljon kamnov. Nenamerno, padali so že, če sem jih samo postrani pogledala, prisežem! Tudi druga naveza se odpravi nižje v steno, jaz pa prisopiham do štanta. Po glavi se mi podijo misli od tega, da takih štiric nisem vajena, da tole bo težka, do bežne misli, da zdej še lahko abzajlava... Glej, probala sva. Ampak kje, Metek se hitro naštima in piči dalje... Drug cug pa taka poezija... ker je blo cugov še velik, bolj na kratko: Smer je razen prvega cuga ful fajna. Hitro se navadiš krušljivosti in kamne noter tišat, pa vseeno dol leti, kot da bi toča lila. Če bi imela kakšno navezo za sabo, bi bilo to ziher  smrtno nevarno, že samo med varovanjem sem dobila par stvari v 'naročje'. Nekej cugov sem si 'polepšala' v načinu, "če je šu štrk, gre pa še bk..." pa je kar nekak šlo. Po sendviču na vrhu sva za cel sestop do bivaka porabila tri abzajle in pol, 1 liter in pol cedevite, drsala po melišču in snegu... skratka, res je bilo fajn. Dolga, epska tura, za katero nisem bila ziher, če jo zmorem... ampak se da :)

Najbolj pomembno pa: Čast in Coca cola Metku, za vodenje, ogromno potrpežljivosti in top varovanje v vseh prečkah in neprečkah...